Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko se bliža poletje, je treba okrepiti shizofreni odnos Slovencev do sosedov Hrvatov. Gre namreč za to, da večina Slovencev dopustuje na hrvaški obali, mnogi od njih v svojih lastnih objektih, po drugi strani pa negujemo hrvaško-slovenski spor okoli meje. Na tihem smo upali, da je mejni spor z vstopom Hrvaške v Schengenski sporazum razrešen, ampak so migranti in ribolovna območja zadevo podaljšali v nedefinirano prihodnost.
Kako torej stojimo pred letošnjo sezono?
Evropsko sodišče za človekove pravice je pred kratkim zavrnilo pritožbo slovenskih ribičev, ki so tožili Hrvaško zaradi izdajanja kazni zaradi ribolova v Piranskem zalivu.
Zgodba ima dolgo brado, sega pa v dvajseta leta prejšnjega stoletja, ko je največji sin obeh narodov vzkliknil: "Ne priznajem ovaj sud!" Odtistihmal se je na teh prostorih razvila častivredna navada, da se sodišča in njih odločitve priznavajo samo takrat, ko ti to ustreza. To je en vidik, ki bi ga lahko uvrstili med narodopisne značilnosti obeh narodov.
Potem pa je tu še dnevnopolitični vidik. Šlamastike se je na belem konju pred leti lotil razreševati sam Borut Pahor. Končalo se je s "kakšen fantastičen dan" in zgodovina je pokazala, da je bil res, ampak za Jadranko, ne pa za Boruta. Zadeva je namreč ta, da je piranski ribič za medije resignirano izjavil, da niso od tokratne evropske sodbe pričakovali nič pozitivnega. Ker da sodišča tako ali tako vedno razsodijo v korist Hrvatov. Tako da mora hladen racionalni um, neobremenjen z raznimi nacionalističnimi nahrbtniki, vzeti v obzir možnost, da imajo Hrvati prav. V vsem tem sporu namreč. Da se Slovenci motimo in da je absolutno pravična rešitev tista, ki mejno črto riše po sredini zaliva. Ker če vse mogoče institucije že tako dolgo odbijajo naše argumente, bi nam lahko počasi prišlo v zavest, da so ti neutemeljeni.
Ker vsa tridesetletna saga počasi prehaja v absurd. Hrvaški policisti so namreč izumili nov šport; ob pisanju kazni za parkiranje na gmajnah, v gozdičkih in ob poljskih poteh so zdaj pogruntali nov način polnjenja malo državnega, malo pa družinskih proračunov … Z marljivim pisarniškim delom so slovenskim ribičem po nekaterih ocenah napisali za 3,4 milijona evrov glob. Slovensko morsko gospodarstvo je vredno sicer 910 milijonov evrov, v njem pa je zaposlenih komaj 242 oseb; tako da bi si panoga lahko privoščila redno kršenje meje in lovljenje celo na Kornatih ter posledično redno plačevanje glob, ampak kot vedno v meddržavnih sporih gre za princip.
Zdaj ko smo obdelali zgodovinske in etnološke ter malo tudi pravne vidike mejnega spora, kar tako ali tako počne devetdeset odstotkov slovenskih medijev, se moramo podati na izmuzljivo področje ihtiologije, kot se učeno reče znanosti o ribah.
Dejstvo je namreč, da je ribam vseeno, kje so ulovljene. In da ribe, razen gojenih brancinov in orad, nimajo nobenega zavedanja ne o ribolovnih območjih ne o šengenski meji. Dejstvo je tudi, da v mejnem sporu nista žrtvi Slovenija ali Hrvaška, temveč so vedno ribe. Mejni spor o ribištvu v najgrozljivejši luči prikazuje homocentrični odnos do narave. Namesto, da bi se pravniki, vladi in ribiči obeh držav trudili, kako zaščititi brezmejni akvatorij Jadranskega morja, kako gospodariti z morskimi organizmi čim bolj sonaravno, smo ga spremenili v anarhokapitalistični poligon, kjer vsak ropa, kolikor je le mogoče.
Ampak tu se današnje rahlo nestrpno predavanje še ne konča. Zadnje tedne sledimo pravemu napadu hrvaških prehrambnih podjetij, ki prevzemajo slovenska prehrambna podjetja. Celo nacionalistični element v slovenski družbi raje prešteva migrante na mejah, kot da bi dvignil obrv, a dejstvo je, da pomemben del slovenske prehranske suverenosti z lastništvom tretje države kopni. In če smo skrajno sodobni ter priznavamo združeno Evropo kot mesto prostega pretoka kapitala in s tem legitimnost hrvaških nakupov, si moramo zastaviti vsaj eno vprašanje …
Večina Slovencev pozna Hrvaško, hrvaško jadransko obalo in mogoče še Zagreb. Ampak če popotnika zanese v druge, da ne zapišemo večinske dele Hrvaške, vidi opustelo državo. Z vedenjem o blagostanju recimo Slavonije, Podravine in Posavine izpred nekaj desetletij, danes tudi v mesecih žetve začuden popotnik zre na prazna, zapuščena polja, na kilometre panonskih vasi brez enega samega prebivalca, na okostenele konstrukcije socialističnih prehrambnih gigantov. Ni treba biti gospodarski analitik, da popotnik uvidi, kako je nekoč žitnica cele države opustela, da ne zapišemo, da je neobstoječa. In zdaj to neobstoječe gospodarstvo kupuje paradne konje slovenske živilske industrije … Kot je kapital iz neobstoječe, praktično nedelujoče in na pol kriminalne države Srbije kupil Fructal in zida hotele po prestolnici. Ne gre za nacionalistične izpade in šovinizem do nekdanjih bratov v skupni državi. Gre samo za preprost očesni test, med katerim nekoliko bolj kritični opazovalec zazna boleče neskladje med realnim stanjem družbe in bančnim računom posameznikov – kar pa tisoče Slovencev, ki na Balkanu čez poletje testirajo "lozo", čevape in cene točenega, seveda ne zanima.
Mogoče pa nam odgovore o naštetih vprašanjih prinese na pladnju bivši predsednik Borut Pahor, ki se ponuja za mirotvorca med balkanskimi plemeni. Ne dvomimo, da mu bo v Bosni uspelo med Bošnjaki in Srbi vzpostaviti fantastičen mir, ampak posledično bo pa avtoprevoznik iz Banja Luke kupil Blejski otok.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ko se bliža poletje, je treba okrepiti shizofreni odnos Slovencev do sosedov Hrvatov. Gre namreč za to, da večina Slovencev dopustuje na hrvaški obali, mnogi od njih v svojih lastnih objektih, po drugi strani pa negujemo hrvaško-slovenski spor okoli meje. Na tihem smo upali, da je mejni spor z vstopom Hrvaške v Schengenski sporazum razrešen, ampak so migranti in ribolovna območja zadevo podaljšali v nedefinirano prihodnost.
Kako torej stojimo pred letošnjo sezono?
Evropsko sodišče za človekove pravice je pred kratkim zavrnilo pritožbo slovenskih ribičev, ki so tožili Hrvaško zaradi izdajanja kazni zaradi ribolova v Piranskem zalivu.
Zgodba ima dolgo brado, sega pa v dvajseta leta prejšnjega stoletja, ko je največji sin obeh narodov vzkliknil: "Ne priznajem ovaj sud!" Odtistihmal se je na teh prostorih razvila častivredna navada, da se sodišča in njih odločitve priznavajo samo takrat, ko ti to ustreza. To je en vidik, ki bi ga lahko uvrstili med narodopisne značilnosti obeh narodov.
Potem pa je tu še dnevnopolitični vidik. Šlamastike se je na belem konju pred leti lotil razreševati sam Borut Pahor. Končalo se je s "kakšen fantastičen dan" in zgodovina je pokazala, da je bil res, ampak za Jadranko, ne pa za Boruta. Zadeva je namreč ta, da je piranski ribič za medije resignirano izjavil, da niso od tokratne evropske sodbe pričakovali nič pozitivnega. Ker da sodišča tako ali tako vedno razsodijo v korist Hrvatov. Tako da mora hladen racionalni um, neobremenjen z raznimi nacionalističnimi nahrbtniki, vzeti v obzir možnost, da imajo Hrvati prav. V vsem tem sporu namreč. Da se Slovenci motimo in da je absolutno pravična rešitev tista, ki mejno črto riše po sredini zaliva. Ker če vse mogoče institucije že tako dolgo odbijajo naše argumente, bi nam lahko počasi prišlo v zavest, da so ti neutemeljeni.
Ker vsa tridesetletna saga počasi prehaja v absurd. Hrvaški policisti so namreč izumili nov šport; ob pisanju kazni za parkiranje na gmajnah, v gozdičkih in ob poljskih poteh so zdaj pogruntali nov način polnjenja malo državnega, malo pa družinskih proračunov … Z marljivim pisarniškim delom so slovenskim ribičem po nekaterih ocenah napisali za 3,4 milijona evrov glob. Slovensko morsko gospodarstvo je vredno sicer 910 milijonov evrov, v njem pa je zaposlenih komaj 242 oseb; tako da bi si panoga lahko privoščila redno kršenje meje in lovljenje celo na Kornatih ter posledično redno plačevanje glob, ampak kot vedno v meddržavnih sporih gre za princip.
Zdaj ko smo obdelali zgodovinske in etnološke ter malo tudi pravne vidike mejnega spora, kar tako ali tako počne devetdeset odstotkov slovenskih medijev, se moramo podati na izmuzljivo področje ihtiologije, kot se učeno reče znanosti o ribah.
Dejstvo je namreč, da je ribam vseeno, kje so ulovljene. In da ribe, razen gojenih brancinov in orad, nimajo nobenega zavedanja ne o ribolovnih območjih ne o šengenski meji. Dejstvo je tudi, da v mejnem sporu nista žrtvi Slovenija ali Hrvaška, temveč so vedno ribe. Mejni spor o ribištvu v najgrozljivejši luči prikazuje homocentrični odnos do narave. Namesto, da bi se pravniki, vladi in ribiči obeh držav trudili, kako zaščititi brezmejni akvatorij Jadranskega morja, kako gospodariti z morskimi organizmi čim bolj sonaravno, smo ga spremenili v anarhokapitalistični poligon, kjer vsak ropa, kolikor je le mogoče.
Ampak tu se današnje rahlo nestrpno predavanje še ne konča. Zadnje tedne sledimo pravemu napadu hrvaških prehrambnih podjetij, ki prevzemajo slovenska prehrambna podjetja. Celo nacionalistični element v slovenski družbi raje prešteva migrante na mejah, kot da bi dvignil obrv, a dejstvo je, da pomemben del slovenske prehranske suverenosti z lastništvom tretje države kopni. In če smo skrajno sodobni ter priznavamo združeno Evropo kot mesto prostega pretoka kapitala in s tem legitimnost hrvaških nakupov, si moramo zastaviti vsaj eno vprašanje …
Večina Slovencev pozna Hrvaško, hrvaško jadransko obalo in mogoče še Zagreb. Ampak če popotnika zanese v druge, da ne zapišemo večinske dele Hrvaške, vidi opustelo državo. Z vedenjem o blagostanju recimo Slavonije, Podravine in Posavine izpred nekaj desetletij, danes tudi v mesecih žetve začuden popotnik zre na prazna, zapuščena polja, na kilometre panonskih vasi brez enega samega prebivalca, na okostenele konstrukcije socialističnih prehrambnih gigantov. Ni treba biti gospodarski analitik, da popotnik uvidi, kako je nekoč žitnica cele države opustela, da ne zapišemo, da je neobstoječa. In zdaj to neobstoječe gospodarstvo kupuje paradne konje slovenske živilske industrije … Kot je kapital iz neobstoječe, praktično nedelujoče in na pol kriminalne države Srbije kupil Fructal in zida hotele po prestolnici. Ne gre za nacionalistične izpade in šovinizem do nekdanjih bratov v skupni državi. Gre samo za preprost očesni test, med katerim nekoliko bolj kritični opazovalec zazna boleče neskladje med realnim stanjem družbe in bančnim računom posameznikov – kar pa tisoče Slovencev, ki na Balkanu čez poletje testirajo "lozo", čevape in cene točenega, seveda ne zanima.
Mogoče pa nam odgovore o naštetih vprašanjih prinese na pladnju bivši predsednik Borut Pahor, ki se ponuja za mirotvorca med balkanskimi plemeni. Ne dvomimo, da mu bo v Bosni uspelo med Bošnjaki in Srbi vzpostaviti fantastičen mir, ampak posledično bo pa avtoprevoznik iz Banja Luke kupil Blejski otok.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Neveljaven email naslov