Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa zelo na kratko, kajti v našem skromnem uredništvu se spopadamo s postpraznično depresijo … Kar pomeni, da smo depresivni vse dneve, razen praznikov. Tako kot je to na Slovenskem navada …
Če ima že telo težavo prebaviti vso to šunkovje in jajcevje, kako se šele muči um! Zato danes zelo počasi v nov teden.
O tem, da gre civilizacija k hudiču, imamo mnogo dokazov, a noben ni tako poveden, kot so prvoaprilske potegavščine.
Zadeva je zelo preprosta; včasih so bile prvoaprilske šale v medijih priljubljena eskapada posameznih uredništev in če je bil bralec, gledalec, ali poslušalec vsaj približno informiran, jih je z lahkoto vse prepoznal. Ker je bil svet enostaven in verjeten, je bilo vse izven tega mogoče v medijih objaviti le in samo za prvi april.
Danes pa je kaj takega skoraj nemogoče, saj neverjetne novice spremljamo v medijih vse leto in tiste, ki bi naj štrlele po svoji neverjetnosti za prvi april, so z mirno vestjo objavljive tudi sredi junija. Tako je prepoznavanje potegavščin v medijih postal izziv, podoben tistim, kot se z njimi srečujejo tekmovalci v kvizih slovenskih televizij.
Teoretično vprašanje, ali se je resničnost spremenila v potegavščino, ali pa so potegavščine postale resnične, sicer ostaja predmet razmisleka, mi, kot oddaja, ki barata z dejstvi, pa vam bomo predočili nekaj najbolj vzorčnih primerov, ki so nas begali letos prvega aprila.
Najprej in na začetku; ni pomagalo, da je bil prvi april letos v sklopu velikonočnega praznovanja – dvomiti v vse velikonočne novice je na nek način brezbožno, zato vse, kar so o temeljih krščanstva mediji poročali letos prvega aprila na velikonočni ponedeljek, sprejemamo brez kančka dvoma.
Ampak ko bi se ustavilo vsaj pri vstajenju … Novica, ki je vsaj malo dišala na prvoaprilsko potegavščino, je bila tista, da je predsednica države obiskala blagoslov motoristov v Mirni Peči. Ker je tudi sama motoristka. Na potegavščino namiguje že blagoslov motornih koles kot tak, kajti čemu bi blagoslov motorjev obiskalo 12 tisoč motoristov, šole varne vožnje pa samevajo. Hočemo povedati, da se zdi novica o tem, kako se motoristi pred začetkom sezone raje zaupajo vsevišnjemu kot pa strokovnjaku varne vožnje, vsaj malo privlečena za lase. Da se predsednica države naokoli prevaža v oprijetem usnjenem kombinezonu z izvezenim simbolom Hells Angelsov na hrbtu, se zdi po drugi stani bolj verjetna.
Druga danes obravnavana novica pa se je dejansko izkazala za potegavščino, čeprav se zdi še kako resnična; gre za vest o spomeniku Milanu Kučanu v Križevcih na Goričkem, kjer se je ta slovenski politik tudi rodil … Čemu je novica zvenela verodostojno? Po demontaži socialističnega spomeniškega arzenala je spoštovani ceh politikov ostal v Sloveniji skoraj brez spomenikov. Male plastike, doprsne kipe in celotne figure premorejo umetniki in znanstveniki, celo kakšen športnik je vmes, politikov pa skoraj ni več. Tako so politiki, od nekdanje inflacije, padli v popolno spomeniško nemilost. In če sledimo logiki, da si aktivni politiki skušajo vsakodnevno postavljati spomenike v podobi čistilnih naprav, vodovodov, cest in krožišč, se zdi zelo verjetno, da si spomenik zasluži tudi upokojen, akoravno še kako živ bivši predsednik.
Tretja novica, ki se je zdela kot prvoaprilska šala je bila ona, da se je naš vrhunski kolesar Primož Roglič, pred ciljem nekoliko izgubil, narobe zavil, a je kljub temu zmagal na kronometru. Neverjetno, a bilo je res.
Zadnja prvoaprilska potegavščina, ki se je spet izkazala kot resnična, pa je bila tista, da je Slovenijo prekril oblak saharskega peska. Sicer so bili pretekli dnevi nekam megleni, mrč je visel nad obzorjem, a iz osnovnošolske izobrazbe vemo, kje približno leži Sahara. Leži v Afriki, Afrika pa je celina, ki je na tisoče kilometrov oddaljena od nas. In misel, da nas pozimi ne doseže niti ena sama snežinka, da pa je zato spomladi z neba mogoče pričakovati pesek, ki ga je prineslo iz Sahare, se zdi tako butasta, da je – objavljena na prvi april – skoraj zagotovo potegavščina. Ampak ko je Arso objavil, da res gre za nadležnega obiskovalca iz puščave, se je teza iz začetka današnjega prispevka, kako gre planet definitivno v franže, le še enkrat pokazala kot resnična.
Ob tem, da je resničnost postala potegavščina, pa imamo mediji še neprijetno lastnost, da že tako zmedeno realnost še dodatno zapletamo, krivimo in z njo manipuliramo. In to vseh 365 dni … Zato se zdi dobrodošel, oziroma edino logičen predlog, po katerem bi na prvi april uredništva naredila izjemo in objavljala izključno preverjene, verodostojne in relevantne
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa zelo na kratko, kajti v našem skromnem uredništvu se spopadamo s postpraznično depresijo … Kar pomeni, da smo depresivni vse dneve, razen praznikov. Tako kot je to na Slovenskem navada …
Če ima že telo težavo prebaviti vso to šunkovje in jajcevje, kako se šele muči um! Zato danes zelo počasi v nov teden.
O tem, da gre civilizacija k hudiču, imamo mnogo dokazov, a noben ni tako poveden, kot so prvoaprilske potegavščine.
Zadeva je zelo preprosta; včasih so bile prvoaprilske šale v medijih priljubljena eskapada posameznih uredništev in če je bil bralec, gledalec, ali poslušalec vsaj približno informiran, jih je z lahkoto vse prepoznal. Ker je bil svet enostaven in verjeten, je bilo vse izven tega mogoče v medijih objaviti le in samo za prvi april.
Danes pa je kaj takega skoraj nemogoče, saj neverjetne novice spremljamo v medijih vse leto in tiste, ki bi naj štrlele po svoji neverjetnosti za prvi april, so z mirno vestjo objavljive tudi sredi junija. Tako je prepoznavanje potegavščin v medijih postal izziv, podoben tistim, kot se z njimi srečujejo tekmovalci v kvizih slovenskih televizij.
Teoretično vprašanje, ali se je resničnost spremenila v potegavščino, ali pa so potegavščine postale resnične, sicer ostaja predmet razmisleka, mi, kot oddaja, ki barata z dejstvi, pa vam bomo predočili nekaj najbolj vzorčnih primerov, ki so nas begali letos prvega aprila.
Najprej in na začetku; ni pomagalo, da je bil prvi april letos v sklopu velikonočnega praznovanja – dvomiti v vse velikonočne novice je na nek način brezbožno, zato vse, kar so o temeljih krščanstva mediji poročali letos prvega aprila na velikonočni ponedeljek, sprejemamo brez kančka dvoma.
Ampak ko bi se ustavilo vsaj pri vstajenju … Novica, ki je vsaj malo dišala na prvoaprilsko potegavščino, je bila tista, da je predsednica države obiskala blagoslov motoristov v Mirni Peči. Ker je tudi sama motoristka. Na potegavščino namiguje že blagoslov motornih koles kot tak, kajti čemu bi blagoslov motorjev obiskalo 12 tisoč motoristov, šole varne vožnje pa samevajo. Hočemo povedati, da se zdi novica o tem, kako se motoristi pred začetkom sezone raje zaupajo vsevišnjemu kot pa strokovnjaku varne vožnje, vsaj malo privlečena za lase. Da se predsednica države naokoli prevaža v oprijetem usnjenem kombinezonu z izvezenim simbolom Hells Angelsov na hrbtu, se zdi po drugi stani bolj verjetna.
Druga danes obravnavana novica pa se je dejansko izkazala za potegavščino, čeprav se zdi še kako resnična; gre za vest o spomeniku Milanu Kučanu v Križevcih na Goričkem, kjer se je ta slovenski politik tudi rodil … Čemu je novica zvenela verodostojno? Po demontaži socialističnega spomeniškega arzenala je spoštovani ceh politikov ostal v Sloveniji skoraj brez spomenikov. Male plastike, doprsne kipe in celotne figure premorejo umetniki in znanstveniki, celo kakšen športnik je vmes, politikov pa skoraj ni več. Tako so politiki, od nekdanje inflacije, padli v popolno spomeniško nemilost. In če sledimo logiki, da si aktivni politiki skušajo vsakodnevno postavljati spomenike v podobi čistilnih naprav, vodovodov, cest in krožišč, se zdi zelo verjetno, da si spomenik zasluži tudi upokojen, akoravno še kako živ bivši predsednik.
Tretja novica, ki se je zdela kot prvoaprilska šala je bila ona, da se je naš vrhunski kolesar Primož Roglič, pred ciljem nekoliko izgubil, narobe zavil, a je kljub temu zmagal na kronometru. Neverjetno, a bilo je res.
Zadnja prvoaprilska potegavščina, ki se je spet izkazala kot resnična, pa je bila tista, da je Slovenijo prekril oblak saharskega peska. Sicer so bili pretekli dnevi nekam megleni, mrč je visel nad obzorjem, a iz osnovnošolske izobrazbe vemo, kje približno leži Sahara. Leži v Afriki, Afrika pa je celina, ki je na tisoče kilometrov oddaljena od nas. In misel, da nas pozimi ne doseže niti ena sama snežinka, da pa je zato spomladi z neba mogoče pričakovati pesek, ki ga je prineslo iz Sahare, se zdi tako butasta, da je – objavljena na prvi april – skoraj zagotovo potegavščina. Ampak ko je Arso objavil, da res gre za nadležnega obiskovalca iz puščave, se je teza iz začetka današnjega prispevka, kako gre planet definitivno v franže, le še enkrat pokazala kot resnična.
Ob tem, da je resničnost postala potegavščina, pa imamo mediji še neprijetno lastnost, da že tako zmedeno realnost še dodatno zapletamo, krivimo in z njo manipuliramo. In to vseh 365 dni … Zato se zdi dobrodošel, oziroma edino logičen predlog, po katerem bi na prvi april uredništva naredila izjemo in objavljala izključno preverjene, verodostojne in relevantne
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Neveljaven email naslov