Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes o najnovejšem prispevku k slovenski blaznosti. In to na kratko, kajti celo politične gorčine bo zaradi potic, hrena in pirhov v želodcih ta teden za spoznanje manj.
Mediji so pretekle dni – ob klasičnem – z velikim zanosom objavili tudi vstajenje SDS-a – ki se je po javnomnenjskih raziskavah izenačil z Gibanjem Svoboda. Raziskave namreč ugotavljajo, da gibanju Svoboda priljubljenost naglo pada, opozicijski SDS pa se zvišuje.
Analiza naprednega analitičnega uma, ki ga gojimo v naši oddaji, bo sorazmerno preprosta, saj identičen proces vedno znova in znova opazujemo že tri desetletja in resnično moraš biti topoumen, da ga končno ne dojameš.
Gre pa tako.
Če natančno pogledaš, opaziš, kako liberalne vlade, ko se znajdejo na oblasti, nemudoma začnejo rušiti vsi mediji v državi. Opozicijski, se pravi tisti, ki delujejo v orbitah okoli SDS, tako ali tako. To je njihov "raison dʼêtre", kot bi rekli na Francoskem. Neverjetno pa je, da začnejo liberalne vlade nemudoma rušiti tudi liberalni mediji – se pravi, tista javna občila, ki jim opozicija rada pravi "režimska" ali "tranzicijska" ali kako drugače. Urednikom in novinarjem v teh medijih se zdi, da je kritika vlade sveto novinarsko poslanstvo in bi manipuliranje, zamolčevanje in pristransko poročanje o rabotah liberalnih vlad na nek način posegalo v veličino novinarskega poklica. Ko obojnim, tako opozicijskim kot liberalnim medijem uspe liberalno vlado zrušiti, pride na oblast Janez Janša, ki ga začnejo režimski mediji rušiti od prve sekunde, opozicijski, takrat pozicijski mediji okoli SDS, pa mu začnejo peti večno slavo. Ki mu jo tako ali tako pojejo tudi takrat, ko je Janša v opoziciji.
Tako lahko z resnično manjšim intelektualnim naporom ugotovimo, da razliko pri manipuliranju z javnim mnenjem delajo liberalni mediji, ki rušijo tako liberalne kot tudi iliberalne oziroma avtokratske vlade.
In zdaj se zaskrbljena javnost vpraša: "Mar to pomeni, da naj v zaščito liberalnih vlad mediji molčijo o njenih stranpoteh, o neizpolnjenih obljubah, o prav tako avtokratskih težnjah, o nepotizmu, nesposobnosti in koruptivnosti, ki so – kdaj pa kdaj podobne, kot so bili ti pojavi za časa vlad, ki jih je vodila SDS?"
Odgovor je nedemokratičen, a enostaven: "I, seveda!"
Slovenci smo obsojeni na slabe vlade, a obstaja razlika med slabo, nesposobno, nekompetentno vlado na eni strani in do lastnih državljanov sovražno vlado na drugi strani. Zato moramo z vsemi močmi, čeprav je to nasprotno človeški naturi, podpirati slabe, nesposobne in nekompetentne vlade. Kar pa je, kot smo zapisali na začetku, samo novo poglavje v zgodbi o slovenski blaznosti.
Da pa zapisano niso prazne marnje, pokažemo na aktualnem primeru. Obisk predsednice parlamenta in zunanje ministrice v Afriki, oziroma prve v Ugandi in Ruandi, druge pa v Etiopiji, smo mediji pospremili z negativno konotacijo. Mediji v okrilju SDS tudi s posmehom, žaljivimi in seksističnimi komentarji, liberalni mediji pa z rahlo in nekoliko vzvišeno skepso.
Ampak čeprav smo že tudi z našim peresom podvomili v slovensko zunanjo politiko, se zdi približevanje Afriški celini modra, premišljena državniška gesta in usmeritev, ki ima mnogo večji potencial kot graditev vezi z Orbanovo Madžarsko. Za razumnega mora biti fotografija Urške Klakočar Zupančič z zapuščenim primatom v zavetišču dobrodošla zunanjepolitična osvežitev po fotografiji Janše in Orbana v Lendavi. Prav tako mora biti za razumnega načelni dogovor o sodelovanju med slovenskim in etiopskim čebelarjenjem eden večjih uspehov slovenske zunanje politike. Ker podcenjevati tako vlogo, moč in pomen čebel kot podcenjevati vlogo, moč in pomen Afrike, je ne le podcenjujoče, temveč vsaj malo tudi rasistično; v kombinaciji obojega pa neumno.
Zavedamo se, da gre v ozadju afriških potnih nalogov za dirko do nestalnega sedeža v varnostnem svetu OZN, ki pa je tudi postala predmet zabavljanja; a je v resnici ta napor slovenske zunanje politike avtentičen in še kako relevanten.
Vsa ta pojasnila niso mišljena kot apologija trenutni vladi, temveč kot primer, kako tudi liberalni oz. režimski mediji, oziroma mediji kontinuitete ne zmorejo – ali ne zmoremo treznega pogleda na sodobnost. Tako se, podobno kot naši medijski antipodi, zaganjamo v bizarne vsakdanjosti v želji za več kliki, za večjo branost, gledanost in poslušanost – ter kar je podobnih pojmov, s katerimi si plebs polni svoje osamljene večere.
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes o najnovejšem prispevku k slovenski blaznosti. In to na kratko, kajti celo politične gorčine bo zaradi potic, hrena in pirhov v želodcih ta teden za spoznanje manj.
Mediji so pretekle dni – ob klasičnem – z velikim zanosom objavili tudi vstajenje SDS-a – ki se je po javnomnenjskih raziskavah izenačil z Gibanjem Svoboda. Raziskave namreč ugotavljajo, da gibanju Svoboda priljubljenost naglo pada, opozicijski SDS pa se zvišuje.
Analiza naprednega analitičnega uma, ki ga gojimo v naši oddaji, bo sorazmerno preprosta, saj identičen proces vedno znova in znova opazujemo že tri desetletja in resnično moraš biti topoumen, da ga končno ne dojameš.
Gre pa tako.
Če natančno pogledaš, opaziš, kako liberalne vlade, ko se znajdejo na oblasti, nemudoma začnejo rušiti vsi mediji v državi. Opozicijski, se pravi tisti, ki delujejo v orbitah okoli SDS, tako ali tako. To je njihov "raison dʼêtre", kot bi rekli na Francoskem. Neverjetno pa je, da začnejo liberalne vlade nemudoma rušiti tudi liberalni mediji – se pravi, tista javna občila, ki jim opozicija rada pravi "režimska" ali "tranzicijska" ali kako drugače. Urednikom in novinarjem v teh medijih se zdi, da je kritika vlade sveto novinarsko poslanstvo in bi manipuliranje, zamolčevanje in pristransko poročanje o rabotah liberalnih vlad na nek način posegalo v veličino novinarskega poklica. Ko obojnim, tako opozicijskim kot liberalnim medijem uspe liberalno vlado zrušiti, pride na oblast Janez Janša, ki ga začnejo režimski mediji rušiti od prve sekunde, opozicijski, takrat pozicijski mediji okoli SDS, pa mu začnejo peti večno slavo. Ki mu jo tako ali tako pojejo tudi takrat, ko je Janša v opoziciji.
Tako lahko z resnično manjšim intelektualnim naporom ugotovimo, da razliko pri manipuliranju z javnim mnenjem delajo liberalni mediji, ki rušijo tako liberalne kot tudi iliberalne oziroma avtokratske vlade.
In zdaj se zaskrbljena javnost vpraša: "Mar to pomeni, da naj v zaščito liberalnih vlad mediji molčijo o njenih stranpoteh, o neizpolnjenih obljubah, o prav tako avtokratskih težnjah, o nepotizmu, nesposobnosti in koruptivnosti, ki so – kdaj pa kdaj podobne, kot so bili ti pojavi za časa vlad, ki jih je vodila SDS?"
Odgovor je nedemokratičen, a enostaven: "I, seveda!"
Slovenci smo obsojeni na slabe vlade, a obstaja razlika med slabo, nesposobno, nekompetentno vlado na eni strani in do lastnih državljanov sovražno vlado na drugi strani. Zato moramo z vsemi močmi, čeprav je to nasprotno človeški naturi, podpirati slabe, nesposobne in nekompetentne vlade. Kar pa je, kot smo zapisali na začetku, samo novo poglavje v zgodbi o slovenski blaznosti.
Da pa zapisano niso prazne marnje, pokažemo na aktualnem primeru. Obisk predsednice parlamenta in zunanje ministrice v Afriki, oziroma prve v Ugandi in Ruandi, druge pa v Etiopiji, smo mediji pospremili z negativno konotacijo. Mediji v okrilju SDS tudi s posmehom, žaljivimi in seksističnimi komentarji, liberalni mediji pa z rahlo in nekoliko vzvišeno skepso.
Ampak čeprav smo že tudi z našim peresom podvomili v slovensko zunanjo politiko, se zdi približevanje Afriški celini modra, premišljena državniška gesta in usmeritev, ki ima mnogo večji potencial kot graditev vezi z Orbanovo Madžarsko. Za razumnega mora biti fotografija Urške Klakočar Zupančič z zapuščenim primatom v zavetišču dobrodošla zunanjepolitična osvežitev po fotografiji Janše in Orbana v Lendavi. Prav tako mora biti za razumnega načelni dogovor o sodelovanju med slovenskim in etiopskim čebelarjenjem eden večjih uspehov slovenske zunanje politike. Ker podcenjevati tako vlogo, moč in pomen čebel kot podcenjevati vlogo, moč in pomen Afrike, je ne le podcenjujoče, temveč vsaj malo tudi rasistično; v kombinaciji obojega pa neumno.
Zavedamo se, da gre v ozadju afriških potnih nalogov za dirko do nestalnega sedeža v varnostnem svetu OZN, ki pa je tudi postala predmet zabavljanja; a je v resnici ta napor slovenske zunanje politike avtentičen in še kako relevanten.
Vsa ta pojasnila niso mišljena kot apologija trenutni vladi, temveč kot primer, kako tudi liberalni oz. režimski mediji, oziroma mediji kontinuitete ne zmorejo – ali ne zmoremo treznega pogleda na sodobnost. Tako se, podobno kot naši medijski antipodi, zaganjamo v bizarne vsakdanjosti v želji za več kliki, za večjo branost, gledanost in poslušanost – ter kar je podobnih pojmov, s katerimi si plebs polni svoje osamljene večere.
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Neveljaven email naslov