Danes pa nekaj iz pestrega vsakdana slovenskega sindikalnega boja. Pravega boja, ne tistega namišljenega, s katerim imamo takšno veselje v medijih. Govorili bomo o čistilkah in oprostite nam terminološko nedoslednost, ker bomo čistilke in sobarice slovenskih turističnih gigantov metali v isti koš. Kajti metanje v koš je bistven del njihovega poklica. Vsaj tako meni površni zunanji opazovalec. Zato takoj in na začetku; kdor ni nikoli poskusil čistiti sobe, ali turistične namestitve potem, ko jo zapusti gost oziroma turist, in kdor tega vsaj nekaj časa ni počel vsak dan, naj sede na brisačo ob betonski obali in utihne.

Gre namreč za enega fizično najtežjih poklicev tudi v absolutnem merilu; za pretežno ali izključno ženski poklic pa je delo čistilke oziroma sobarice skrajno garaško. Toliko o tem, črpano iz izkušenj, ki si jih je naša analitična ekipa nabrala med pospravljanjem sob za zadovoljnimi turisti.

Če hočemo še globje v čistilsko problematiko, pa moramo na pomoč poklicati slovensko dramatiko in televizijsko produkcijo, kjer je čistilka obvezen lik slovenskih podeželskih iger. Dobrodušna in nekoliko topoumna, praviloma s slovensko inačico bosanščine ter s tisto zdravo pametjo plebsa, ki jo je prinesla iz tradicije klasičnih komedij. Čistilka je, kako cinično, na odrskih deskah in v televizijskih serijah bolj priljubljena od univerzitetne profesorice, kar ji daje v naši kolektivni zavesti posebno mesto.

In ves ta kolosalni uvod je potreben, da se prikopljemo do škandala, ki je pretekle dni pretresel slovenske prenočitvene zmogljivosti. Namreč; idealizirana in literarizirana slovenska čistilka se ne pritožuje. Čiščenje in pospravljanje za drugimi sta v kolektivni zavesti predstavljena kot lažja rekreacija, med katero ima čistilka ali sobarica dovolj časa in energije, da trosi ljudske modrosti razvajeni in odtujeni eliti na rep.

In mimogrede: kot se te dni pritožuje ljubljanska jara gospoda, ki benti, da je skoraj nemogoče dobiti dobro čistilko za dvainsedemdeset kvadratov nepremičninske oaze – eden pokazateljev blagostanja je trg čistilk; manj jih je na trgu, višji je življenjski standard.

A danes v gumijastih rokavicah čistimo svinjarijo, ki jo je za sabo pustil slovenski turbo kapitalizem. Ki je domačijsko lastninil in premetaval sem in tja nekdanjo turistično srebrnino, danes zbrano v mastodontu, imenovanem "Sava turizem"! Tamkajšnji menedžerji so prišli na genialno idejo, da bi čistilke in sobarice "outsourcali". Slovenske besede za ta turbo-kapitalistični manever žal ne poznamo.

S tem se, nevede seveda, globoko zajedajo v klasično strukturo tradicionalnega slovenskega podjetja, kjer je na vrhu direktor, na dnu pa čistilka. In kljub razliki v prejemku, kljub drugačnemu socialnemu statusu sta bila tako direktor kot čistilka del enega in istega organizma. Kolektiva, če hočete, akoravno gre za s socializmom zaznamovano besedo. Čistilka se je enako počutila član skupnosti in ob novoletni zabavi je bila deležna enakega narezka in večernega plesa kot direktor. Z outsourcanjem, kar pomeni, da se vse čistilke zberejo v enem podjetju, kjer so le one in lastnik, na delo pa hodijo na ista delovišča kot pred tem, pa so čistilke iz enakopravnega člana kolektiva spremenili v tržno blago. Ki ga posojajo po potrebi, ga odpuščajo po potrebi, zaposlujejo po potrebi in plačujejo z najnižjo mogočo mezdo.

Kljub zagotovilom, da bodo enako delavnopravno zaščitene, kot so bile v matičnem podjetju, gre za monstruozen ukrep. Kot je pač delovnopravni trenutek, ki ga živimo na slovenskem trgu dela, monstruozen v vseh pojavnih oblikah.

In da se ne bomo znesli le nad "Sava turizmom"! Čistilke so prvoborke v outsourcanju. Najprej so jih odpustile zdravstvene ustanove, potem šole, potem velika podjetja in tako naprej in tako nazaj. Kot delodajalci smo se odločili racionalizirati poslovanje pri najbolj težaškem delu, ki ima brez konkurence najslabše razmerje med fizičnim naporom in plačilom.

Ena izmed protestnic je med stavko v hotelih Bernardin držala v roki napis, ki je sporočal "Outsorcajmo upravo!" Sporočala je, da bi lahko tudi vodilni kader najemali po potrebi in upala, da bo s plakatom jasno pokazala na položaj menedžmenta na eni in sobaric na drugi strani. Ne vedoč, da je njen plakat brez veze, ker so uprave slovenskih podjetij – sploh tistih, v večinsko državni lasti in tako tradicionalno prepletenih s politiko – tako ali tako outsorcane.

Hočemo povedati, da v našem turizmu ne gre več za direktorje, ki živijo s svojim hotelom, temveč gre za japije, ki se svaljkajo od enega direktorskega mesta do drugega, kjer outsourcajo posamezne ude podjetja in tako izvabljajo orgazme pri lastniku. Ki je, vsaj v obravnavanem primeru – kako cinično – v večinskem deležu država.

Z drugimi besedami: če ne bi imeli tako predanih čistilk, bi se človeku gabilo prespati v hotelih Sava turizma ...