Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Govori se, da so se včeraj nogometaši pred zgodovinskim uspehom v tekmi proti Kazahstanu vzorno štemplali. Naprava je nameščena nekje v katakombah stadiona v Stožicah, tam v tistih prostorih, kjer borno rastlinje poganja iz betonskih tal; tako je Jankovičev spomenik končno dobil namembnost, saj se bodo morali v prihodnje štemplati tudi navijači – ker je navijanje, po črkopisu slovenskega uradništva prav tako delo. Po tekmi, ki po neki neumni logiki globalno najbolj razširjenega športa traja samo devetdeset minut s petnajst minut malice, je nogometaše obiskala inšpektorica. In to tista, ki je odvzela krške krave. Slišala je, da so nogometaši blatni in da delajo ter dajejo mleko v nevzdržnih življenjskih okoliščinah. Sploh pa, da ne delajo osem ur. In res! Bežigrad je bil včeraj blatna mlaka, hrup neznosen, skupina predstavnikov civilne družbe iz Poljske pa je pravico vzela v svoje roke. Tako so nogometaše po tekmi odpeljali na inšpektorat in šele po posredovanju predsednice republike so jih izpustili; ampak so z dopinškim testom vseeno preverili, koliko je pri katerem mastitisa.
Slovenci smo se na nogometnem igrišču spopadli s Kazahstanci in zmagali. Izven njega pa smo se spopadli z birokrati in izgubili – oziroma izgubljamo. Poglejmo najprej teoretične osnove.
Ko je včeraj ob veličastni zmagi nekdo navrgel, da je uspeh naših nogometašev ena redkih pozitivnih zgodb in da očitno v naši državi ni vse slabo in da se katastrofalno stanje vzdržuje namerno, ker nekomu to ustreza, je pravilno povzel skoraj vse; razen osnovne težave, ki je nacionalna shizofrenija.
Zadeva je namreč precej preprosta; ena najbolj pogostih manter slovenske stagnacije ali nazadovanja je neurejenost države, neupoštevanje pravil in to, da se požvižgamo na zakone. Ter obvezno nadaljevanje … »Morali bi pogledati, kako se predpisov, pravil in zakonov držijo v Nemčiji ali Avstriji, da ne govorimo o Švici!« Se pravi v državah, ki so nam vzor in svetal cilj. Ampak v Sloveniji zakone imamo. In potem se najdejo čudaki, ki jih hočejo upoštevati. V večinskem primeru gre za birokrate, ki jih posledično besno ljudstvo razpne na križu. Kot se je zgodilo v primeru delavnega časa in odvzete govedi.
Stopimo iz teorije še v prakso. Ko tuji, pogodbeni, prekarni in agencijski delavci delajo v sužnjelastniških razmerah – mimo vseh časovnih omejitev, brez malice, ali počitka – javnost skoči pokonci z besedami: »v Avstriji se to ne bi zgodilo!« In potem birokrat pomisli ter uvede evidentiranje delovnega časa in ta ista javnost skoči v zrak, češ da se je državi dokončno odpeljalo. Skoraj identična situacija je s kravami … Če bi medij objavil krave, ki tonejo v blatu, bi pravičniki skočili pokonci in jeli dokazovati, da v Nemčiji kaj takega ni mogoče. Ko pa te krave birokrati odvzamejo, postanemo govedarsko pravični do te mere, da Indijci delujejo kot sami mesarji.
Kje je torej resnica? Kaj je prav in kako urediti zakone, če država nenadoma ni več takšna, kot si jo je zamislil očak Platon …?
Po našem skromnem mnenju je problem v slovenskem uradništvu. V tem, od Marije Terezije zarejenemu, skozi zgodovino preziranemu, a tako zelo trdoživemu poklicu, ki so ga poskusili debirokratizirati vsi od Poncija Pilata do Tita, a uspelo ni nikomur. Birokrat, v njihovem cehovskem znaku je gospa s trajno ondulacijo in rolo omaro, je omejen že sam po sebi; z zakoni, nizko plačo in šefom. Ob tem pa jih je tako zelo povozil čas, da je to že nerodno.
Poglejmo znamenito štemplanje. Pojem »delo« je zaposloval marksistično znanost skoraj stoletje in o tem, kaj delo je in kaj delo ni, smo se naučili skoraj vse. A medtem ko birokrati še zmeraj razumejo delo, kakršno je bilo ob zori industrijske revolucije, se je delo samo tako zelo spremenilo, da je neprepoznavno.
Danes dela enostavno ni mogoče spraviti na skupni imenovalec; ni ga mogoče meriti z istimi vatli, ni mu mogoče določiti nobenega osnovnih parametrov. Delo nima ne vonja ne okusa, ne dolžine, ne trajanja in ne teže ali veljave. Sploh pa ne velja, da je delo vse tisto, za kar smo plačani … Nad tako široko človekovo dejavnost, ki je pogosto večja kot življenje samo, pogosto povsem nevidna, nezaznavna in fluidna kategorija, udariti s štemplanjem, je vsaj neumno, če že ne neodgovorno. Ter vsaj malo tudi komično, ko so izjeme, ki se ne štemplajo, vse po vrsti iz socialne skupine, ki jo poznamo kot družbeno elito.
Seveda razumemo, da obstaja praktičen problem, ker je v zvezi z delom zaznati toliko nehumanih kršitev; a krivi niso delavci, katerih obveza bo štemplanje, temveč delodajalci, ki ustvarjajo in vzdržujejo človeka nevredne pogoje dela. Med delodajalci pa so, predvidevamo, pogosto tudi takšni, ki anonimno v zavetju svetovnega spleta besnijo, da živimo v državi, kjer se nihče ne drži pravil.
Glede odvzema govedi pa ... njegova usoda je tragična že po definiciji in še tako suho ležišče je ne spremeni. Ne glede na to, koliko mleka je dala molznica v svojem življenju … na koncu bo končala v juhi.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Govori se, da so se včeraj nogometaši pred zgodovinskim uspehom v tekmi proti Kazahstanu vzorno štemplali. Naprava je nameščena nekje v katakombah stadiona v Stožicah, tam v tistih prostorih, kjer borno rastlinje poganja iz betonskih tal; tako je Jankovičev spomenik končno dobil namembnost, saj se bodo morali v prihodnje štemplati tudi navijači – ker je navijanje, po črkopisu slovenskega uradništva prav tako delo. Po tekmi, ki po neki neumni logiki globalno najbolj razširjenega športa traja samo devetdeset minut s petnajst minut malice, je nogometaše obiskala inšpektorica. In to tista, ki je odvzela krške krave. Slišala je, da so nogometaši blatni in da delajo ter dajejo mleko v nevzdržnih življenjskih okoliščinah. Sploh pa, da ne delajo osem ur. In res! Bežigrad je bil včeraj blatna mlaka, hrup neznosen, skupina predstavnikov civilne družbe iz Poljske pa je pravico vzela v svoje roke. Tako so nogometaše po tekmi odpeljali na inšpektorat in šele po posredovanju predsednice republike so jih izpustili; ampak so z dopinškim testom vseeno preverili, koliko je pri katerem mastitisa.
Slovenci smo se na nogometnem igrišču spopadli s Kazahstanci in zmagali. Izven njega pa smo se spopadli z birokrati in izgubili – oziroma izgubljamo. Poglejmo najprej teoretične osnove.
Ko je včeraj ob veličastni zmagi nekdo navrgel, da je uspeh naših nogometašev ena redkih pozitivnih zgodb in da očitno v naši državi ni vse slabo in da se katastrofalno stanje vzdržuje namerno, ker nekomu to ustreza, je pravilno povzel skoraj vse; razen osnovne težave, ki je nacionalna shizofrenija.
Zadeva je namreč precej preprosta; ena najbolj pogostih manter slovenske stagnacije ali nazadovanja je neurejenost države, neupoštevanje pravil in to, da se požvižgamo na zakone. Ter obvezno nadaljevanje … »Morali bi pogledati, kako se predpisov, pravil in zakonov držijo v Nemčiji ali Avstriji, da ne govorimo o Švici!« Se pravi v državah, ki so nam vzor in svetal cilj. Ampak v Sloveniji zakone imamo. In potem se najdejo čudaki, ki jih hočejo upoštevati. V večinskem primeru gre za birokrate, ki jih posledično besno ljudstvo razpne na križu. Kot se je zgodilo v primeru delavnega časa in odvzete govedi.
Stopimo iz teorije še v prakso. Ko tuji, pogodbeni, prekarni in agencijski delavci delajo v sužnjelastniških razmerah – mimo vseh časovnih omejitev, brez malice, ali počitka – javnost skoči pokonci z besedami: »v Avstriji se to ne bi zgodilo!« In potem birokrat pomisli ter uvede evidentiranje delovnega časa in ta ista javnost skoči v zrak, češ da se je državi dokončno odpeljalo. Skoraj identična situacija je s kravami … Če bi medij objavil krave, ki tonejo v blatu, bi pravičniki skočili pokonci in jeli dokazovati, da v Nemčiji kaj takega ni mogoče. Ko pa te krave birokrati odvzamejo, postanemo govedarsko pravični do te mere, da Indijci delujejo kot sami mesarji.
Kje je torej resnica? Kaj je prav in kako urediti zakone, če država nenadoma ni več takšna, kot si jo je zamislil očak Platon …?
Po našem skromnem mnenju je problem v slovenskem uradništvu. V tem, od Marije Terezije zarejenemu, skozi zgodovino preziranemu, a tako zelo trdoživemu poklicu, ki so ga poskusili debirokratizirati vsi od Poncija Pilata do Tita, a uspelo ni nikomur. Birokrat, v njihovem cehovskem znaku je gospa s trajno ondulacijo in rolo omaro, je omejen že sam po sebi; z zakoni, nizko plačo in šefom. Ob tem pa jih je tako zelo povozil čas, da je to že nerodno.
Poglejmo znamenito štemplanje. Pojem »delo« je zaposloval marksistično znanost skoraj stoletje in o tem, kaj delo je in kaj delo ni, smo se naučili skoraj vse. A medtem ko birokrati še zmeraj razumejo delo, kakršno je bilo ob zori industrijske revolucije, se je delo samo tako zelo spremenilo, da je neprepoznavno.
Danes dela enostavno ni mogoče spraviti na skupni imenovalec; ni ga mogoče meriti z istimi vatli, ni mu mogoče določiti nobenega osnovnih parametrov. Delo nima ne vonja ne okusa, ne dolžine, ne trajanja in ne teže ali veljave. Sploh pa ne velja, da je delo vse tisto, za kar smo plačani … Nad tako široko človekovo dejavnost, ki je pogosto večja kot življenje samo, pogosto povsem nevidna, nezaznavna in fluidna kategorija, udariti s štemplanjem, je vsaj neumno, če že ne neodgovorno. Ter vsaj malo tudi komično, ko so izjeme, ki se ne štemplajo, vse po vrsti iz socialne skupine, ki jo poznamo kot družbeno elito.
Seveda razumemo, da obstaja praktičen problem, ker je v zvezi z delom zaznati toliko nehumanih kršitev; a krivi niso delavci, katerih obveza bo štemplanje, temveč delodajalci, ki ustvarjajo in vzdržujejo človeka nevredne pogoje dela. Med delodajalci pa so, predvidevamo, pogosto tudi takšni, ki anonimno v zavetju svetovnega spleta besnijo, da živimo v državi, kjer se nihče ne drži pravil.
Glede odvzema govedi pa ... njegova usoda je tragična že po definiciji in še tako suho ležišče je ne spremeni. Ne glede na to, koliko mleka je dala molznica v svojem življenju … na koncu bo končala v juhi.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov