Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
2. maja mineva 500 let od smrti genija Leonarda da Vincija. Kakšen odtis je pustil kot znanstvenik in izumitelj, kaj je dosegel kot vojaški inženir, zakaj se je ukvarjal z anatomijo in kaj so bile njegove temeljne slikarske mojstrovine?
Univerzalni človek, vsestranski opazovalec, genij, anatom, matematik, inženir, konstruktor bojnih orožij, slikar. Vse to združeno v eno osebo – Leonardo da Vinci. 2. maja mineva 500 let od njegove smrti, ob čemer se zdi, da skozi svoje ideje živi še danes. Kaj nam je zapustil, kako daljnosežne in revolucionarne zamisli je imel in zakaj tudi po petih stoletjih Leonardo da Vinci še vedno navdušuje, navdihuje in preseneča?
Njegova slikarska zapuščina obsega vsega 15 slik, v njegovih beležnicah pa je ostalo na tisoče osnutkov, načrtov in študij strojev in naprav kot so avtomobil, helikopter, padalo, bager, podmornica, tank, letalo, bicikel na pogon s členasto verigo, pa številna orožja, bojni vozovi, oblegovalne naprave, dvigala, mostovi, topovi in še in še. Zato ga številni bolj kot umetnika vidijo in cenijo kot genialnega inženirja, izjemnega mehanika-strojnika in celo znanstvenika.
Renesančni anatom se je že v zgodnjem otroštvu zanimal za naravo in živa bitja, zlasti ga je pritegnilo človeško telo. Obsedeno se je spraševal o njegovem delovanju, pogosto ga je primerjal s strojem. Zaradi svoje vedoželjnosti in prepričanja, da mora slikar natančno poznati funkcijo telesa in gibanje, je prisostvoval humanim sekcijam in tudi sam seciral živali in človeka. Izrisal je denimo kosti in živce roke, pa skico hrbtenjače. Zraven je pripisal; “Če presekamo hrbtenjačo, žaba takoj pogine. Videti je, da tu leži temelj gibanja in življenja.”
Kako je Leonardo pristal v vojaškem inženirstvu? Kot vemo, se je najprej izpopolnjeval kot slikarski vajenec v delavnici Andree Verocchia, kjer je dobil naziv mojstra, a kmalu odšel na svoje in ustanovil lastno delavnico – atelje. A čeprav je imel sloves izjemnega umetnika in so ga priznavali kot genija, je hkrati veljal za nezanesljivega, saj je le redko dokončal naročila. Zato je njegova delavnica po približno 5 letih neslavno propadla. Takrat se je začela njegova kariera vojaškega inženirja, dejavnosti, ki mu je pomenila znaten del sredstev za preživljanje lep čas njegovega najbolj vitalnega obdobja življenja.
Gotovo ga ni, ki ne bi poznal njegove slovite Mone Lise pa Zadnje večerje in tako naprej. Zgodba v ozadju njegove slikarske genialnosti pa slovi pravzaprav v nečem drugem: Leonardo je opravil s kopiranjem realnosti, bil je prvi, ki je s slikanjem postavil paradigmo ustvarjanja videza, umetniške slike so z njim dobile drugačen pomen.
Sprašujemo se, ali bi sebe opredelil bolj kot slikarja ali anatoma, se je raje ukvarjal z arhitekturo ali vojnim inženirstvom? O zadnjem razstavljata kar dva muzeja v Firencah, kjer so po njegovih revolucionarnih skicah in načrtih v leseni izvedbi in v naravni velikosti izdelali denimo tank ali katapult. Pa še nekaj drugih zares inovativnih in nepojmljivih stvari – denimo letalne naprave.
Leonardo je pil vipavsko rebulo in jedel kraški pršut
Alessandro Vezzosi: Posveča se raziskovanju DNK-ja Leonarda da Vincija
2. maja mineva 500 let od smrti genija Leonarda da Vincija. Kakšen odtis je pustil kot znanstvenik in izumitelj, kaj je dosegel kot vojaški inženir, zakaj se je ukvarjal z anatomijo in kaj so bile njegove temeljne slikarske mojstrovine?
Univerzalni človek, vsestranski opazovalec, genij, anatom, matematik, inženir, konstruktor bojnih orožij, slikar. Vse to združeno v eno osebo – Leonardo da Vinci. 2. maja mineva 500 let od njegove smrti, ob čemer se zdi, da skozi svoje ideje živi še danes. Kaj nam je zapustil, kako daljnosežne in revolucionarne zamisli je imel in zakaj tudi po petih stoletjih Leonardo da Vinci še vedno navdušuje, navdihuje in preseneča?
Njegova slikarska zapuščina obsega vsega 15 slik, v njegovih beležnicah pa je ostalo na tisoče osnutkov, načrtov in študij strojev in naprav kot so avtomobil, helikopter, padalo, bager, podmornica, tank, letalo, bicikel na pogon s členasto verigo, pa številna orožja, bojni vozovi, oblegovalne naprave, dvigala, mostovi, topovi in še in še. Zato ga številni bolj kot umetnika vidijo in cenijo kot genialnega inženirja, izjemnega mehanika-strojnika in celo znanstvenika.
Renesančni anatom se je že v zgodnjem otroštvu zanimal za naravo in živa bitja, zlasti ga je pritegnilo človeško telo. Obsedeno se je spraševal o njegovem delovanju, pogosto ga je primerjal s strojem. Zaradi svoje vedoželjnosti in prepričanja, da mora slikar natančno poznati funkcijo telesa in gibanje, je prisostvoval humanim sekcijam in tudi sam seciral živali in človeka. Izrisal je denimo kosti in živce roke, pa skico hrbtenjače. Zraven je pripisal; “Če presekamo hrbtenjačo, žaba takoj pogine. Videti je, da tu leži temelj gibanja in življenja.”
Kako je Leonardo pristal v vojaškem inženirstvu? Kot vemo, se je najprej izpopolnjeval kot slikarski vajenec v delavnici Andree Verocchia, kjer je dobil naziv mojstra, a kmalu odšel na svoje in ustanovil lastno delavnico – atelje. A čeprav je imel sloves izjemnega umetnika in so ga priznavali kot genija, je hkrati veljal za nezanesljivega, saj je le redko dokončal naročila. Zato je njegova delavnica po približno 5 letih neslavno propadla. Takrat se je začela njegova kariera vojaškega inženirja, dejavnosti, ki mu je pomenila znaten del sredstev za preživljanje lep čas njegovega najbolj vitalnega obdobja življenja.
Gotovo ga ni, ki ne bi poznal njegove slovite Mone Lise pa Zadnje večerje in tako naprej. Zgodba v ozadju njegove slikarske genialnosti pa slovi pravzaprav v nečem drugem: Leonardo je opravil s kopiranjem realnosti, bil je prvi, ki je s slikanjem postavil paradigmo ustvarjanja videza, umetniške slike so z njim dobile drugačen pomen.
Sprašujemo se, ali bi sebe opredelil bolj kot slikarja ali anatoma, se je raje ukvarjal z arhitekturo ali vojnim inženirstvom? O zadnjem razstavljata kar dva muzeja v Firencah, kjer so po njegovih revolucionarnih skicah in načrtih v leseni izvedbi in v naravni velikosti izdelali denimo tank ali katapult. Pa še nekaj drugih zares inovativnih in nepojmljivih stvari – denimo letalne naprave.
Leonardo je pil vipavsko rebulo in jedel kraški pršut
Alessandro Vezzosi: Posveča se raziskovanju DNK-ja Leonarda da Vincija
Leta 1979 je slovenska alpinistična odprava splezala na vrh Mount Everesta po novi smeri. Ta odmevni plezalni dosežek je spremljal tudi tehnični radijski podvig: dvema radijskima tehnikoma je uspelo v 72-ih dneh odprave skoraj vsak dan vzpostaviti zvezo z domovino. Po zaslugi Slavka Šetine in Matjaža Culiberga imamo posneto in shranjeno tudi javljanje Nejca Zaplotnika z vrha Mt. Everesta. V nedeljskem športnem popoldnevu na Valu 202 je napovedovalec 13. maja 1979 prebral udarno vest: da je slovenska noga stopila na streho sveta. To novico so posneli in po papagajsko predvajali vsaj enkrat na uro.
V devetdesetih letih je mlade navdušila večerna oddaja Sence adolescence, v kateri so se z Darijo Dolenc neposredno in brez zadržkov pogovarjali o velikokrat zamolčanih temah. Val 202 je bil vedno odprt za teme, ki so zanimale mlajše. Tako za tiste zabavnejše kot za oddaje o problemih, s katerimi so se srečevali mladi na poti v odrasli svet. Študentski rokenrol je bila oddaja za študente. ki sta jo pripravljala Mateja Železnikar in Aleš Smrekar. Velik odziv je bil tudi na telefonu v eni izmed pisarn valovske redakcije, na katerem so mlajši sodelavci kar nekaj let konec avgusta in začetek septembra sprejemali ponudbe za študentske sobe, jih posredovali mladim, ki so iskali posteljo za prihajajoče študijsko leto, in se v etru pogovarjali s študenti o njihovih izkušnjah z namestitvami.
Še 9 dni je do praznovanja abrahama na Valu 202. Vsak dan do 16. junija se ogrevamo z oddajo o oddajah, ki so zaznamovale našo preteklost, nekatere so še vedno tudi del sedanjosti. Bistvo Vala 202 je inovativnost, odzivanje na vse novo, sprejemanje vsega novega … To je ena od misli, ki jih je v predgovoru v zborniku ob naši 20-letnici zapisal uvodničar Ciril Zlobec. Ta, inovativni pristop predvsem v obliki podajanja informaciji velja tudi za oddaje in rubrike, ki jih pri nas neformalno uvrščamo v informativne, recimo 18. vzporednik, Centrifuga, Vroči mikrofon in preostale.
Se še spomnite Športnih sobot na Valu 202, ali morda celo oddaje Šport in vaše melodije, kakor se je imenoval sobotni večer pred tem? Potem ste zagotovo spremljali tudi izbor športnikov tedna, ki so ob zaključkih polsezone postregli še s prireditvama Športnik poletja oziroma Športnik zime. To je bil jagodni izbor, med zmagovalci sami asi slovenskega športa v obdobju od leta 1996 do 2007, kolikor je trajala akcija športnega uredništva. Večina jih je shranjenih v arhivu, v tem prispevku pa lahko izveste tudi, kako je vse skupaj nastalo in nastajalo …
Glasovni testament Ivana Krambergerja povezuje misli enega zadnjih Krambergerjih govorov iz leta 1992, sporočenega mesec dni pred njegovo sluteno smrtjo. Objavljamo jih kot nagovor našemu času, kot opomin nam samim, ki nam je od takrat minilo in nekam izginilo točno trideset let. Kot zvočno prerokbo, ki se nam je medtem zgodila v polni meri. Delo je nastalo leta 2012 iz še neobjavljenih posnetkov. Avtor zamisli in režiser zvočnih fragmentov: Igor Likar Izvirni tonski posnetki: Jože Pirman Sooblikovalca zvočne podobe: Nejc Zupančič, Darja Hlavka Godina
Leta 1972 je bil radio precej drugačen medij kot je danes in takratni ustvarjalci Val 202 so v ta medij pionirsko vnesli predvsem sproščenost. Časopisni članki iz prvih let našega radia so ga opisovali kot lahkotnega, zračnega, živega in neposrednega, kakršnega poskušamo ohranjati še danes. In k vsem tem elementom radia največ pripomore humor, ki ga Valu 202 ni nikoli primanjkovalo: od pionirskih dni do danes.
Prednost radia je hitrost, prvi je lahko na kraju dogodka in novinar se lahko takoj oglasi v program s poročilom o tem, kaj se dogaja.
V zgodbi ob 50. letnici lahko slišite nekaj utrinkov o ustvarjanju glasbenega dela programa Vala 202, o čemer bosta spregovorila Jani Kenda in Dragan Bulič. Patrik Greblo pa bo osvetlil sodelovanje z orkestroma, ki delujeta v okviru Radijske produkcije.
Pomemben del Vala 202 je vse od njegovih začetkov športno uredništvo, ki poslušalcem ni prenašalo le strogo športnih dogodkov, pač pa skrbelo tudi za – kot so včasih temu rekli – telesno kulturo in nemalokrat močno prispevalo k dviganju narodne zavesti. Zaščitni znak uredništva pa so bili tudi različni domiselni projekti, s katerimi je poskrbelo za premikanje meja mogočega v slovenski radijski krajini. Vse to pa ne bi bilo možno brez izjemne tehnične podpore. Nekaj najpomembnejših projektov bo predstavil Matej Hrastar.
Pred rojstnim dnevom in tako častitljivo obletnico se seveda spodobi, da kako rečemo tudi o samih sebi. Val 202 bo čez nekaj dni star … No, mlad 50 let. Vsak dan do 16. junija zato pripravljamo tematsko oddajo o oddajah, ki smo se jih šli v tem času. Tokrat škilimo v preteklost in preverjamo, kako nas je zanimala znanost in tehnologija.
Val 202 odšteva in upamo, da odštevate z nami, do 16. junija, ko bo star pol stoletja. Petdesetih valovskih let se bomo spomnili tudi z oddajami o oddajah, tistih, ki so nekdaj polnile naš radijski eter, in teh, ki ga še vedno polnijo, ter seveda z njihovimi ustvarjalci in ustvarjalkami. Poslušalcem so svetovali in odgovarjali na vprašanja različni strokovnjaki. Spomnili se bomo oddaj, kot so Vi sprašujete – strokovnjak odgovarja, Strokovnjak svetuje, Vsi ljudje vse vedo in Kje pa vas čevelj žuli, ki je postala ena bolj poslušanih rednih tedenskih oddaj in ena izmed oddaj z najdaljšim stažem na Valu 202.
Sarajevska novinarka Aida Čerkez je Ukrajincem napisala pismo. Prizori iz Ukrajine jo spominjajo na oblegano Sarajevo. Ljudje, ki so vojno doživeli, vedo, da ne bo vse v redu. A na koncu bodo zmagali. Aida, nekoč vojna novinarka, je napisala tudi scenarij za kratki film - Kako se imenuje ta država? Prevod pisma Ukrajincem je prebrala Ivana Stipić Lah.
Že vse od kar so se začele razmere okoli Ukrajine zostrovati, so se po nekaterih mestih začeli zbirati v njihovo podporo. Takoj, ko pa je prišlo do napada, so se protesti razširili. Velikokrat so pobudo za demonstracije prevzeli mladi. Tako je tudi v Berlinu od koder razglednico pošilja Gašper Andrinek.
Ajda je od nekdaj imela zelo veliko hobijev: pevski zbor, prva pomoč, gasilsko društvo, branje, pisanje bloga, snemanje podkasta. Od nekdaj pa je vedela tudi, da bo nekoč učiteljica otrok s posebnimi potrebami v Osnovni šoli Roje v Domžalah. Zvočni dnevnik je nastajal prav tam, pa na poti v službo z Bleda, kjer je Ajda zdaj doma. Za boljše doživetje priporočamo slušalke.
Minulo leto je močno zaznamovalo tudi fotografa Mira Majcna, ki je poznan predvsem kot fotograf glasbenih koncertov, med drugim je bil dvakrat tudi uradni fotograf skupine The Rolling Stones. Miro se je 20. junija 2021 skupaj s pilotom vračal z letalskega mitinga na Poljskem, starodobno letalo je strmoglavilo na Češkem, pilot je umrl, Miro pa po pravem čudežu hudo poškodovan preživel. Pol leta po nesreči uspešno okreva v Ljubljani in razmišlja predvsem o svetli prihodnosti.
Zelo optimistično, pa tudi naivno sta se pred leti Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman podala na pot posvojitve, ko sta izvedela, da po naravni poti ne bosta postala oče in mama. Ko sta spoznala, da v Sloveniji posvojitev ne bo mogoča, sta začela poizvedovati v tujini, vendar tudi tam ponekod naletela na omejitve. In ko se je že zdelo, da se bo posvojitev zdaj zdaj zgodila, so se pojavile takšne in drugačne težave. Videla sta, da velikokrat posrednikov pri posvojitvah ne zanima interes staršev, še manj otrok, pač pa samo debelina denarnice posvojiteljev. Nazadnje sta posvojila fantka, dvojčka iz Gvineje Bissauu in to pot opisala v knjigi Srce bije v dvojini. Resnična zgodba pripoveduje o človečnosti, trdnem partnerskem odnosu in je optimističen pogled na ta nemirni svet.
Diagnoza rak vsakemu, ki se sreča z njo, zamaje tla. Stajki Skrbinšek, pravnici, ki je zase mislila, da je povsem zdrava, se je to zgodilo leta 2009. Prve misli ob odkritih metastazah na jetrih in tumorju na črevesju so bile, česa vse ne bo doživela. A je, preživela in bolezen premagala. Svojo izkušnjo je opisala v knjigi NOVA JAZ (Ko je rak samo še morska žival), s katero daje upanje in pogum tudi drugim bolnikom in bolnicam, ki se spoprijemajo z boleznijo.
Igor Plohl je prototip človeka, ki zmore marsikaj. Po nesrečnem padcu z lestve je postal paraplegik in v življenju najprej ni videl prav nobenega smisla več. A sta ga vztrajnost in trma gnali naprej, da tako rekoč vse, kar je počel pred nesrečo, počne tudi danes. Tudi poučuje. Tega, da ne bo nikoli več učil, se je profesor geografije in sociologije po nesreči namreč zelo bal. Dogodek pa ga je zaznamoval tudi v literarnem smislu, začel je pisati pravljice o Levu Rogiju, s katerimi otroke ozavešča o invalidnosti. Po dveh sta nastali tudi slikanici, ki sta izšli pri ameriški založbi in sta prilagojeni za angleško govorno območje Lucas makes a comeback in Lucas at the paralympics. Magister Igor Plohl je napisal tudi avtobiografski roman z naslovom Ne domišljaj si! Kot pravi sam, izraz sicer sporoča, da so sanje prepovedane, da ne bo nikoli boljše in da se nima smisla boriti. Avtobiografski roman z enakim naslovom pa ravno nasprotno. Sanje so nujno potrebne, so lahko močna sila in odraz upanja.
V Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru smo odprli razstavo eksponatov, ki so jih v zadnjem letu prispevali gostje projekta Vitrina Slovenija na Valu 202. Gre za obsežno zbirko spominov, eksponatov, modrih misli o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Zvočnemu arhivu se bo zdaj pridružila tudi fizična spominska zbirka. Sogovorniki: Aleksandra Berberih Slana, direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor; Marjetka Berlič, učiteljica zgodovine; Michael Leopold, Leopold I., glasbenik
Na Valu 202 smo pred poletjem objavil serijo zvočnih dnevnikov. Našli smo ljudi, ki so preprosto vzeli mikrofon in dokumentirali svoj vsakdan. Potem pa se oglasila Kaja Pregrat iz Logatca. Napisala je: “za 8. rojstni dan sem dobila snemalnik in snemala vse živo”. Zdaj je Kaja že odrasla, poslušanje starih kaset jo zabava, še vedno pa snema. Zgodba govori o sosedi, teti Bredi. Kaja je pogovore z njo snemala leta 2018, na telefon. Teta Breda je že pokojna, zaradi posnetih pogovorov in spomina nanjo pa tudi - nesmrtna.
Neveljaven email naslov