Bizarnost slovenskega zdravstvenega ustroja se je spustila za še eno nadstropje in preden dokončno strmoglavi tja, kjer ves čas gorijo žarki ognji, jo poskušamo vsaj za nekaj minut ustaviti s to priloženo analizo. Najprej in na začetku. V zdravstvenem sistemu delujejo, vsaj glede zdravništva, eni najbolj pametnih ljudi na Slovenskem. Ker so tudi ministri pogosto zdravniki predvidevamo, da so tudi zdravstveni ministri izredno pametni, saj je že od začetkov civilizacije znano, da je telo zapleten stroj in je potrebno mnogo znanja, študija in podobnega, da se ga človek nauči popraviti. Šest let je treba hoditi v visoke šole, da te pripustijo k zdravljenju. In potem je neverjetno, kako to okolje ekstremno pametnih ljudi že zadnjih nekaj desetletji počne same neumnosti. Vsaj tako sklepamo, ker se zdravstveni sistem sesuva pred našimi očmi. V zadnjih dneh je razpadel v sramotno stavko bolnikov. Ki ji bo sledila /ali pa ji ne bo/ sramotna stavka zdravnikov. Skratka – nekoč popularna drama absurda se je začela pri nas igrati na ljudskih odrih, postavljenih po glavnih trgih prestolnice. Poskusimo preskočiti ovire, ki jih pred slehernika postavi zdrav razum in se z rahlim odporom potopimo v vso šarado. Ker bolniki in zdravniki stavkajo, se moramo te nove slovenske pogruntavščine lotiti s terminologijo sindikalnega boja. Torej; zdravniki so v teh stavkah delojemalci, bolniki pa so delodajalci. In kar je najbolj noro; oboji stavkajo zaradi tega, ker so nezadovoljni s trenutno situacijo. Kar na nek način transcendentalno presega običajni sindikalni boj, v katerem je s situacijo nezadovoljna ena stran – zgodovinsko gledano najpogosteje delojemalci. Delodajalci so po navadi nezadovoljni samo, če ne dobijo dovolj ohlajene penine, ali je kršen kateri drugih delodajalskih privilegijev. V slovenskih javnozdravstvenih stavkah pa sta nezadovoljni obe strani … Prek prsta sklepamo, da so delodajalci, se pravi bolniki, v prvi vrsti nezadovoljni, ker so bolni. In ker bodo na protestu njim v podporo nastopili tudi predstavniki vlade, predvidevamo, da jih bodo vladajoči podprli v tem nezadovoljstvu. Ker da bi jih podprli v prizadevanjih, da lahko bolniki pridejo do zdravnika, hkrati pa na ministrstvu za to držijo škarje in platno v rokah, nima nekega smisla. Kajti bistveno nezadovoljstvo bolnikov je v tem, da ne morejo do zdravnika. In tu se konča. Zdravniki pa so po drugi strani nezadovoljni, ker so preobremenjeni in premalo zaslužijo. Da se ta absurdni krog, ki ne zdrži logične presoje, razveže, moramo v enačbo pripeljati še tretji element. To so tisti, ki plačajo zdravnike. Oziroma ki plačujejo ves zdravstveni sistem. Zavarovalnice torej … Čemu ne stavkajo zavarovalnice, oziroma čemu nihče ne stavka proti zavarovalnicam? Bolnik, se pravi delodajalec z zavarovalnico podpiše obligacijsko razmerje, ki ga nato zavarovalnica ves čas zavarovalne dobe eklatantno krši … Zdravniki iz Fidesa, ki kot pravi ljudski glas štrajkajo izključno, ko so leve vlade, s prstom zato kažejo na zavarovalnice, dobavitelje in ostale krvosese, kjer naj bi vse ponikal javni denar. Je pa res, da je ponikanje javnega denarja v slovenskem zdravstvu v deželi stoterih kraških pojavov bolj kot ne logično. Javni denar – da enačbo elegantno sklenemo – pa je tisti denar, ki ga pridelajo delodajalci, se pravi bolniki. Hočemo povedati, da smo sedanji in potencialni bolniki tisti, ki plačujemo za ta na smrt bolni javni zdravstveni sistem; katerega vrhovi so na srečo na okrevanjih na jahtah ob sredozemski obali. Ostane torej le še možnost, da bolniki še več plačujemo zavarovalnicam, ki naj nato polnijo zdravstveni sistem; ampak ne moremo, ker smo bolni. Tako gre osnovni absurd absurdne manifestacije slovenske blaznosti, če ga pogledamo skozi terminologijo stavkovnega vala zdravnikov in bolnikov. Na vso reč pa je na srečo mogoče pogledati še metafizično. Bolniki menijo, da so zdravniki ne le dolžni, da jih zdravijo, temveč menijo vsaj malo tudi, da so zdravniki krivi, da so zboleli. Hočemo povedati, da smo bolniki lahko tudi resne tečnobe, ki svoje zdravje povezujemo izključno z medicino in zdravstvenim sistemom. Težava je v dejstvu, da smo odnos zdravnik-bolnik v teh zavoženih zdravstvenih desetletjih poenostavili na ekonomski odnos. Zdravniki pa so na drugi strani samo kot cehovsko iskrico – kot medicinski skok čez kožo – začeli razumeti prisego onega helenskega ranocelnika. Posledično so se bolniki navadili, da je skrb za zdravje blago; ali pa usluga, podobna stotinam ostalih dejavnosti, s katerimi si lajšamo nemogoče breme civilizacije. Se pravi, da je odgovornost za naše zdravje plačljiva odgovornost nekoga drugega. In da je starka s koso na koncu poti vedno posledica ali napake, ali pa ne dovolj dobro opravljenega dela. S tem, ko smo zdravje in skrb zanj spremenili v ekonomsko, ali celo v pravno kategorijo, smo tako bolniki kot tudi zdravniki pozabili, da gre pri zdravju in bolezni za naravni, ali pa božji proces, kakorkoli že hočete; vsaj v primeru zdravnikov, če že ne tudi zavarovalničarjev, pa tudi za moralno zavezo. Ker smo moralni kompas izgubili v prepirih o iskanju krivde, smo se znašli na poti do smešenja zdravega razuma, ki je stavka bolnikov kot predhodnica stavki zdravnikov.