Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mi smo nekako skozi, a naši otroci, da ne govorimo o vnukih, se bodo pa težko izmazali. Govorimo o obveznem služenju vojaškega roka.
Oni dan smo ministra Šarca poslali v Bruselj, da se je čohal po glavi z ostalimi obrambnimi ministri. Čohali pa so se po glavi, ker je najverjetnejši novi ameriški predsednik dal Rusom bianco menico, da lahko bombardirajo vse tiste Natove države, ki ne dajejo dovolj BDP-ja v obrambne proračune. Ker Slovenci nismo niti blizu trumpovskih dveh odstotkov, se je Šarec čohal še posebej intenzivno. In iz vsega tega praskanja se je rodila – verjetno na novinarsko vprašanje – izjava, da je v Sloveniji o ponovni uvedbi obveznega vojaškega služenja še prezgodaj govoriti. To je bilo prejšnji teden. Verjamemo, da je v enem tednu preteklo dovolj vode, da danes o njem že lahko govorimo. Na naš način seveda.
Šarec je med razlogi, da se Slovenija še ni pridružila številnim evropskim državam, ki že uvajajo obvezno služenje ali pa o njemu razmišljajo, navedel, da naši naborniki ne bi imeli kje stanovati. Kot vse nepremičnine v naši državi je kvadratni meter vojašnic absolutno precenjen. Čeprav obstaja resna nevarnost, da bi mladi drli v naborne centre že samo zaradi tega, da dobijo streho nad glavo … Kakorkoli.
V nadaljevanju izjave je Šarec skozi stisnjene zobe le priznal, da najvišji vojaški vrhovi preljube nam republike v dokumenti o novih obrambnih strategijah dopuščajo tudi možnost obvezne rezerve in naborniške vojske.
Čemu smo prišli do točke, ko bo lirični ljudski genij ponovno zajockal »čez dolgih sedem let se bova vidla spet«, ni treba posebej ugibati. Rusi so pred vrati in Evropa se trese pred hordami rdeče armade in evropske vlade pospešeno polnijo eksploziv v kovinske tulce ter razmišljajo, koliko domoljubno vpoklicanih mladeničev lahko vržejo pod gosenice …
Če smo analitično natančni; latentna razprava o ponovni uvedbi obvezne vojaščine je tlela ves čas. V glavnem poganjana ne z možnostjo agresije, temveč bolj z debatami o teoriji spolov; po njej bi današnje pomehkužene fantaline na ustrezno testosteronsko raven spravilo le postavljanje postelje, enolična hrana in tacanje po blatu. Ter slepo uboganje v veliki večini intelektualno inferiornejših sodržavljanov!
A če za takšno utrjevanje generacij nikoli ni bilo dovolj kritične mase, jo je ruska nevarnost dostavila. Vojske po vsej Evropi so vznemirjene, švedski admirali celo svetujejo nakup baterijskih vložkov in vode za prvih 36 ur invazije. Nemški socialdemokrati odpirajo nove orožarske obrate, divji Balkan pa ima arzenale že tako pripravljene v lopah in shrambah.
Ob vsem tem se vsaj rahlo pacifistični analitik ne more znebiti vtisa, kako vsi ti uniformiranci z našitki in črnimi škornji tega ne počnejo z neko slastjo. Kajti vedeti morate: vojak brez vojne, brez vsaj ene vojne v svojem življenju, je nekako impotenten. Podobno, kot bi gasilec preživel svoj vek brez požara, ali športnik brez stopničk. Take stvari. Zato vojaki po vsej Evropi slabo prikrito uživajo, ko gredo odstotki proračuna gor in ko so njihove mašinerije in njihove agende nenadoma, da ne zapišemo ponovno, na prvih straneh medijev. Čisto počasi se je vojaška terminologija prikradla v javno izreko in če smo pojme »žep« ali »rokav« še pred nekaj leti povezovali izključno s cenjenim cehom krojačev, danes vemo, da gre za vojaško fronto, ki valuje na povsem določen način.
Vojaki tako le čakajo na ukaz; najprej, da začnejo polniti vojašnice s cenejšim in bolj svežim materialom – za razliko od naveličanega, preplačanega in maloštevilnega vojaštva, s katerim morajo delati zdaj; takoj zatem pa samo še čakajo na zeleno luč politikov. Žal živimo v nerodnem trenutku naše civilizacije, ko je med stotimi najbolj vplivnimi ljudmi na planetu zgodovinsko brez dvoma največje število popolnih bedakov. Prek prsta jih je okoli 60 odstotkov takih, ki bi ne bili zmožni voditi niti balinarske sekcije društva upokojencev, kaj šele države, gospodarstva ali pač religije.
Ampak vse to ni glavni razlog, da smo v naši skromni radijski oddaji skeptični do naborništva oz. do rožljanja z orožjem nasploh. Kot nas je zgodovina naučila, so vojaki odlični za boj proti sovražniku, večje težave pa imajo v tem, da ga prepoznajo. Če vzamemo le veliko mantro naše generacije, ki se je potila pod čeladami v sveti veri, da bomo tedanjo domovino obranili pred zunanjim sovražnikom ... Na koncu smo se poklali med sabo. Po tej analogiji je veliko vprašanje, ali je največji sovražnik bodočega slovenskega nabornika resnično na enak način vpoklican fant, ki se bo tresel v neki vojašnici v bližini Moskve …
In seveda za konec. Človeka preganja njegova preteklost. Kakorkoli se že naš obrambni minister trudi, svoji prvotni karieri, ki je bila v komičnem poslu, ne more povsem ubežati. In ni pomembno, ali ste se njegovim likom takrat smejali ali ne; dejstvo je, da je kot obrambni minister precej zabaven …
Ob razpravi o novih obrambnih strategijah je izjavil:
»Slovensko prebivalstvo mora biti ponovno usposobljeno za obrambo države …«
Ha, ha, ha. Dobra. Ha, ha, ha.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Mi smo nekako skozi, a naši otroci, da ne govorimo o vnukih, se bodo pa težko izmazali. Govorimo o obveznem služenju vojaškega roka.
Oni dan smo ministra Šarca poslali v Bruselj, da se je čohal po glavi z ostalimi obrambnimi ministri. Čohali pa so se po glavi, ker je najverjetnejši novi ameriški predsednik dal Rusom bianco menico, da lahko bombardirajo vse tiste Natove države, ki ne dajejo dovolj BDP-ja v obrambne proračune. Ker Slovenci nismo niti blizu trumpovskih dveh odstotkov, se je Šarec čohal še posebej intenzivno. In iz vsega tega praskanja se je rodila – verjetno na novinarsko vprašanje – izjava, da je v Sloveniji o ponovni uvedbi obveznega vojaškega služenja še prezgodaj govoriti. To je bilo prejšnji teden. Verjamemo, da je v enem tednu preteklo dovolj vode, da danes o njem že lahko govorimo. Na naš način seveda.
Šarec je med razlogi, da se Slovenija še ni pridružila številnim evropskim državam, ki že uvajajo obvezno služenje ali pa o njemu razmišljajo, navedel, da naši naborniki ne bi imeli kje stanovati. Kot vse nepremičnine v naši državi je kvadratni meter vojašnic absolutno precenjen. Čeprav obstaja resna nevarnost, da bi mladi drli v naborne centre že samo zaradi tega, da dobijo streho nad glavo … Kakorkoli.
V nadaljevanju izjave je Šarec skozi stisnjene zobe le priznal, da najvišji vojaški vrhovi preljube nam republike v dokumenti o novih obrambnih strategijah dopuščajo tudi možnost obvezne rezerve in naborniške vojske.
Čemu smo prišli do točke, ko bo lirični ljudski genij ponovno zajockal »čez dolgih sedem let se bova vidla spet«, ni treba posebej ugibati. Rusi so pred vrati in Evropa se trese pred hordami rdeče armade in evropske vlade pospešeno polnijo eksploziv v kovinske tulce ter razmišljajo, koliko domoljubno vpoklicanih mladeničev lahko vržejo pod gosenice …
Če smo analitično natančni; latentna razprava o ponovni uvedbi obvezne vojaščine je tlela ves čas. V glavnem poganjana ne z možnostjo agresije, temveč bolj z debatami o teoriji spolov; po njej bi današnje pomehkužene fantaline na ustrezno testosteronsko raven spravilo le postavljanje postelje, enolična hrana in tacanje po blatu. Ter slepo uboganje v veliki večini intelektualno inferiornejših sodržavljanov!
A če za takšno utrjevanje generacij nikoli ni bilo dovolj kritične mase, jo je ruska nevarnost dostavila. Vojske po vsej Evropi so vznemirjene, švedski admirali celo svetujejo nakup baterijskih vložkov in vode za prvih 36 ur invazije. Nemški socialdemokrati odpirajo nove orožarske obrate, divji Balkan pa ima arzenale že tako pripravljene v lopah in shrambah.
Ob vsem tem se vsaj rahlo pacifistični analitik ne more znebiti vtisa, kako vsi ti uniformiranci z našitki in črnimi škornji tega ne počnejo z neko slastjo. Kajti vedeti morate: vojak brez vojne, brez vsaj ene vojne v svojem življenju, je nekako impotenten. Podobno, kot bi gasilec preživel svoj vek brez požara, ali športnik brez stopničk. Take stvari. Zato vojaki po vsej Evropi slabo prikrito uživajo, ko gredo odstotki proračuna gor in ko so njihove mašinerije in njihove agende nenadoma, da ne zapišemo ponovno, na prvih straneh medijev. Čisto počasi se je vojaška terminologija prikradla v javno izreko in če smo pojme »žep« ali »rokav« še pred nekaj leti povezovali izključno s cenjenim cehom krojačev, danes vemo, da gre za vojaško fronto, ki valuje na povsem določen način.
Vojaki tako le čakajo na ukaz; najprej, da začnejo polniti vojašnice s cenejšim in bolj svežim materialom – za razliko od naveličanega, preplačanega in maloštevilnega vojaštva, s katerim morajo delati zdaj; takoj zatem pa samo še čakajo na zeleno luč politikov. Žal živimo v nerodnem trenutku naše civilizacije, ko je med stotimi najbolj vplivnimi ljudmi na planetu zgodovinsko brez dvoma največje število popolnih bedakov. Prek prsta jih je okoli 60 odstotkov takih, ki bi ne bili zmožni voditi niti balinarske sekcije društva upokojencev, kaj šele države, gospodarstva ali pač religije.
Ampak vse to ni glavni razlog, da smo v naši skromni radijski oddaji skeptični do naborništva oz. do rožljanja z orožjem nasploh. Kot nas je zgodovina naučila, so vojaki odlični za boj proti sovražniku, večje težave pa imajo v tem, da ga prepoznajo. Če vzamemo le veliko mantro naše generacije, ki se je potila pod čeladami v sveti veri, da bomo tedanjo domovino obranili pred zunanjim sovražnikom ... Na koncu smo se poklali med sabo. Po tej analogiji je veliko vprašanje, ali je največji sovražnik bodočega slovenskega nabornika resnično na enak način vpoklican fant, ki se bo tresel v neki vojašnici v bližini Moskve …
In seveda za konec. Človeka preganja njegova preteklost. Kakorkoli se že naš obrambni minister trudi, svoji prvotni karieri, ki je bila v komičnem poslu, ne more povsem ubežati. In ni pomembno, ali ste se njegovim likom takrat smejali ali ne; dejstvo je, da je kot obrambni minister precej zabaven …
Ob razpravi o novih obrambnih strategijah je izjavil:
»Slovensko prebivalstvo mora biti ponovno usposobljeno za obrambo države …«
Ha, ha, ha. Dobra. Ha, ha, ha.
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Neveljaven email naslov