Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Otroci, ki jih je na strehi domačega doma čakala igrača s skrito bombo presenečanja. Nosečnice s preluknjanim trebuhom. Bolnišnice, ugnezdene varno pod zemljo. Rešilci brez luči. Vročina, peklenski hrup eksplozij … In po drugi strani sočutje, solidarnost, neskončna hvaležnost in otroška nedolžnost. Take prizore videvajo številni humanitarni delavci – med njimi medicinske sestre, zdravniki in kirurgi, ki dogajanje v drobovju kriznih žarišč spremljajo čisto od blizu. In to prostovoljno.
Predstavljamo zgodbe treh: medicinske sestre Mateje Stare in pediatra Jerneja Breclja ter ta čas najslavnejšega vojnega kirurga na svetu Britanca Davida Notta.
Zgodbe zdravstvenih humanitarnih delavcev, ki iz prve roke poznajo razmere na kriznih območjih
Otroci, ki jih je na strehi domačega doma čakala igrača s skrito bombo presenečanja. Posiljene devetletnice, ki tudi po več dni doma rojevajo v mukah. Bolnišnice, ugnezdene varno pod zemljo. Rešilci brez luči. Vročina, peklenski hrup eksplozij … In po drugi strani sočutje, solidarnost, strokovnost, neskončna hvaležnost in otroška nedolžnost. Take prizore videvajo številni humanitarni delavci, med njimi medicinske sestre, zdravniki in kirurgi, ki dogajanje v drobovju kriznih žarišč spremljajo čisto od blizu. In to prostovoljno.
“V bolnišnici smo dan za dnem sprejemali po cele družine, potem ko je njihove domove razdejala nastavljena bomba,” v svoji knjigi War Doctor opisuje britanski kirurg in pisatelj David Nott. “Le redko so bili z njimi očetje, ti so medtem naokoli iskali hrano ali pa so bili udeleženi v bojevanju. Večina otrok je bila mlajših od deset let. Nekatere so že pripeljali mrtve, popolnoma prekrite s pepelom, umrli so zaradi udarnega vala ali vdihavanja prahu. V operacijski dvorani smo preživeli ure, da smo poškodovane vsaj za silo zašili in jim omilili hude muke.”
“Nekega dne so pripeljali petletnika, ležal je na vozičku z obrazom, obrnjenim navzdol, obe stegni sta bili povsem razmesarjeni. Še vedno je bil živ, ko ga je sestra počasi obrnila. Nežno mu je umaknila pramen od prahu umazanih las z obraza in jih razčesavala s prsti … To je bilo vse, kar smo lahko storili.” (citat iz knjige, prevod M. R.)
Nott je bržkone edini kirurg v Veliki Britaniji, ki deluje v treh različnih bolnišnicah, ob tem je svoj čas kot pilot upravljal z velikimi potniškimi letali, ob vsem tem pa že več kot 20 let redno svoj plačani in neplačani dopust namenja za to, da se prostovoljno udeležuje humanitarnih misij po svetu, kjer je, kot pravi, pomagal “že več sto tisoč ljudem“.
“Vrata operacijske dvorane so se sunkovito odprla, noter je planilo šest do zob oboroženih pripadnikov islamske države, postalo mi je jasno, da je človek na mizi očitno eden od njih. Srce mi je začelo glasno razbijati, kar zmrznil sem in s pogledom iskal kolegove oči. ‘Tako se bo torej končalo,’ sem pomislil pri sebi. Slišal sem jih, kako so nabili orožje in namerili v nas in ko sem znova dvignil pogled, mi je kolega odkimal, naj ne izustim niti besede. … Prvič v življenju sem se zalotil, da med operacijo molim.” (citat iz knjige, prevod M. R.)
Nott je le eden od več deset tisoč zdravstvenih humanitarnih delavcev, ki na leto prostovoljno pomagajo na konfliktnih območjih sveta, kjer nimajo urejenih bolnišnic in zdravstvenega sistema. Tudi nekateri Slovenci svoj dopust raje namenijo za pomoč ranjenim in bolnim na vojnih žariščih. Za to ne prejmejo nikakršnega plačila. Jernej Brecelj se je kot zdravnik pediater udeležil misije v Južnem Sudanu od decembra 2017 do marca 2018, Mateja Stare je medicinska sestra, ki je od leta 2012 skoraj vsako leto nekaj tednov ali mesecev preživela na misijah v najbolj konfliktnih območjih sveta. Leta 2012 Gaza, leto pozneje Južni Sudan; konec leta 2014 je odšla na jug Afganistana, leta 2016 je delovala na misiji v Libiji, konec 2017 pa odšla na misijo v Sirijo.
“Moja prva misija je bila v Gazi, kjer je bilo čisto drugače od pričakovanj. Bombe so sicer padale vsakodnevno, a daleč stran. Ko so začele padati malo bližje, smo ostali v hiši, kjer smo bili varni. A adrenalin učinkuje, z njim pa moji možgani delujejo toliko bolj pozorno in hitro.” – Mateja Stare
Tudi Brecelj se spominja, da je videl zelo veliko tragičnih primerov, ki pa so bili v primerjavi s pozitivnimi zgodbami vseeno v manjšini. “Deloval sem v enoti intenzivne terapije, kjer je bila 25-odstotna umrljivost. A hkrati vidiš toliko drugih pozitivnih zgodb, koliko pa si vseeno pomagal otrokom. Na koncu sem bil kar presenečen, kako pozitivno sem sprejel vse, čeprav je bilo težko.”
Mateja Stare: “Ena oseba ne more spremeniti tega, kar se dogaja. Ljudem v stiski lahko le olajšaš, da ne trpijo tako zelo.”
Jernej Brecelj: “Videl sem, kako pomembna sta razvoj družbe in izobraževanje. To, kje se rodiš, je lahko ena od hujših krivic, ki se ti zgodijo.”
Zdravniki brez meja, v okviru katerih delujeta oba, bodo v kratkem praznovali 50 let, trenutno po svetu v okviru njih deluje 67 000 ljudi. Toda če so bolnišnice in zdravstveni delavci na vojnih območjih v pretekloti veljali za relativno varne, so se stvari v zadnjih letih spremenile. “Konec leta 2016 se je spremenilo to, da so bolnišnice nedotakljive. Takrat je ameriška vojska bombardirala bolnišnico in dala s tem povod za podobno početje tudi drugim državam,” pojasnjuje Staretova. Marsikje tako bolnišnice delujejo le še v zakloniščih pod zemljo, dodaja.
“Odvisno je, kam greš, stvari se spreminjajo iz tedna v teden, a za nas je pravilo enako: glavo dol.”
700 milijonov ljudi shaja z manj kot dvema dolarjema na dan, vsak peti človek živi na območjih, ki jih pretresata nasilje in negotovost. Po nedavnem poročilu Organizacije za gospodarski razvoj in sodelovanje vlada svetu več nasilja in ne manj. V minulih 15 letih je pod pritiskom nasilja živelo več kot 3,4 milijarde ljudi, torej skoraj polovica svetovnega prebivalstva.
Nasilje nam izstavlja tudi globalni finančni račun. Kot ocenjujejo v OECD, nas nasilje in odpravljanje njegovih posledic na planetu na leto stane 13,6 bilijona dolarjev, kar je približno 13,3 celotnega globalnega bruto domačega proizvoda. Od 30 do 40 odstotkov političnega nasilja je uperjenega v civiliste. Orožje je vse lažje dostopno, leta 2015 je bilo zaradi doma narejenih eksplozivnih sredstev ranjenih ali ubitih skoraj 44 tisoč ljudi, tri četrtine teh je bilo civilistov, med njimi daleč največ žensk in otrok. Kot kažejo raziskave, so otroci, ki so bili žrtev nasilja, veliko bolj podvrženi temu, da tudi sami postanejo nasilni. Več kot polovica od več kot 21 milijonov beguncev na svetu predstavljajo otroci.
//Več pa v zgornjem posnetku.//
Otroci, ki jih je na strehi domačega doma čakala igrača s skrito bombo presenečanja. Nosečnice s preluknjanim trebuhom. Bolnišnice, ugnezdene varno pod zemljo. Rešilci brez luči. Vročina, peklenski hrup eksplozij … In po drugi strani sočutje, solidarnost, neskončna hvaležnost in otroška nedolžnost. Take prizore videvajo številni humanitarni delavci – med njimi medicinske sestre, zdravniki in kirurgi, ki dogajanje v drobovju kriznih žarišč spremljajo čisto od blizu. In to prostovoljno.
Predstavljamo zgodbe treh: medicinske sestre Mateje Stare in pediatra Jerneja Breclja ter ta čas najslavnejšega vojnega kirurga na svetu Britanca Davida Notta.
Zgodbe zdravstvenih humanitarnih delavcev, ki iz prve roke poznajo razmere na kriznih območjih
Otroci, ki jih je na strehi domačega doma čakala igrača s skrito bombo presenečanja. Posiljene devetletnice, ki tudi po več dni doma rojevajo v mukah. Bolnišnice, ugnezdene varno pod zemljo. Rešilci brez luči. Vročina, peklenski hrup eksplozij … In po drugi strani sočutje, solidarnost, strokovnost, neskončna hvaležnost in otroška nedolžnost. Take prizore videvajo številni humanitarni delavci, med njimi medicinske sestre, zdravniki in kirurgi, ki dogajanje v drobovju kriznih žarišč spremljajo čisto od blizu. In to prostovoljno.
“V bolnišnici smo dan za dnem sprejemali po cele družine, potem ko je njihove domove razdejala nastavljena bomba,” v svoji knjigi War Doctor opisuje britanski kirurg in pisatelj David Nott. “Le redko so bili z njimi očetje, ti so medtem naokoli iskali hrano ali pa so bili udeleženi v bojevanju. Večina otrok je bila mlajših od deset let. Nekatere so že pripeljali mrtve, popolnoma prekrite s pepelom, umrli so zaradi udarnega vala ali vdihavanja prahu. V operacijski dvorani smo preživeli ure, da smo poškodovane vsaj za silo zašili in jim omilili hude muke.”
“Nekega dne so pripeljali petletnika, ležal je na vozičku z obrazom, obrnjenim navzdol, obe stegni sta bili povsem razmesarjeni. Še vedno je bil živ, ko ga je sestra počasi obrnila. Nežno mu je umaknila pramen od prahu umazanih las z obraza in jih razčesavala s prsti … To je bilo vse, kar smo lahko storili.” (citat iz knjige, prevod M. R.)
Nott je bržkone edini kirurg v Veliki Britaniji, ki deluje v treh različnih bolnišnicah, ob tem je svoj čas kot pilot upravljal z velikimi potniškimi letali, ob vsem tem pa že več kot 20 let redno svoj plačani in neplačani dopust namenja za to, da se prostovoljno udeležuje humanitarnih misij po svetu, kjer je, kot pravi, pomagal “že več sto tisoč ljudem“.
“Vrata operacijske dvorane so se sunkovito odprla, noter je planilo šest do zob oboroženih pripadnikov islamske države, postalo mi je jasno, da je človek na mizi očitno eden od njih. Srce mi je začelo glasno razbijati, kar zmrznil sem in s pogledom iskal kolegove oči. ‘Tako se bo torej končalo,’ sem pomislil pri sebi. Slišal sem jih, kako so nabili orožje in namerili v nas in ko sem znova dvignil pogled, mi je kolega odkimal, naj ne izustim niti besede. … Prvič v življenju sem se zalotil, da med operacijo molim.” (citat iz knjige, prevod M. R.)
Nott je le eden od več deset tisoč zdravstvenih humanitarnih delavcev, ki na leto prostovoljno pomagajo na konfliktnih območjih sveta, kjer nimajo urejenih bolnišnic in zdravstvenega sistema. Tudi nekateri Slovenci svoj dopust raje namenijo za pomoč ranjenim in bolnim na vojnih žariščih. Za to ne prejmejo nikakršnega plačila. Jernej Brecelj se je kot zdravnik pediater udeležil misije v Južnem Sudanu od decembra 2017 do marca 2018, Mateja Stare je medicinska sestra, ki je od leta 2012 skoraj vsako leto nekaj tednov ali mesecev preživela na misijah v najbolj konfliktnih območjih sveta. Leta 2012 Gaza, leto pozneje Južni Sudan; konec leta 2014 je odšla na jug Afganistana, leta 2016 je delovala na misiji v Libiji, konec 2017 pa odšla na misijo v Sirijo.
“Moja prva misija je bila v Gazi, kjer je bilo čisto drugače od pričakovanj. Bombe so sicer padale vsakodnevno, a daleč stran. Ko so začele padati malo bližje, smo ostali v hiši, kjer smo bili varni. A adrenalin učinkuje, z njim pa moji možgani delujejo toliko bolj pozorno in hitro.” – Mateja Stare
Tudi Brecelj se spominja, da je videl zelo veliko tragičnih primerov, ki pa so bili v primerjavi s pozitivnimi zgodbami vseeno v manjšini. “Deloval sem v enoti intenzivne terapije, kjer je bila 25-odstotna umrljivost. A hkrati vidiš toliko drugih pozitivnih zgodb, koliko pa si vseeno pomagal otrokom. Na koncu sem bil kar presenečen, kako pozitivno sem sprejel vse, čeprav je bilo težko.”
Mateja Stare: “Ena oseba ne more spremeniti tega, kar se dogaja. Ljudem v stiski lahko le olajšaš, da ne trpijo tako zelo.”
Jernej Brecelj: “Videl sem, kako pomembna sta razvoj družbe in izobraževanje. To, kje se rodiš, je lahko ena od hujših krivic, ki se ti zgodijo.”
Zdravniki brez meja, v okviru katerih delujeta oba, bodo v kratkem praznovali 50 let, trenutno po svetu v okviru njih deluje 67 000 ljudi. Toda če so bolnišnice in zdravstveni delavci na vojnih območjih v pretekloti veljali za relativno varne, so se stvari v zadnjih letih spremenile. “Konec leta 2016 se je spremenilo to, da so bolnišnice nedotakljive. Takrat je ameriška vojska bombardirala bolnišnico in dala s tem povod za podobno početje tudi drugim državam,” pojasnjuje Staretova. Marsikje tako bolnišnice delujejo le še v zakloniščih pod zemljo, dodaja.
“Odvisno je, kam greš, stvari se spreminjajo iz tedna v teden, a za nas je pravilo enako: glavo dol.”
700 milijonov ljudi shaja z manj kot dvema dolarjema na dan, vsak peti človek živi na območjih, ki jih pretresata nasilje in negotovost. Po nedavnem poročilu Organizacije za gospodarski razvoj in sodelovanje vlada svetu več nasilja in ne manj. V minulih 15 letih je pod pritiskom nasilja živelo več kot 3,4 milijarde ljudi, torej skoraj polovica svetovnega prebivalstva.
Nasilje nam izstavlja tudi globalni finančni račun. Kot ocenjujejo v OECD, nas nasilje in odpravljanje njegovih posledic na planetu na leto stane 13,6 bilijona dolarjev, kar je približno 13,3 celotnega globalnega bruto domačega proizvoda. Od 30 do 40 odstotkov političnega nasilja je uperjenega v civiliste. Orožje je vse lažje dostopno, leta 2015 je bilo zaradi doma narejenih eksplozivnih sredstev ranjenih ali ubitih skoraj 44 tisoč ljudi, tri četrtine teh je bilo civilistov, med njimi daleč največ žensk in otrok. Kot kažejo raziskave, so otroci, ki so bili žrtev nasilja, veliko bolj podvrženi temu, da tudi sami postanejo nasilni. Več kot polovica od več kot 21 milijonov beguncev na svetu predstavljajo otroci.
//Več pa v zgornjem posnetku.//
Kdo je žrtev? Kdo je morilec? Je zločin zakrivil osamljeni morilec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? V miniseriji podkasta Zgodbe Maruša Kerec in Gašper Andrinek raziskujeta ozadja kriminalke Jezero, ki jo je napisal Tadej Golob.
Na poti z novoletne zabave višji inšpektor Taras Birsa ob cesti opazi policijski avto. Ustavi se in se nehote zaplete v preiskavo krutega umora mlade ženske … V miniseriji podkasta Zgodbe Maruša Kerec in Gašper Andrinek raziskujeta ozadja kriminalke Jezero, ki jo je napisal Tadej Golob. Poslušaj tudi prolog: val202.si/zgodbe
Z avtorjem kriminalnega romana Jezero Tadejem Golobom se Maruša Kerec in Gašper Andrinek odpravita do Bohinjskega jezera, kjer se je v svetu glavnega lika romana Tarasa Birse zgodil krut umor mlade ženske. Je Tadej Golob roman pisal ob jezeru? Zakaj se mora umor zgoditi na lepem kraju? Nova miniserija podkasta Zgodbe. Raziskujemo ozadja kriminalnega romana Jezero.
Gospod Slavko Gorenšček je ob takšnih in drugačnih mejah preživel vseh svojih 90 let, čeprav ves čas vztraja v rojstnem Kobaridu. Najprej je Rapalska meja določila, da se je rodil v Italiji, potem sta prišli Cona A in B, nato jugoslovanska meja na bližnjem Robiču. Tam je nekaj časa vztrajala tudi meja med Slovenijo in Evropsko unijo, pa potem slovensko-italijanska meja, dokler ni pred dvanajstimi leti nastopil šengenski prostocarinski mejni režim. Morda gospod Slavko, kljub častitljivi starosti, prav zaradi tega še danes rad potuje po vsem svetu in prestopa meje: od Kube do Kambodže in Vietnama. Damjan Zorc ga je med pogovorom odpeljal tudi na nekdanjo "železno zaveso", ki pa je tisti dan bolj spominjala na vodno zaveso-lilo je kot iz škafa.
Železna zavesa je zelo močno zaznamovala tudi Češko in Slovaško, takrat združeni v Češkoslovaško federativno republiko. Po zadušeni Praški pomladi leta 1968, so Čehi in Slovaki bili še bolj izolirani. Tokrat smo obiskali Slovaško, ki je v železnem primežu ostala vse do žametne revolucije leta 1989 in se nekaj let pozneje 'v najbolj srečni ločitvi v Evropi' s Čehi tudi razšla. In danes? Slovaki bi radi imeli finsko izobraževanje, nizozemski zdravstveni sistem, nemške plače in kakovost avstrijske hrane. Katere od teh idealov so po padcu železne zavese dosegli? O življenju za železno zaveso in po njenem padcu, slovaški družbi in politiki nekoč in danes, Miha Švalj.
Z berlinskim zidom so povezane številne usode, čez noč je ločil družine in presekal povezave, v svoji nesmiselnosti pa je vztrajal kar 28 let, vse do 9. novembra 1989. Anja Hlača Ferjančič se je sprehodila po prestolnici danes združene Nemčije (no, malo se je peljala tudi s podzemno železnico) in obiskala najbolj turistično oblegane koščke ostankov zidu pa tudi nekaj manj znanih točk povezanih z zahodnim in vzhodnim Berlinom … V eni izmed galerij ji je še posebej dal misliti napis: "Veliko zidov moramo še podreti." Tudi v glavah?
Vajenec v najboljšem studiu v Sloveniji, na Balkanu in širše. Vajenec mentorja, ki je zaznal, da bi Siddharta lahko prodala 300 zgoščenk, če bo pela v slovenščini. Dejan, prvi in spet. Z druge strani mešalne mize. Pot v ID: V petih epizodah Siddartha, dva nekdanja člana in producent ne samo o prvencu ID.
Saksofonist Siddharte, ki je "odhajal" ves čas, a ostal do konca, ki je bil neizogiben. Vesoljec med rokerji. Pot v ID: V petih epizodah Siddartha, dva nekdanja člana in producent ne samo o prvencu ID.
Ustanovni član skupine Siddharta. Od otroškega druženja, neuglašene kitare, ponev in loncev, roka in diska. O vezi, ki je peljala od šole do studia. Pot v ID: V petih epizodah Siddartha, dva nekdanja člana in producent ne samo o prvencu ID.
Pet posameznikov govori o prvih občutkih, ko so končno prišli do studia, o spoznanju, da vizija vseh ni ena, o starših, ki so posojali denar, hodili na koncerte in kupovali zgoščenke, o poti v Kočevje čez Trojane. In vsak član Siddharte ima najljubši ID. Nekateri si ga celo delijo. Pot v ID: V petih epizodah Siddartha, dva nekdanja člana in producent ne samo o prvencu ID.
Vsak bend ima zgodbo o demoposnetkih, o bobnarju, ki se mu v resnici ni dalo, o kitaristu, ki je pridno študiral, in o članu benda, ki je v resnici edini obvladal svoj instrument. Siddharta ima tudi zgodbo o glasbeniku, ki je bil najprej fen, potem pa član. Pot v ID: V petih epizodah Siddartha, dva nekdanja člana in producent ne samo o prvencu ID.
Med pogrebom župnika se je utrgal oblak. Ob vsaki omembi pokojnega Franca Drevenška so udarjale strele. Krsta je plavala na vodi. Je šlo res samo za splet (nad)naravnih okoliščin? *Zgodbo Župnikova smrt je v oddaji Sledi časa prvič objavil Marko Radmilovič, pri njeni obuditvi so sodelovali Luka Hvalc, Saška T. Ocvirk in Gašper Andrinek.
Reportaža o družbenih razmerah v Bosni in Hercegovini, od pekarne v Banjaluki do naravnega parka v Bihaću. Od novinarstva do glasbe. Bosna in Hercegovina. *O, časi! O, morale! Pripravil: Gašper Andrinek Glasba v prispevku: Jall Aux Yeux
Pred vrhuncem poletne sezone so najbolj iskani delavci v gostinstvu. Številni slovenski delodajalci iščejo kuharje, natakarje in sobarice v državah na Balkanu, mnogi delavci iz Slovenije pa bodo čez poletje našli bolj ugodne sezonske zaposlitve v Avstriji in Nemčiji. In kaj je skupnega tej delavski poti od Balkana do še vedno tako opevane “gastrbajtrske” zahodne Evrope? Zlorabe delavskih pravic! Zaradi množičnega odhoda usposobljenih mladih delavcev iz držav, kot je Bosna in Hercegovina, imajo ponekod že hude težave. Maturanti v Tuzli so si pred kratkim oblekli majice z zelo jasnim sporočilom: “Pokličite Angelo, končali smo!” Nemčija še naprej ostaja obljubljena dežela za delavce z Balkana, delodajalci iz bogatejših držav sistemsko črpajo razpoložljive kadre. V Banja Luki je recimo profesor ekonomije hkrati tudi direktor agencije za posredovanje del. Bili smo tudi na Kosovu, kjer je 65 odstotkov prebivalcev mlajših od 35 let. Vrsta pred slovenskim veleposlaništvom v Prištini je tradicionalno dolga. Serijo Delavske domine pripravljajo Jan Grilc, Luka Hvalc, Gašper Andrinek in Gorazd Rečnik.
35 dni dela brez enega prostega dne, neplačane nadure, aroganten in poniževalen odnos, tudi to sta doživela ekonomska migranta, ki sta v bogatejši državi iskala svojo priložnost, vendar sta ugotovila, da bosta kot tujca vedno ranljiva za izkoriščanje. Sta iz Maribora, delala pa sta v Avstriji. Med drugim sta opazila še hujše izkoriščanje sodelavca s Kosova, države, v kateri so ljudje pripravljeni tvegati življenje, da bi prišli do dela v Evropski uniji. Spregovorili so tudi bosanski delavci v podjetju na Vrhniki, ki so se prav tako ujeli v past brezobzirnega izkoriščanja. Delavske domine padajo povsod, kar daje krila "korporativnim psihopatom", ki dobrih in poceni delavcev ne izpustijo zlahka iz svojih krempljev. Serijo Delavske domine pripravljajo Jan Grilc, Luka Hvalc, Gašper Andrinek in Gorazd Rečnik.
Padajo od gradbišča do restavracije. Od velnesa do kamiona. Od Balkana do Slovenije. In naprej po Evropi … Padajo delavci, padajo ljudje. V novi seriji Vala 202 raziskujemo prikrite zlorabe delavcev. V 1. delu preverjamo, kako padajo delavske domine vse od Prištine pa do Avstrije, v kateri ponekod izkoriščajo tudi delavce iz Slovenije. Namesto odgovornih vodij v številnih podjetjih vse bolj uspevajo korporativni psihopati, ki ne poznajo nobenih meja in v migrantskih delavcih ne vidijo ljudi, ampak le sredstvo za povečanje dobička. Pripovedujeta: Gorazd Rečnik in Gašper Andrinek
2. maja mineva 500 let od smrti genija Leonarda da Vincija. Kakšen odtis je pustil kot znanstvenik in izumitelj, kaj je dosegel kot vojaški inženir, zakaj se je ukvarjal z anatomijo in kaj so bile njegove temeljne slikarske mojstrovine?
Na severozahodu Bosne in Hercegovine se že dve leti zbirajo begunci in migranti, od koder poskušajo priti najprej na Hrvaško, potem pa v Slovenijo in Italijo. Lani je v Kolpi utonilo osem ljudi, ena oseba je umrla na kopenski meji. Begunci in migranti pričajo o brutalnosti hrvaške policije, ki jim vsakič, ko jih dobijo pobere ves denar in drugo imetje, govorijo pa tudi o zavračanju možnosti zaprositve za azil v Sloveniji, kar slovenska policija zavrača. Kako poteka begunska igra in v kakšnih razmerah živijo ljudje 100 kilometrov od slovenske meje, sta preverjala Gorazd Rečnik in Gašper Andrinek.
Lahko noč, Joan! je radijski dokumentarec o osamosvajanju Katalonije. Je zgodba o vsakdanjih življenjih Kataloncev in sanjah o narodovi svobodi. Zanje navdih iščejo tudi pri Slovencih, ki naj bi nas s Katalonci združevali tudi trma in smisel za humor. Slikamo drobne zanimivosti, predstavljamo katalonske posebnosti, hkrati pa podrobno analiziramo zgodovinski in politični kontekst osamosvajanja, analitično raziskujemo aktualne razmere, jih postavljamo v mednarodno-pravni kontekst in skušamo razumeti položaj, ko trčita dve predstavi o zamejitvi suverenega ljudstva znotraj demokratične ureditve. Je osamosvojitev res edina rešitev? Kako bi lahko (še) sobivali Katalonci in Španci? Kakšna bi morala biti vloga Evropske unije? Avtorja: Jan Grilc in Luka Hvalc
Neveljaven email naslov