Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Inflacija je še vedno visoka in cene še vedno ne padajo, na srečo pa padajo vsaj ministri. Notranja ministrica je odstopila zaradi političnih pritiskov na policijo in tem se bomo posvetili v prijetnem adventnem vzdušju. O vsej zadevi vemo sorazmerno malo, zato bo tudi analiza na trenutke luknjičasta.
Torej; vemo, da politiki radi pritiskajo na policiste in da policisti posledično kdaj pa kdaj pritisnejo na politike, kar govori o tem, da se policisti in politiki radi medsebojno pritiskajo.
Kar še enkrat več govori o privilegiranosti ceha politikov v naši družbi. Hočemo povedati, da če politik pritisne policista, se vsaj javno – ne zgodi nič. Če pa navaden državljan pritisne policista, ga ta pritisne nazaj. In to s pendrekom. Na srečo nihče ni pritiskal na ministrico, še najmanj predsednik vlade, zato gre bivša ministrica k predsednici države, kjer zagotovo ne bo političnih pritiskov.
V nadaljevanju pa k ogromni zmoti, ki je zameglila razumno dojemanje nastale situacije … Medijski, politični in vsi ostali prostori brenčijo o tem, kako nujna je depolitizacija policije. In da je ta ob neprestanih političnih pritiskih misija nemogoče. Preskočimo dejstvo, da nihče natančno ne ve, ali ne pove, kaj sploh je politizacija policije, kar posledično pomeni, da ne vemo, kako bi jo, če sploh depolitizirali. Ampak žalostna resnica je ta, da smo državljani nad politizirano policijo navdušeni. Oziroma da si ne želimo depolitizacije policije, ki niti slučajno ni v našem interesu.
Politizacija policije z eno besedo, ali pa v prenesenem pomenu pomeni enostavno to, da se policisti ukvarjajo sami s sabo in s politiki, ki nanje pritiskajo. Kar pomeni, da se imajo toliko manj časa, volje in energije ukvarjati z nami. Se pravi, medtem ko se policaji in politiki pritiskajo, imamo državljani pred obojimi relativni mir. Kar je samo dobro.
Na tem mestu moramo razbiti mit, ki napaja vso preklemansko šarado …
Policisti se z jamranjem o politizaciji in nujnosti depolitizacije postavljajo v vlogo Robina Hooda, ki ščiti reveže in tolče po prstih fevdalne krvosese. Pa vsi vemo, da je to daleč od resnice in da je slovenska policija bolj podobna »Superhiku«, ki jemlje revnim in daje bogatim.
Za dokaz te nezaslišane trditve imamo v predalih dovolj neplačanih položnic, ki čakajo na prometno amnestijo in v časopisnih arhivih dovolj nikoli raziskanih ali vsaj pojasnjenih afer. Hočemo povedati, da je slovenska policija z drakonskimi kaznimi za recimo prometne prekrške, z uboganjem na migljaj, ko je šla država pred nekaj meseci skozi avtoritarno fazo, in z očitno počasnostjo pri raziskovanju gospodarskega kriminala, daleč od tega, da bi bila med ljudmi kaj zelo priljubljena. Kar kažejo tudi ankete, kjer recimo gasilci po indeksu zaupanja nažigajo policiste, da je nerodno gledati.
Se pravi, da nas prav malo briga, če policisti, notranji ministri in predsedniki vlad plešejo svoj groteskni ringa raja v preočitni želji obvladovati fračo, s katero je nato mogoče ustrahovati neposlušne, ali pa zakrivati sovje lastne lopovščine, oziroma braniti s solzami in znojem pridobljene privilegije.
Mastni naslovi »za« in »proti« odstopu ministrice za notranje zadeve, ki se je spremenil v prvovrstno politično afero, nas navadne državljane puščajo hladne. Policija je svoj moralni kapital, trdo in z žrtvami pridobljen med osamosvojitvijo, že zdavnaj zapravila. Če ne prej med sramotnimi mariborskimi dogodki pred skoraj točno desetletjem in kasneje s poslušnim izvrševanjem volje vsakokratnih političnih elit.
Kar državljani pogrešamo, je stališče neposrednih proizvajalcev, se pravi policistov samih. Sindikalne organizacije v policiji pa so prav tako razdeljene, kot je povprek prerezana vsa družba in ne zmorejo niti osnovne samorefleksije, kaj šele analizo dogajanja in stanja v policiji.
Zato sentimenta, usmiljenja ali ogorčenja, na katerega računata obe moštvi med odstopom v širši javnosti ni … Seveda bodo mediji naredili svojo nalogo, kajti privoščljivost je prva profesionalna zapoved slovenskega žurnalizma, a »na terenu«, kot se reče, ljudi prav malo briga, katera tajnica je klicala katerega direktorja policije in koliko kadra Janeza Janše se še skriva v rolo omarah.
Ob koncu; kot smo novinarji pustili, da politiki umažejo naš nekoč lep poklic, so to isto dopustili tudi policisti. S tem, da se novinarji tega zavedamo, policisti pa niti ne.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Inflacija je še vedno visoka in cene še vedno ne padajo, na srečo pa padajo vsaj ministri. Notranja ministrica je odstopila zaradi političnih pritiskov na policijo in tem se bomo posvetili v prijetnem adventnem vzdušju. O vsej zadevi vemo sorazmerno malo, zato bo tudi analiza na trenutke luknjičasta.
Torej; vemo, da politiki radi pritiskajo na policiste in da policisti posledično kdaj pa kdaj pritisnejo na politike, kar govori o tem, da se policisti in politiki radi medsebojno pritiskajo.
Kar še enkrat več govori o privilegiranosti ceha politikov v naši družbi. Hočemo povedati, da če politik pritisne policista, se vsaj javno – ne zgodi nič. Če pa navaden državljan pritisne policista, ga ta pritisne nazaj. In to s pendrekom. Na srečo nihče ni pritiskal na ministrico, še najmanj predsednik vlade, zato gre bivša ministrica k predsednici države, kjer zagotovo ne bo političnih pritiskov.
V nadaljevanju pa k ogromni zmoti, ki je zameglila razumno dojemanje nastale situacije … Medijski, politični in vsi ostali prostori brenčijo o tem, kako nujna je depolitizacija policije. In da je ta ob neprestanih političnih pritiskih misija nemogoče. Preskočimo dejstvo, da nihče natančno ne ve, ali ne pove, kaj sploh je politizacija policije, kar posledično pomeni, da ne vemo, kako bi jo, če sploh depolitizirali. Ampak žalostna resnica je ta, da smo državljani nad politizirano policijo navdušeni. Oziroma da si ne želimo depolitizacije policije, ki niti slučajno ni v našem interesu.
Politizacija policije z eno besedo, ali pa v prenesenem pomenu pomeni enostavno to, da se policisti ukvarjajo sami s sabo in s politiki, ki nanje pritiskajo. Kar pomeni, da se imajo toliko manj časa, volje in energije ukvarjati z nami. Se pravi, medtem ko se policaji in politiki pritiskajo, imamo državljani pred obojimi relativni mir. Kar je samo dobro.
Na tem mestu moramo razbiti mit, ki napaja vso preklemansko šarado …
Policisti se z jamranjem o politizaciji in nujnosti depolitizacije postavljajo v vlogo Robina Hooda, ki ščiti reveže in tolče po prstih fevdalne krvosese. Pa vsi vemo, da je to daleč od resnice in da je slovenska policija bolj podobna »Superhiku«, ki jemlje revnim in daje bogatim.
Za dokaz te nezaslišane trditve imamo v predalih dovolj neplačanih položnic, ki čakajo na prometno amnestijo in v časopisnih arhivih dovolj nikoli raziskanih ali vsaj pojasnjenih afer. Hočemo povedati, da je slovenska policija z drakonskimi kaznimi za recimo prometne prekrške, z uboganjem na migljaj, ko je šla država pred nekaj meseci skozi avtoritarno fazo, in z očitno počasnostjo pri raziskovanju gospodarskega kriminala, daleč od tega, da bi bila med ljudmi kaj zelo priljubljena. Kar kažejo tudi ankete, kjer recimo gasilci po indeksu zaupanja nažigajo policiste, da je nerodno gledati.
Se pravi, da nas prav malo briga, če policisti, notranji ministri in predsedniki vlad plešejo svoj groteskni ringa raja v preočitni želji obvladovati fračo, s katero je nato mogoče ustrahovati neposlušne, ali pa zakrivati sovje lastne lopovščine, oziroma braniti s solzami in znojem pridobljene privilegije.
Mastni naslovi »za« in »proti« odstopu ministrice za notranje zadeve, ki se je spremenil v prvovrstno politično afero, nas navadne državljane puščajo hladne. Policija je svoj moralni kapital, trdo in z žrtvami pridobljen med osamosvojitvijo, že zdavnaj zapravila. Če ne prej med sramotnimi mariborskimi dogodki pred skoraj točno desetletjem in kasneje s poslušnim izvrševanjem volje vsakokratnih političnih elit.
Kar državljani pogrešamo, je stališče neposrednih proizvajalcev, se pravi policistov samih. Sindikalne organizacije v policiji pa so prav tako razdeljene, kot je povprek prerezana vsa družba in ne zmorejo niti osnovne samorefleksije, kaj šele analizo dogajanja in stanja v policiji.
Zato sentimenta, usmiljenja ali ogorčenja, na katerega računata obe moštvi med odstopom v širši javnosti ni … Seveda bodo mediji naredili svojo nalogo, kajti privoščljivost je prva profesionalna zapoved slovenskega žurnalizma, a »na terenu«, kot se reče, ljudi prav malo briga, katera tajnica je klicala katerega direktorja policije in koliko kadra Janeza Janše se še skriva v rolo omarah.
Ob koncu; kot smo novinarji pustili, da politiki umažejo naš nekoč lep poklic, so to isto dopustili tudi policisti. S tem, da se novinarji tega zavedamo, policisti pa niti ne.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Neveljaven email naslov