Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Lahko noč, Joan! je radijski dokumentarec o osamosvajanju Katalonije. Je zgodba o vsakdanjih življenjih Kataloncev in sanjah o narodovi svobodi. Zanje navdih iščejo tudi pri Slovencih, ki naj bi nas s Katalonci združevali tudi trma in smisel za humor. Slikamo drobne zanimivosti, predstavljamo katalonske posebnosti, hkrati pa podrobno analiziramo zgodovinski in politični kontekst osamosvajanja, analitično raziskujemo aktualne razmere, jih postavljamo v mednarodno-pravni kontekst in skušamo razumeti položaj, ko trčita dve predstavi o zamejitvi suverenega ljudstva znotraj demokratične ureditve. Je osamosvojitev res edina rešitev? Kako bi lahko (še) sobivali Katalonci in Španci? Kakšna bi morala biti vloga Evropske unije?
Avtorja: Jan Grilc in Luka Hvalc
Radijski dokumentarec o osamosvajanju Katalonije. Je odcepitev od Španije (še) mogoča? Zakaj Katalonci sanjajo o slovenski poti?
“Vedno se predstavljam kot Katalonka, ker se tako počutim. In vedno pravim, da je bil moj nono Gaudi, moj bratranec pa je Messi,” na Trgu svobode v Kobaridu razlaga učiteljica Aurora Calvet, ki že 20 let živi v Sloveniji. Aurora je sicer doma iz obmorskega kraja Sant Feliu de Guixols, kakšnih sto kilometrov iz Barcelone. Tudi tam imajo Ulico svobode. V družinski hiši s pogledom na zaliv obiščeva Aurorine prijatelje iz mladosti. “To je bil dan, ki ga gotovo ne bom nikoli pozabil. Potem pa smo se zaleteli v politično realnost,” (ne)uspeh osamosvojitvenega referenduma 1. oktobra 2017 oriše Carlos Nadal. In vse skupaj ponazori z močnim udarcem dlani ob dlan.
Kakšna je realnost osamosvojitve Katalonije danes? Odnosi med Katalonijo in Španijo so napeti, Evropska unija ohranja status pasivne opazovalke, nekdanji predsednik Carles Puidgemont še vedno živi v izgnanstvu, v Madridu se je pred kratkim začelo sojenje katalonskim osamosvojiteljem, ki so jih premestili iz zapora v okolici Barcelone. Tam je mladi moški z vzdevkom Joan BonaNit (Joan, Lahko noč) več kot 200 večerov zapored vsakemu izmed zapornikov glasno prek megafona zaželel lahko noč. In ob zbrani množici podpornikov vedno tudi dobil odgovor izza rešetk. Ritual se je tradicionalno končal s petjem katalonske himne.
“Ob vsakem sprejetem zakonu je določena tudi pot, kako se mu upreti.”
Katalonski pregovor
V nekaj dneh, preživetih v Kataloniji, sva govorila tako z zagovorniki neodvisnosti kot tudi skeptiki, ki niso najbolj navdušeni nad osamosvojitvenimi težnjami. Pozorno sva prisluhnila njihovim argumentom. Iz Barcelone sva se se odpeljala na katalonsko podeželje, bila v obmorskih krajih, s protestniki pred zaporom, med navijači velike športne družine Barcelona, spominjali smo se olimpijskih iger leta 1992, legendarnega košarkarskega “dream teama” in prvih olimpijskih medalj samostojne Slovenije … Pogovarjala sva se s Katalonci v Sloveniji in s Slovenci v Kataloniji.
Lahko noč, Joan! je radijski dokumentarec o osamosvajanju Katalonije. Je zgodba o vsakdanjih življenjih Kataloncev in sanjah o narodovi svobodi. Zanje navdih iščejo tudi pri Slovencih, ki naj bi nas s Katalonci združevali tudi trma in smisel za humor. Slikamo drobne zanimivosti, predstavljamo katalonske posebnosti, hkrati pa podrobno analiziramo zgodovinski in politični kontekst osamosvajanja, analitično raziskujemo aktualne razmere, jih postavljamo v mednarodno-pravni kontekst in skušamo razumeti položaj, ko trčita dve predstavi o zamejitvi suverenega ljudstva znotraj demokratične ureditve.
Je osamosvojitev res edina rešitev? Kako bi lahko (še) sobivali Katalonci in Španci? Kakšna bi morala biti vloga Evropske unije?
Lahko noč, Joan! je radijski dokumentarec o osamosvajanju Katalonije. Je zgodba o vsakdanjih življenjih Kataloncev in sanjah o narodovi svobodi. Zanje navdih iščejo tudi pri Slovencih, ki naj bi nas s Katalonci združevali tudi trma in smisel za humor. Slikamo drobne zanimivosti, predstavljamo katalonske posebnosti, hkrati pa podrobno analiziramo zgodovinski in politični kontekst osamosvajanja, analitično raziskujemo aktualne razmere, jih postavljamo v mednarodno-pravni kontekst in skušamo razumeti položaj, ko trčita dve predstavi o zamejitvi suverenega ljudstva znotraj demokratične ureditve. Je osamosvojitev res edina rešitev? Kako bi lahko (še) sobivali Katalonci in Španci? Kakšna bi morala biti vloga Evropske unije?
Avtorja: Jan Grilc in Luka Hvalc
Radijski dokumentarec o osamosvajanju Katalonije. Je odcepitev od Španije (še) mogoča? Zakaj Katalonci sanjajo o slovenski poti?
“Vedno se predstavljam kot Katalonka, ker se tako počutim. In vedno pravim, da je bil moj nono Gaudi, moj bratranec pa je Messi,” na Trgu svobode v Kobaridu razlaga učiteljica Aurora Calvet, ki že 20 let živi v Sloveniji. Aurora je sicer doma iz obmorskega kraja Sant Feliu de Guixols, kakšnih sto kilometrov iz Barcelone. Tudi tam imajo Ulico svobode. V družinski hiši s pogledom na zaliv obiščeva Aurorine prijatelje iz mladosti. “To je bil dan, ki ga gotovo ne bom nikoli pozabil. Potem pa smo se zaleteli v politično realnost,” (ne)uspeh osamosvojitvenega referenduma 1. oktobra 2017 oriše Carlos Nadal. In vse skupaj ponazori z močnim udarcem dlani ob dlan.
Kakšna je realnost osamosvojitve Katalonije danes? Odnosi med Katalonijo in Španijo so napeti, Evropska unija ohranja status pasivne opazovalke, nekdanji predsednik Carles Puidgemont še vedno živi v izgnanstvu, v Madridu se je pred kratkim začelo sojenje katalonskim osamosvojiteljem, ki so jih premestili iz zapora v okolici Barcelone. Tam je mladi moški z vzdevkom Joan BonaNit (Joan, Lahko noč) več kot 200 večerov zapored vsakemu izmed zapornikov glasno prek megafona zaželel lahko noč. In ob zbrani množici podpornikov vedno tudi dobil odgovor izza rešetk. Ritual se je tradicionalno končal s petjem katalonske himne.
“Ob vsakem sprejetem zakonu je določena tudi pot, kako se mu upreti.”
Katalonski pregovor
V nekaj dneh, preživetih v Kataloniji, sva govorila tako z zagovorniki neodvisnosti kot tudi skeptiki, ki niso najbolj navdušeni nad osamosvojitvenimi težnjami. Pozorno sva prisluhnila njihovim argumentom. Iz Barcelone sva se se odpeljala na katalonsko podeželje, bila v obmorskih krajih, s protestniki pred zaporom, med navijači velike športne družine Barcelona, spominjali smo se olimpijskih iger leta 1992, legendarnega košarkarskega “dream teama” in prvih olimpijskih medalj samostojne Slovenije … Pogovarjala sva se s Katalonci v Sloveniji in s Slovenci v Kataloniji.
Lahko noč, Joan! je radijski dokumentarec o osamosvajanju Katalonije. Je zgodba o vsakdanjih življenjih Kataloncev in sanjah o narodovi svobodi. Zanje navdih iščejo tudi pri Slovencih, ki naj bi nas s Katalonci združevali tudi trma in smisel za humor. Slikamo drobne zanimivosti, predstavljamo katalonske posebnosti, hkrati pa podrobno analiziramo zgodovinski in politični kontekst osamosvajanja, analitično raziskujemo aktualne razmere, jih postavljamo v mednarodno-pravni kontekst in skušamo razumeti položaj, ko trčita dve predstavi o zamejitvi suverenega ljudstva znotraj demokratične ureditve.
Je osamosvojitev res edina rešitev? Kako bi lahko (še) sobivali Katalonci in Španci? Kakšna bi morala biti vloga Evropske unije?
O popisih prebivalstva pripoveduje Tina Žnidaršič iz oddelka za demografske statistike in življenjsko raven, ki se spominja, kako so potekali klasični popisi, opisuje pa tudi dolgoletne priprave SURS-a na uvedbo registrskih popisov, ki v Sloveniji potekajo od leta 2011 naprej. Registrski popis je način priprave celovitih podatkov o prebivalstvu, gospodinjstvih in stanovanjih, ne da bi bilo za to potrebno dodatno zbiranje podatkov na terenu, saj statistiki povežejo že obstoječe podatke iz različnih registrov in baz.
Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je v preteklosti podatke zbiral le s pomočjo terenskih anketarjev, danes pa uporablja še številne druge načine zbiranja.
Analiza obiskanosti spletne strani Statističnega urada Republike Slovenije je pokazala, da uporabnike najbolj zanimajo podatki o plačah. Za usklajevanje plač in socialnih transferjev z rastjo cen se uporablja indeks cen življenjskih potrebščin, ki je od leta 1998 uradna mera inflacije v Sloveniji. Tudi zato so podatki, ki jih SURS zbira, obdeluje in objavlja, tako zelo pomembni.
Statistični urad Republike Slovenije objavlja podatke, ki so namenjeni različnim uporabnikom. Zadnja leta je dejaven in prepoznaven tudi na družbenih omrežjih. Z objavami in še s številnimi drugimi aktivnostmi SURS izboljšuje našo statistično pismenost.
Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je v osemdesetih letih vodilo dvanajst generalnih direktoric in direktorjev, najdaljši staž pa je imel Tomaž Banovec, ki je statistični urad vodil 22 let. SURS je od ustanovitve leta 1944 do danes sedemkrat zamenjal svoj uradni naziv. Najdaljše in najbolj zapleteno ime je imel urad od leta 1951 do 1953, imenoval se je Republiški zavod za statistiko in evidenco pri Gospodarskem svetu Vlade Ljudske republike Slovenije.
Statistični urad Republike Slovenije (SURS), glavni izvajalec in koordinator slovenske državne statistike, je tovarna verodostojnih podatkov. V prvi epizodi nanizanke o statističnem uradu, ki je bil ustanovljen 19. avgusta 1944, nam SURS predstavlja Zala Jakša iz oddelka za odnose z uporabniki.
Na Hvaru se prav vsako popoldne na balinišču dobiva druščina otoških upokojencev. Med njimi je tudi nekdanji natakar Joško. V senci se pogovarjamo o turizmu, dobri hrani, cenah, tudi o nepalskem poštarju in zakaj se raje kot v morju hladijo na kavču.
Grše je najbolj vroče ime dalmatinske hiphopovske scene. Na rtu Sustipan v Splitu se pogovarjamo o muziki, veri, depresiji, nogometu, drogah … O vplivu morja in južne mentalitete.
To je zgodba o Trenti iz Dalmacije. Leta 1988 se je v kraju Trpanj, na severni strani polotoka Pelješac, odprl pristaniški bife, poimenovan po slovenski ledeniški dolini. Kako se je Trenta znašla na Pelješcu in na Korčuli?
Še pred začetkom poletne vročice si prikličemo občutek olajšanja ljudi z morja, ko pod jesen ptice pripravljajo kovčke za na pot. In pada voda z oblakov na strehe avtov in na dežnikaste ljudi. Ko veter liže palmi liste, takrat Zavese plešejo jazz balet. To je zgodba o komadu skupine Zmelkoow.
Anja je naslov komada skupine Parni Valjak iz Zagreba. Opisuje jezikovno izkušnjo slovenske pomladi iz sredine osemdesetih let. Anja je tudi simbol mladosti in privlačnosti neke generacije, ko je imela ljubezen isti jezik za vse.
Zarjavele trobente so nastale neke poletne noči leta 1984 v Sarajevu. Člana skupine Kongres sta ob pijači napisala nostalgično in pretresljivo zgodbo o žirafah, opicah in tigrih. O žalostnih afriških levih. O Francu in Lizi iz cirkusa Qualabladala pripovedujeta Adam Subašić in Zoran Predin.
Sonce se je Severi Gjurin medilo dolgo. V garsonjeri v ljubljanskih Mostah je vzšlo šele, ko se je pravzaprav že umaknilo. In zazibalo v še bolj trden spanec. Zlati vlak pa včasih tudi dobesedno pripelje čez daljave.
V tretjem delu radijskega dokumentarca o Nietih razmišljata Koala Manca in Mrfy Štras, nogometni trener Slaviša Stojanović se spominja prve pevke Tanje, sošolka s srednje kemijske pa ustanoviteljev Igorja in Aleša, ki sta se takrat ubadala tudi z rubikovo kocko. Severa pravi, da je lahko razlog za dolgoživost tudi v rednih pavzah. Kje so Niet danes, zakaj so karte za koncert drage, kako je ruženje v bendu skoraj kot orgazem. Koliko jih je še ostalo?
Miloš Ziherl je bil med obema svetovnima vojnama uspešen slovenski glasbenik, igral je v različnih zasedbah in napisal nekaj čudovitih pesmi. Med njimi tudi ljubezensko Gledal tvoje sem oči sanjave. "Komad še danes zveni, kot bi ga igrali džezerji nekje v Sohu," pravi Vlado Kreslin, avtor najbolj znane sodobne izvedbe.
V drugem delu radijskega dokumentarca spoznamo pevca Nietov Boruta Marolta. Kako je bilo stopiti v čevlje enega in edinega Primoža Habiča, zakaj je tudi Borutova profesionalna kariera svojevrsten punk, pogovarjamo se z njegovimi sodelavci in varovanci. Pridruži se nam tudi Severa, ki razmišlja o glasbi in mladih. Kam plujemo?
Igor Dernovšek je skupaj z Alešem Češnovarjem leta 1984 ustanovil skupino Niet. V dobrem letu dni so se prebili na sceno, nastopili na Novem rocku in odšli na turnejo v Francijo. Bil je maj 1985 v Parizu. Del benda se je odpravil v četrt Pigalle. Sledila so leta aidsa in smrti. Igor leta 1993 napiše komad Bil je maj.
Niet še vedno živijo svoje perspektive, čeprav je bilo vmes veliko vijolic, depresije in smrti. 40 let od nastanka skupine ostaja energija, družbene kritičnosti ne zmanjka. V prvem delu radijskega dokumentarca na vajah spoznamo odnose v bendu, se pogovarjamo s sopotniki in sodobniki Nietov, z včasih neverjetnimi anekdotami se spomnimo Primoža Habiča, pokojnega prvega pevca.
O delavkah in delavcih, ki so pogosto spregledani, utišani in obravnavani kot številke, o izčrpavanju tovarn in ljudi govori antropologinja dr. Nina Vodopivec, Aleš Černi pa v zgodbi o vzponu in padcu tovarne Mura simbolizira sedanjost in prihodnost, ki sta tesno povezani s preteklostjo. Krojač in modni oblikovalec Aleš Černi je namreč otrok tovarne Mura, njegova mama je bila v Muri šivilja in po njeni zaslugi je bila Alešu ljubezen do šivanja položena v zibelko ...
O delu, delavkah in delavcih, o pomenu korektne komunikacije in partnerskih odnosov z zaposlenimi in s sindikati, pa tudi o razlogih, da je tekstilna tovarna Mura propadla, razmišlja Borut Meh, ki je bil predsednik družbe Mura od 2002 do 2007. V Muro je takrat že prišel kot krizni menedžer.
Neveljaven email naslov