Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko se bliža poletje, je treba okrepiti shizofreni odnos Slovencev do sosedov Hrvatov. Gre namreč za to, da večina Slovencev dopustuje na hrvaški obali, mnogi od njih v svojih lastnih objektih, po drugi strani pa negujemo hrvaško-slovenski spor okoli meje. Na tihem smo upali, da je mejni spor z vstopom Hrvaške v Schengenski sporazum razrešen, ampak so migranti in ribolovna območja zadevo podaljšali v nedefinirano prihodnost.
Kako torej stojimo pred letošnjo sezono?
Evropsko sodišče za človekove pravice je pred kratkim zavrnilo pritožbo slovenskih ribičev, ki so tožili Hrvaško zaradi izdajanja kazni zaradi ribolova v Piranskem zalivu.
Zgodba ima dolgo brado, sega pa v dvajseta leta prejšnjega stoletja, ko je največji sin obeh narodov vzkliknil: "Ne priznajem ovaj sud!" Odtistihmal se je na teh prostorih razvila častivredna navada, da se sodišča in njih odločitve priznavajo samo takrat, ko ti to ustreza. To je en vidik, ki bi ga lahko uvrstili med narodopisne značilnosti obeh narodov.
Potem pa je tu še dnevnopolitični vidik. Šlamastike se je na belem konju pred leti lotil razreševati sam Borut Pahor. Končalo se je s "kakšen fantastičen dan" in zgodovina je pokazala, da je bil res, ampak za Jadranko, ne pa za Boruta. Zadeva je namreč ta, da je piranski ribič za medije resignirano izjavil, da niso od tokratne evropske sodbe pričakovali nič pozitivnega. Ker da sodišča tako ali tako vedno razsodijo v korist Hrvatov. Tako da mora hladen racionalni um, neobremenjen z raznimi nacionalističnimi nahrbtniki, vzeti v obzir možnost, da imajo Hrvati prav. V vsem tem sporu namreč. Da se Slovenci motimo in da je absolutno pravična rešitev tista, ki mejno črto riše po sredini zaliva. Ker če vse mogoče institucije že tako dolgo odbijajo naše argumente, bi nam lahko počasi prišlo v zavest, da so ti neutemeljeni.
Ker vsa tridesetletna saga počasi prehaja v absurd. Hrvaški policisti so namreč izumili nov šport; ob pisanju kazni za parkiranje na gmajnah, v gozdičkih in ob poljskih poteh so zdaj pogruntali nov način polnjenja malo državnega, malo pa družinskih proračunov … Z marljivim pisarniškim delom so slovenskim ribičem po nekaterih ocenah napisali za 3,4 milijona evrov glob. Slovensko morsko gospodarstvo je vredno sicer 910 milijonov evrov, v njem pa je zaposlenih komaj 242 oseb; tako da bi si panoga lahko privoščila redno kršenje meje in lovljenje celo na Kornatih ter posledično redno plačevanje glob, ampak kot vedno v meddržavnih sporih gre za princip.
Zdaj ko smo obdelali zgodovinske in etnološke ter malo tudi pravne vidike mejnega spora, kar tako ali tako počne devetdeset odstotkov slovenskih medijev, se moramo podati na izmuzljivo področje ihtiologije, kot se učeno reče znanosti o ribah.
Dejstvo je namreč, da je ribam vseeno, kje so ulovljene. In da ribe, razen gojenih brancinov in orad, nimajo nobenega zavedanja ne o ribolovnih območjih ne o šengenski meji. Dejstvo je tudi, da v mejnem sporu nista žrtvi Slovenija ali Hrvaška, temveč so vedno ribe. Mejni spor o ribištvu v najgrozljivejši luči prikazuje homocentrični odnos do narave. Namesto, da bi se pravniki, vladi in ribiči obeh držav trudili, kako zaščititi brezmejni akvatorij Jadranskega morja, kako gospodariti z morskimi organizmi čim bolj sonaravno, smo ga spremenili v anarhokapitalistični poligon, kjer vsak ropa, kolikor je le mogoče.
Ampak tu se današnje rahlo nestrpno predavanje še ne konča. Zadnje tedne sledimo pravemu napadu hrvaških prehrambnih podjetij, ki prevzemajo slovenska prehrambna podjetja. Celo nacionalistični element v slovenski družbi raje prešteva migrante na mejah, kot da bi dvignil obrv, a dejstvo je, da pomemben del slovenske prehranske suverenosti z lastništvom tretje države kopni. In če smo skrajno sodobni ter priznavamo združeno Evropo kot mesto prostega pretoka kapitala in s tem legitimnost hrvaških nakupov, si moramo zastaviti vsaj eno vprašanje …
Večina Slovencev pozna Hrvaško, hrvaško jadransko obalo in mogoče še Zagreb. Ampak če popotnika zanese v druge, da ne zapišemo večinske dele Hrvaške, vidi opustelo državo. Z vedenjem o blagostanju recimo Slavonije, Podravine in Posavine izpred nekaj desetletij, danes tudi v mesecih žetve začuden popotnik zre na prazna, zapuščena polja, na kilometre panonskih vasi brez enega samega prebivalca, na okostenele konstrukcije socialističnih prehrambnih gigantov. Ni treba biti gospodarski analitik, da popotnik uvidi, kako je nekoč žitnica cele države opustela, da ne zapišemo, da je neobstoječa. In zdaj to neobstoječe gospodarstvo kupuje paradne konje slovenske živilske industrije … Kot je kapital iz neobstoječe, praktično nedelujoče in na pol kriminalne države Srbije kupil Fructal in zida hotele po prestolnici. Ne gre za nacionalistične izpade in šovinizem do nekdanjih bratov v skupni državi. Gre samo za preprost očesni test, med katerim nekoliko bolj kritični opazovalec zazna boleče neskladje med realnim stanjem družbe in bančnim računom posameznikov – kar pa tisoče Slovencev, ki na Balkanu čez poletje testirajo "lozo", čevape in cene točenega, seveda ne zanima.
Mogoče pa nam odgovore o naštetih vprašanjih prinese na pladnju bivši predsednik Borut Pahor, ki se ponuja za mirotvorca med balkanskimi plemeni. Ne dvomimo, da mu bo v Bosni uspelo med Bošnjaki in Srbi vzpostaviti fantastičen mir, ampak posledično bo pa avtoprevoznik iz Banja Luke kupil Blejski otok.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ko se bliža poletje, je treba okrepiti shizofreni odnos Slovencev do sosedov Hrvatov. Gre namreč za to, da večina Slovencev dopustuje na hrvaški obali, mnogi od njih v svojih lastnih objektih, po drugi strani pa negujemo hrvaško-slovenski spor okoli meje. Na tihem smo upali, da je mejni spor z vstopom Hrvaške v Schengenski sporazum razrešen, ampak so migranti in ribolovna območja zadevo podaljšali v nedefinirano prihodnost.
Kako torej stojimo pred letošnjo sezono?
Evropsko sodišče za človekove pravice je pred kratkim zavrnilo pritožbo slovenskih ribičev, ki so tožili Hrvaško zaradi izdajanja kazni zaradi ribolova v Piranskem zalivu.
Zgodba ima dolgo brado, sega pa v dvajseta leta prejšnjega stoletja, ko je največji sin obeh narodov vzkliknil: "Ne priznajem ovaj sud!" Odtistihmal se je na teh prostorih razvila častivredna navada, da se sodišča in njih odločitve priznavajo samo takrat, ko ti to ustreza. To je en vidik, ki bi ga lahko uvrstili med narodopisne značilnosti obeh narodov.
Potem pa je tu še dnevnopolitični vidik. Šlamastike se je na belem konju pred leti lotil razreševati sam Borut Pahor. Končalo se je s "kakšen fantastičen dan" in zgodovina je pokazala, da je bil res, ampak za Jadranko, ne pa za Boruta. Zadeva je namreč ta, da je piranski ribič za medije resignirano izjavil, da niso od tokratne evropske sodbe pričakovali nič pozitivnega. Ker da sodišča tako ali tako vedno razsodijo v korist Hrvatov. Tako da mora hladen racionalni um, neobremenjen z raznimi nacionalističnimi nahrbtniki, vzeti v obzir možnost, da imajo Hrvati prav. V vsem tem sporu namreč. Da se Slovenci motimo in da je absolutno pravična rešitev tista, ki mejno črto riše po sredini zaliva. Ker če vse mogoče institucije že tako dolgo odbijajo naše argumente, bi nam lahko počasi prišlo v zavest, da so ti neutemeljeni.
Ker vsa tridesetletna saga počasi prehaja v absurd. Hrvaški policisti so namreč izumili nov šport; ob pisanju kazni za parkiranje na gmajnah, v gozdičkih in ob poljskih poteh so zdaj pogruntali nov način polnjenja malo državnega, malo pa družinskih proračunov … Z marljivim pisarniškim delom so slovenskim ribičem po nekaterih ocenah napisali za 3,4 milijona evrov glob. Slovensko morsko gospodarstvo je vredno sicer 910 milijonov evrov, v njem pa je zaposlenih komaj 242 oseb; tako da bi si panoga lahko privoščila redno kršenje meje in lovljenje celo na Kornatih ter posledično redno plačevanje glob, ampak kot vedno v meddržavnih sporih gre za princip.
Zdaj ko smo obdelali zgodovinske in etnološke ter malo tudi pravne vidike mejnega spora, kar tako ali tako počne devetdeset odstotkov slovenskih medijev, se moramo podati na izmuzljivo področje ihtiologije, kot se učeno reče znanosti o ribah.
Dejstvo je namreč, da je ribam vseeno, kje so ulovljene. In da ribe, razen gojenih brancinov in orad, nimajo nobenega zavedanja ne o ribolovnih območjih ne o šengenski meji. Dejstvo je tudi, da v mejnem sporu nista žrtvi Slovenija ali Hrvaška, temveč so vedno ribe. Mejni spor o ribištvu v najgrozljivejši luči prikazuje homocentrični odnos do narave. Namesto, da bi se pravniki, vladi in ribiči obeh držav trudili, kako zaščititi brezmejni akvatorij Jadranskega morja, kako gospodariti z morskimi organizmi čim bolj sonaravno, smo ga spremenili v anarhokapitalistični poligon, kjer vsak ropa, kolikor je le mogoče.
Ampak tu se današnje rahlo nestrpno predavanje še ne konča. Zadnje tedne sledimo pravemu napadu hrvaških prehrambnih podjetij, ki prevzemajo slovenska prehrambna podjetja. Celo nacionalistični element v slovenski družbi raje prešteva migrante na mejah, kot da bi dvignil obrv, a dejstvo je, da pomemben del slovenske prehranske suverenosti z lastništvom tretje države kopni. In če smo skrajno sodobni ter priznavamo združeno Evropo kot mesto prostega pretoka kapitala in s tem legitimnost hrvaških nakupov, si moramo zastaviti vsaj eno vprašanje …
Večina Slovencev pozna Hrvaško, hrvaško jadransko obalo in mogoče še Zagreb. Ampak če popotnika zanese v druge, da ne zapišemo večinske dele Hrvaške, vidi opustelo državo. Z vedenjem o blagostanju recimo Slavonije, Podravine in Posavine izpred nekaj desetletij, danes tudi v mesecih žetve začuden popotnik zre na prazna, zapuščena polja, na kilometre panonskih vasi brez enega samega prebivalca, na okostenele konstrukcije socialističnih prehrambnih gigantov. Ni treba biti gospodarski analitik, da popotnik uvidi, kako je nekoč žitnica cele države opustela, da ne zapišemo, da je neobstoječa. In zdaj to neobstoječe gospodarstvo kupuje paradne konje slovenske živilske industrije … Kot je kapital iz neobstoječe, praktično nedelujoče in na pol kriminalne države Srbije kupil Fructal in zida hotele po prestolnici. Ne gre za nacionalistične izpade in šovinizem do nekdanjih bratov v skupni državi. Gre samo za preprost očesni test, med katerim nekoliko bolj kritični opazovalec zazna boleče neskladje med realnim stanjem družbe in bančnim računom posameznikov – kar pa tisoče Slovencev, ki na Balkanu čez poletje testirajo "lozo", čevape in cene točenega, seveda ne zanima.
Mogoče pa nam odgovore o naštetih vprašanjih prinese na pladnju bivši predsednik Borut Pahor, ki se ponuja za mirotvorca med balkanskimi plemeni. Ne dvomimo, da mu bo v Bosni uspelo med Bošnjaki in Srbi vzpostaviti fantastičen mir, ampak posledično bo pa avtoprevoznik iz Banja Luke kupil Blejski otok.
Glosa Marka Radmiloviča o trenutno najbolj popularni težavi velike evropske družine - predsedniku komisije Jean-Claudu Junckerju.
Tokrat pa poziv k razumu in umiritvi razmer, ki so tik pred tem, da steče kri. Namreč: Slovenija se je znašala tik pred vojno! Sindikat policistov oziroma njegov predsednik je pred dnevi dejal: »Vlada nam je napovedala vojno in mi jo sprejmemo!« Od takrat so poročila polna informacij o "vojni napovedi" policistov, "o pogajanjih za preklic vojne napovedi" in tako naprej in tako nazaj. Ker je vojna huda reč, se bomo za nekaj stavkov poglobili v tematiko in poskušali zadevo preprečiti.
Tokrat pa poziv k razumu in umiritvi razmer, ki so tik pred tem, da steče kri. Namreč: Slovenija se je znašala tik pred vojno! Sindikat policistov oziroma njegov predsednik je pred dnevi dejal: »Vlada nam je napovedala vojno in mi jo sprejmemo!« Od takrat so poročila polna informacij o "vojni napovedi" policistov, "o pogajanjih za preklic vojne napovedi" in tako naprej in tako nazaj. Ker je vojna huda reč, se bomo za nekaj stavkov poglobili v tematiko in poskušali zadevo preprečiti.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič tokrat o vesolju in rušilni moči slovenske strankarske politike, ki je svoje zobe pokazala to jesen tudi na mednarodnem parketu.
Zapisi iz močvirja tokrat o tem, da je novinarka opravila svoje delo, obveščevalna agencija pa ne.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tokrat o najbolj zanimivem ministrskem zaslišanju, kar jih je bilo v zgodovini slovenske demokracije.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v močvirju in razmišlja o tem, zakaj slovenska salonska levica razpravlja o privatizaciji Aerodroma Ljubljana in Telekoma. Tradicionalno se namreč levičarji vozijo z vlakom, na podeželju pa pod pojmom "Trojček" poznajo zgolj zanimivo spolno prakso.
Marko Radmilovič sedi v močvirju in razmišlja o tem, zakaj slovenska salonska levica razpravlja o privatizaciji Aerodroma Ljubljana in Telekoma. Tradicionalno se namreč levičarji vozijo z vlakom, na podeželju pa pod pojmom "Trojček" poznajo zgolj zanimivo spolno prakso.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Na ruški meteorit ne bi smeli gledati kot na predvolilno zanimivost, temveč predvsem kot na razvojno priložnost.
Nekaj nepovezanih, naključnih in najbrž povsem napačnih misli o prodaji Mercatorja.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Neveljaven email naslov