Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na Valu 202 smo sledili zgodbi Siniše Marinkoviča, 50-letnega delavca iz Bosne, ki je kot napoteni delavec v tujini in tudi med delom v Sloveniji izkusil ves spekter izkoriščevalskih praks. Od tega, kako so leta živeli na kontaminiranem območju stare cinkarne v Celju, kako je zaradi neizplačevanja plač doživel živčni zlom, kako so ga s policijsko racijo pregnali iz Nemčije in kako od tedaj meja v Uniji ne more več prečkati dostojno. Nadaljevanju njegove zgodbe sledimo v novem delu podkasta Siniševo delo. V njem več o tem, kako si je Siniša našel delodajalca z območja Celja, s katerim so odšli na delo v Avstrijo, a je posel propadel, zato so se vrnili v Slovenijo. Tu pa se je začela kalvarija.
Raziskovalna zgodba Siniševo delo je več mesecev nastajala v redakciji Vala 202, pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.
Razkrivamo kako so delavci živeli na onesnaženem območju stare cinkarne in kako je Siniša naposled pristal na psihiatriji
V prejšnjih dveh delih smo spoznali Sinišo Marinkovića. 50-letnika iz Vlasenice, ki je v iskanju boljšega zaslužka nekega lepega dne pred desetletjem prišel v Slovenijo. Delal je v okolici Ljubljane, plačilo je bilo korektno, razmere solidne. A Siniša je želel družini omogočiti boljše življenje, torej je moral zaslužiti več: “Edina možnost je bila, da grem v Nemčijo ali Avstrijo. Na spletu sem našel ponudbo neke firme iz Celja. Odzval sem se na oglas. To je bil največji “kiks” v mojem življenju.”
“Okrog nas je bila velika deponija … Ko sem se zjutraj zbudil, je bilo na meni toliko prahu, kot da bi delal v rudniku.”
Po nekaj letih smo se s Sinišo vrnili v Celje, v razrit celjski bermudski trikotnik s pogledom na osamele stare dimnike. Vstop na dvorišče, na katerem leži več kupov različnega gradbenega materiala, je omejevala žičnata ograja. Opisujeva, kako so delavci spali v prostorih, ki so v osnovi skladišče gradbenega podjetja.
Siniša priča: “Razmere so bile katastrofalne. Okrog nas je bila velika deponija, ostanki porušenega območja stare cinkarne, strupeni material je bil pokrit le s polivinilom. Celjani so se pritoževali, da ga je treba odstraniti, in ko so začeli sanacijo, so material drobili in odvažali s kamioni. Kadilo se je, da zunaj nismo mogli sušiti perila … Ko sem se zjutraj zbudil, je bilo na meni toliko prahu, kot da bi delal v rudniku. ”
*Zgodba Siniševo delo je nastala ob podpori programa “Reporters in the Field” organizacij Robert Bosch Stiftung in Šole novinarstva v Berlinu. Novinarji, raziskovalci in producenti: Luka Hvalc, Maja Ratej, Gašper Andrinek, Anja Hlača Ferjančič, Jan Grilc in Gorazd Rečnik. Medijska hiša Val 202.
Na Valu 202 smo sledili zgodbi Siniše Marinkoviča, 50-letnega delavca iz Bosne, ki je kot napoteni delavec v tujini in tudi med delom v Sloveniji izkusil ves spekter izkoriščevalskih praks. Od tega, kako so leta živeli na kontaminiranem območju stare cinkarne v Celju, kako je zaradi neizplačevanja plač doživel živčni zlom, kako so ga s policijsko racijo pregnali iz Nemčije in kako od tedaj meja v Uniji ne more več prečkati dostojno. Nadaljevanju njegove zgodbe sledimo v novem delu podkasta Siniševo delo. V njem več o tem, kako si je Siniša našel delodajalca z območja Celja, s katerim so odšli na delo v Avstrijo, a je posel propadel, zato so se vrnili v Slovenijo. Tu pa se je začela kalvarija.
Raziskovalna zgodba Siniševo delo je več mesecev nastajala v redakciji Vala 202, pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.
Razkrivamo kako so delavci živeli na onesnaženem območju stare cinkarne in kako je Siniša naposled pristal na psihiatriji
V prejšnjih dveh delih smo spoznali Sinišo Marinkovića. 50-letnika iz Vlasenice, ki je v iskanju boljšega zaslužka nekega lepega dne pred desetletjem prišel v Slovenijo. Delal je v okolici Ljubljane, plačilo je bilo korektno, razmere solidne. A Siniša je želel družini omogočiti boljše življenje, torej je moral zaslužiti več: “Edina možnost je bila, da grem v Nemčijo ali Avstrijo. Na spletu sem našel ponudbo neke firme iz Celja. Odzval sem se na oglas. To je bil največji “kiks” v mojem življenju.”
“Okrog nas je bila velika deponija … Ko sem se zjutraj zbudil, je bilo na meni toliko prahu, kot da bi delal v rudniku.”
Po nekaj letih smo se s Sinišo vrnili v Celje, v razrit celjski bermudski trikotnik s pogledom na osamele stare dimnike. Vstop na dvorišče, na katerem leži več kupov različnega gradbenega materiala, je omejevala žičnata ograja. Opisujeva, kako so delavci spali v prostorih, ki so v osnovi skladišče gradbenega podjetja.
Siniša priča: “Razmere so bile katastrofalne. Okrog nas je bila velika deponija, ostanki porušenega območja stare cinkarne, strupeni material je bil pokrit le s polivinilom. Celjani so se pritoževali, da ga je treba odstraniti, in ko so začeli sanacijo, so material drobili in odvažali s kamioni. Kadilo se je, da zunaj nismo mogli sušiti perila … Ko sem se zjutraj zbudil, je bilo na meni toliko prahu, kot da bi delal v rudniku. ”
*Zgodba Siniševo delo je nastala ob podpori programa “Reporters in the Field” organizacij Robert Bosch Stiftung in Šole novinarstva v Berlinu. Novinarji, raziskovalci in producenti: Luka Hvalc, Maja Ratej, Gašper Andrinek, Anja Hlača Ferjančič, Jan Grilc in Gorazd Rečnik. Medijska hiša Val 202.
V zadnjih petnajstih letih se je proizvodnja oblačil skoraj podvojila. Tekstilna industrija pa je takoj za naftno druga največja onesnaževalka okolja na svetu. Slovenija je po količini zavrženega tekstila nad evropskim povprečjem. Danes Slovenci kupimo 60 odstotkov več oblačil, kot smo jih pred petnajstimi leti in skoraj tretjino oblačil, ki jih imamo v omari, nikoli ne oblečemo. Po podatkih raziskave Obleka naredi človeka, ki so jo izvedli Ekologi brez meja v sodelovanju z društvom Focus in Pravično trgovino 3MUHE Slovenija, smo leta 2019 zavrgli 25.079 ton oblačil, oziroma 12,3 kg na prebivalca. Zato – preden oblačilo zavržemo – pomislimo tudi na druge načine, s katerimi mu lahko podaljšamo uporabo.
Na italijanskem drugem programu javnega radia RAI 2 poslušalce že devetnajsto leto spodbujajo in opominjajo o podnebnih spremembah in malih rešitvah, ki se jih lahko gremo sami, da prispevamo k izboljšanju ozračja. Letos smo se akciji pridružili tudi na Valu 202. Maja Stepančič pa se pogovarja s Saro Zambotti, eno od voditeljic oddaje Caterpillar na italijanskem drugem programu javnega radia, kjer so tudi zasnovali akcijo, ki v Italiji dosega nacionalno razsežnost.
16. februar je dan začetka veljave Kjotskega protokola, mednarodnega sporazuma, ki ga je podpisalo 192 držav sveta. Te so se s podpisom zavezale zmanjšanju izpustov ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov. Protokol je začel veljati 16. februarja 2005 in ravno na tisti dan so v Italiji zagnali kampanjo M’Illumino di meno oziroma Varčujem z energijo. Na italijanskem drugem programu javnega radia RAI 2 tako že devetnajsto leto poslušalce spodbujajo in opominjajo na podnebne spremembe in majhne rešitve, ki jih lahko uvajamo sami, da prispevamo k izboljšanju ozračja. Primer dobre prakse je tudi sopotnikovanje. Na ta način že osem let ljudi na poti v službo pobira Iztok. Kaj so prednosti takega načina prevoza?
Marko Gregorčič in Joseph Nzobandora sta v javnosti znana kot Murat & Jose. Ljubljanski hip-hop dvojec velja za slovensko rapersko klasiko. Njuna kariera je še posebej zaznamovana z albumom "V besedi je moč", ki je izšel pred 20 leti, na plošči je tudi ponarodela “Od ljudi za ljudi.” Kakšna je moč besede 20 let kasneje, kako smo s strpnostjo in kaj gre danes od ljudi za ljudi?
Le kdo ne pozna kultne serije knjig in filmov o čarovniških dogodivščinah Harryja Potterja. Z njimi so in še vedno odraščajo generacije bralcev in gledalcev. Leta 2022 je minilo 25 let od izida prve knjige Kamen modrosti, še leto prej pa 20 let odkar je v kinematografe prišel prvi film. Leta 2021 so tako posneli tudi film o povratku glavnih junakov na Bradavičarko.
Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.
Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.
Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.
Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.
Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.
Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.
Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.
V četrti epizodi radijske nanizanke o nestrpnosti za strpnost se Tatjana Pirc z gosti pogovarja o izražanju verske nestrpnosti, o tem, kaj jo povzroča, kdo jo podžiga in zlorablja, ter kako jo občutijo vernice in verniki.
Vsi smo bili enkrat mladi in dobro bi bilo, da se tega pogosteje spomnimo. O tem in o pomenu avtonomnih prostorov pa v tokratni epizodi z Matjažem Vodebom, mladinskim delavcem, ki je pred petnajstimi leti s somišljeniki zagnal Zavod BOB.
V tretji epizodi radijske nanizanke o nestrpnosti in za strpnost se Tatjana Pirc s Tamaro Pavasović Trošt in Goranom Lukićem pogovarja o nacionalizmu, sovraštvu do tujcev, izkoriščanju tujih delavcev, ki spominja na novodobno suženjstvo, in o nesmiselnih birokratskih ovirah, ki jih morajo pri nas tujci premagovati na skoraj vsakem koraku.
V tokratni epizodi serije Avtonom bomo predstavili Livada Lab, projekt Zavoda BOB
V drugi epizodi nanizanke o nestrpnosti in za strpnost se Tatjana Pirc, ki je to radijsko serijo tudi zasnovala, pogovarja z Andrejo Lapuh, ki se je kot lezbijka in mama javno izpostavila že med kampanjo pred referendumom o družinskem zakoniku, in sociologom dr. Romanom Kuharjem, profesorjem na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki opisuje 33-letno pot nastajanja družinskega zakonika. Oba komentirata tudi pomen ustavnih odločb, ki se nanašata na izenačitev pravic istospolnih in raznospolnih parov. Pot do enakopravnosti pred zakonom je bila dolga in naporna, med drugim zajema kar osem predlogov zakonov, štiri sprejete zakone, dva referenduma, eno odločitev vrhovnega sodišča, eno odločitev okrožnega sodišča, šest odločitev ustavnega sodišča …
V tokratni epizodi Avtonoma predstavljamo začasen produkcijski prostor Krater in se z Gajo Mežnarič Osole in Danico Sretenovič pogovarjamo o različnih avtonomnih oblikah rastlinskega, živalskega pa tudi človeškega delovanja. Ta so našla svoj prostor na zapuščenem gradbišču v prestolnici, ki se je pretvoril v začasni produkcijski prostor Krater.
Kakšne težave imajo ljudje, ki druge sovražijo zaradi barve kože, porekla, spola, ker so tujci, revni, mladi, stari, v kaj so nestrpneži vpeti in ujeti, da družbo nenehno delijo na mi in vi? V skupnostih, ki so prestreljene s predsodki in sovraštvom, je vedno manj tistih, ki so ta pravi.
Neveljaven email naslov