Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Otroci, ki jih je na strehi domačega doma čakala igrača s skrito bombo presenečanja. Nosečnice s preluknjanim trebuhom. Bolnišnice, ugnezdene varno pod zemljo. Rešilci brez luči. Vročina, peklenski hrup eksplozij … In po drugi strani sočutje, solidarnost, neskončna hvaležnost in otroška nedolžnost. Take prizore videvajo številni humanitarni delavci – med njimi medicinske sestre, zdravniki in kirurgi, ki dogajanje v drobovju kriznih žarišč spremljajo čisto od blizu. In to prostovoljno.
Predstavljamo zgodbe treh: medicinske sestre Mateje Stare in pediatra Jerneja Breclja ter ta čas najslavnejšega vojnega kirurga na svetu Britanca Davida Notta.
Zgodbe zdravstvenih humanitarnih delavcev, ki iz prve roke poznajo razmere na kriznih območjih
Otroci, ki jih je na strehi domačega doma čakala igrača s skrito bombo presenečanja. Posiljene devetletnice, ki tudi po več dni doma rojevajo v mukah. Bolnišnice, ugnezdene varno pod zemljo. Rešilci brez luči. Vročina, peklenski hrup eksplozij … In po drugi strani sočutje, solidarnost, strokovnost, neskončna hvaležnost in otroška nedolžnost. Take prizore videvajo številni humanitarni delavci, med njimi medicinske sestre, zdravniki in kirurgi, ki dogajanje v drobovju kriznih žarišč spremljajo čisto od blizu. In to prostovoljno.
“V bolnišnici smo dan za dnem sprejemali po cele družine, potem ko je njihove domove razdejala nastavljena bomba,” v svoji knjigi War Doctor opisuje britanski kirurg in pisatelj David Nott. “Le redko so bili z njimi očetje, ti so medtem naokoli iskali hrano ali pa so bili udeleženi v bojevanju. Večina otrok je bila mlajših od deset let. Nekatere so že pripeljali mrtve, popolnoma prekrite s pepelom, umrli so zaradi udarnega vala ali vdihavanja prahu. V operacijski dvorani smo preživeli ure, da smo poškodovane vsaj za silo zašili in jim omilili hude muke.”
“Nekega dne so pripeljali petletnika, ležal je na vozičku z obrazom, obrnjenim navzdol, obe stegni sta bili povsem razmesarjeni. Še vedno je bil živ, ko ga je sestra počasi obrnila. Nežno mu je umaknila pramen od prahu umazanih las z obraza in jih razčesavala s prsti … To je bilo vse, kar smo lahko storili.” (citat iz knjige, prevod M. R.)
Nott je bržkone edini kirurg v Veliki Britaniji, ki deluje v treh različnih bolnišnicah, ob tem je svoj čas kot pilot upravljal z velikimi potniškimi letali, ob vsem tem pa že več kot 20 let redno svoj plačani in neplačani dopust namenja za to, da se prostovoljno udeležuje humanitarnih misij po svetu, kjer je, kot pravi, pomagal “že več sto tisoč ljudem“.
“Vrata operacijske dvorane so se sunkovito odprla, noter je planilo šest do zob oboroženih pripadnikov islamske države, postalo mi je jasno, da je človek na mizi očitno eden od njih. Srce mi je začelo glasno razbijati, kar zmrznil sem in s pogledom iskal kolegove oči. ‘Tako se bo torej končalo,’ sem pomislil pri sebi. Slišal sem jih, kako so nabili orožje in namerili v nas in ko sem znova dvignil pogled, mi je kolega odkimal, naj ne izustim niti besede. … Prvič v življenju sem se zalotil, da med operacijo molim.” (citat iz knjige, prevod M. R.)
Nott je le eden od več deset tisoč zdravstvenih humanitarnih delavcev, ki na leto prostovoljno pomagajo na konfliktnih območjih sveta, kjer nimajo urejenih bolnišnic in zdravstvenega sistema. Tudi nekateri Slovenci svoj dopust raje namenijo za pomoč ranjenim in bolnim na vojnih žariščih. Za to ne prejmejo nikakršnega plačila. Jernej Brecelj se je kot zdravnik pediater udeležil misije v Južnem Sudanu od decembra 2017 do marca 2018, Mateja Stare je medicinska sestra, ki je od leta 2012 skoraj vsako leto nekaj tednov ali mesecev preživela na misijah v najbolj konfliktnih območjih sveta. Leta 2012 Gaza, leto pozneje Južni Sudan; konec leta 2014 je odšla na jug Afganistana, leta 2016 je delovala na misiji v Libiji, konec 2017 pa odšla na misijo v Sirijo.
“Moja prva misija je bila v Gazi, kjer je bilo čisto drugače od pričakovanj. Bombe so sicer padale vsakodnevno, a daleč stran. Ko so začele padati malo bližje, smo ostali v hiši, kjer smo bili varni. A adrenalin učinkuje, z njim pa moji možgani delujejo toliko bolj pozorno in hitro.” – Mateja Stare
Tudi Brecelj se spominja, da je videl zelo veliko tragičnih primerov, ki pa so bili v primerjavi s pozitivnimi zgodbami vseeno v manjšini. “Deloval sem v enoti intenzivne terapije, kjer je bila 25-odstotna umrljivost. A hkrati vidiš toliko drugih pozitivnih zgodb, koliko pa si vseeno pomagal otrokom. Na koncu sem bil kar presenečen, kako pozitivno sem sprejel vse, čeprav je bilo težko.”
Mateja Stare: “Ena oseba ne more spremeniti tega, kar se dogaja. Ljudem v stiski lahko le olajšaš, da ne trpijo tako zelo.”
Jernej Brecelj: “Videl sem, kako pomembna sta razvoj družbe in izobraževanje. To, kje se rodiš, je lahko ena od hujših krivic, ki se ti zgodijo.”
Zdravniki brez meja, v okviru katerih delujeta oba, bodo v kratkem praznovali 50 let, trenutno po svetu v okviru njih deluje 67 000 ljudi. Toda če so bolnišnice in zdravstveni delavci na vojnih območjih v pretekloti veljali za relativno varne, so se stvari v zadnjih letih spremenile. “Konec leta 2016 se je spremenilo to, da so bolnišnice nedotakljive. Takrat je ameriška vojska bombardirala bolnišnico in dala s tem povod za podobno početje tudi drugim državam,” pojasnjuje Staretova. Marsikje tako bolnišnice delujejo le še v zakloniščih pod zemljo, dodaja.
“Odvisno je, kam greš, stvari se spreminjajo iz tedna v teden, a za nas je pravilo enako: glavo dol.”
700 milijonov ljudi shaja z manj kot dvema dolarjema na dan, vsak peti človek živi na območjih, ki jih pretresata nasilje in negotovost. Po nedavnem poročilu Organizacije za gospodarski razvoj in sodelovanje vlada svetu več nasilja in ne manj. V minulih 15 letih je pod pritiskom nasilja živelo več kot 3,4 milijarde ljudi, torej skoraj polovica svetovnega prebivalstva.
Nasilje nam izstavlja tudi globalni finančni račun. Kot ocenjujejo v OECD, nas nasilje in odpravljanje njegovih posledic na planetu na leto stane 13,6 bilijona dolarjev, kar je približno 13,3 celotnega globalnega bruto domačega proizvoda. Od 30 do 40 odstotkov političnega nasilja je uperjenega v civiliste. Orožje je vse lažje dostopno, leta 2015 je bilo zaradi doma narejenih eksplozivnih sredstev ranjenih ali ubitih skoraj 44 tisoč ljudi, tri četrtine teh je bilo civilistov, med njimi daleč največ žensk in otrok. Kot kažejo raziskave, so otroci, ki so bili žrtev nasilja, veliko bolj podvrženi temu, da tudi sami postanejo nasilni. Več kot polovica od več kot 21 milijonov beguncev na svetu predstavljajo otroci.
//Več pa v zgornjem posnetku.//
Otroci, ki jih je na strehi domačega doma čakala igrača s skrito bombo presenečanja. Nosečnice s preluknjanim trebuhom. Bolnišnice, ugnezdene varno pod zemljo. Rešilci brez luči. Vročina, peklenski hrup eksplozij … In po drugi strani sočutje, solidarnost, neskončna hvaležnost in otroška nedolžnost. Take prizore videvajo številni humanitarni delavci – med njimi medicinske sestre, zdravniki in kirurgi, ki dogajanje v drobovju kriznih žarišč spremljajo čisto od blizu. In to prostovoljno.
Predstavljamo zgodbe treh: medicinske sestre Mateje Stare in pediatra Jerneja Breclja ter ta čas najslavnejšega vojnega kirurga na svetu Britanca Davida Notta.
Zgodbe zdravstvenih humanitarnih delavcev, ki iz prve roke poznajo razmere na kriznih območjih
Otroci, ki jih je na strehi domačega doma čakala igrača s skrito bombo presenečanja. Posiljene devetletnice, ki tudi po več dni doma rojevajo v mukah. Bolnišnice, ugnezdene varno pod zemljo. Rešilci brez luči. Vročina, peklenski hrup eksplozij … In po drugi strani sočutje, solidarnost, strokovnost, neskončna hvaležnost in otroška nedolžnost. Take prizore videvajo številni humanitarni delavci, med njimi medicinske sestre, zdravniki in kirurgi, ki dogajanje v drobovju kriznih žarišč spremljajo čisto od blizu. In to prostovoljno.
“V bolnišnici smo dan za dnem sprejemali po cele družine, potem ko je njihove domove razdejala nastavljena bomba,” v svoji knjigi War Doctor opisuje britanski kirurg in pisatelj David Nott. “Le redko so bili z njimi očetje, ti so medtem naokoli iskali hrano ali pa so bili udeleženi v bojevanju. Večina otrok je bila mlajših od deset let. Nekatere so že pripeljali mrtve, popolnoma prekrite s pepelom, umrli so zaradi udarnega vala ali vdihavanja prahu. V operacijski dvorani smo preživeli ure, da smo poškodovane vsaj za silo zašili in jim omilili hude muke.”
“Nekega dne so pripeljali petletnika, ležal je na vozičku z obrazom, obrnjenim navzdol, obe stegni sta bili povsem razmesarjeni. Še vedno je bil živ, ko ga je sestra počasi obrnila. Nežno mu je umaknila pramen od prahu umazanih las z obraza in jih razčesavala s prsti … To je bilo vse, kar smo lahko storili.” (citat iz knjige, prevod M. R.)
Nott je bržkone edini kirurg v Veliki Britaniji, ki deluje v treh različnih bolnišnicah, ob tem je svoj čas kot pilot upravljal z velikimi potniškimi letali, ob vsem tem pa že več kot 20 let redno svoj plačani in neplačani dopust namenja za to, da se prostovoljno udeležuje humanitarnih misij po svetu, kjer je, kot pravi, pomagal “že več sto tisoč ljudem“.
“Vrata operacijske dvorane so se sunkovito odprla, noter je planilo šest do zob oboroženih pripadnikov islamske države, postalo mi je jasno, da je človek na mizi očitno eden od njih. Srce mi je začelo glasno razbijati, kar zmrznil sem in s pogledom iskal kolegove oči. ‘Tako se bo torej končalo,’ sem pomislil pri sebi. Slišal sem jih, kako so nabili orožje in namerili v nas in ko sem znova dvignil pogled, mi je kolega odkimal, naj ne izustim niti besede. … Prvič v življenju sem se zalotil, da med operacijo molim.” (citat iz knjige, prevod M. R.)
Nott je le eden od več deset tisoč zdravstvenih humanitarnih delavcev, ki na leto prostovoljno pomagajo na konfliktnih območjih sveta, kjer nimajo urejenih bolnišnic in zdravstvenega sistema. Tudi nekateri Slovenci svoj dopust raje namenijo za pomoč ranjenim in bolnim na vojnih žariščih. Za to ne prejmejo nikakršnega plačila. Jernej Brecelj se je kot zdravnik pediater udeležil misije v Južnem Sudanu od decembra 2017 do marca 2018, Mateja Stare je medicinska sestra, ki je od leta 2012 skoraj vsako leto nekaj tednov ali mesecev preživela na misijah v najbolj konfliktnih območjih sveta. Leta 2012 Gaza, leto pozneje Južni Sudan; konec leta 2014 je odšla na jug Afganistana, leta 2016 je delovala na misiji v Libiji, konec 2017 pa odšla na misijo v Sirijo.
“Moja prva misija je bila v Gazi, kjer je bilo čisto drugače od pričakovanj. Bombe so sicer padale vsakodnevno, a daleč stran. Ko so začele padati malo bližje, smo ostali v hiši, kjer smo bili varni. A adrenalin učinkuje, z njim pa moji možgani delujejo toliko bolj pozorno in hitro.” – Mateja Stare
Tudi Brecelj se spominja, da je videl zelo veliko tragičnih primerov, ki pa so bili v primerjavi s pozitivnimi zgodbami vseeno v manjšini. “Deloval sem v enoti intenzivne terapije, kjer je bila 25-odstotna umrljivost. A hkrati vidiš toliko drugih pozitivnih zgodb, koliko pa si vseeno pomagal otrokom. Na koncu sem bil kar presenečen, kako pozitivno sem sprejel vse, čeprav je bilo težko.”
Mateja Stare: “Ena oseba ne more spremeniti tega, kar se dogaja. Ljudem v stiski lahko le olajšaš, da ne trpijo tako zelo.”
Jernej Brecelj: “Videl sem, kako pomembna sta razvoj družbe in izobraževanje. To, kje se rodiš, je lahko ena od hujših krivic, ki se ti zgodijo.”
Zdravniki brez meja, v okviru katerih delujeta oba, bodo v kratkem praznovali 50 let, trenutno po svetu v okviru njih deluje 67 000 ljudi. Toda če so bolnišnice in zdravstveni delavci na vojnih območjih v pretekloti veljali za relativno varne, so se stvari v zadnjih letih spremenile. “Konec leta 2016 se je spremenilo to, da so bolnišnice nedotakljive. Takrat je ameriška vojska bombardirala bolnišnico in dala s tem povod za podobno početje tudi drugim državam,” pojasnjuje Staretova. Marsikje tako bolnišnice delujejo le še v zakloniščih pod zemljo, dodaja.
“Odvisno je, kam greš, stvari se spreminjajo iz tedna v teden, a za nas je pravilo enako: glavo dol.”
700 milijonov ljudi shaja z manj kot dvema dolarjema na dan, vsak peti človek živi na območjih, ki jih pretresata nasilje in negotovost. Po nedavnem poročilu Organizacije za gospodarski razvoj in sodelovanje vlada svetu več nasilja in ne manj. V minulih 15 letih je pod pritiskom nasilja živelo več kot 3,4 milijarde ljudi, torej skoraj polovica svetovnega prebivalstva.
Nasilje nam izstavlja tudi globalni finančni račun. Kot ocenjujejo v OECD, nas nasilje in odpravljanje njegovih posledic na planetu na leto stane 13,6 bilijona dolarjev, kar je približno 13,3 celotnega globalnega bruto domačega proizvoda. Od 30 do 40 odstotkov političnega nasilja je uperjenega v civiliste. Orožje je vse lažje dostopno, leta 2015 je bilo zaradi doma narejenih eksplozivnih sredstev ranjenih ali ubitih skoraj 44 tisoč ljudi, tri četrtine teh je bilo civilistov, med njimi daleč največ žensk in otrok. Kot kažejo raziskave, so otroci, ki so bili žrtev nasilja, veliko bolj podvrženi temu, da tudi sami postanejo nasilni. Več kot polovica od več kot 21 milijonov beguncev na svetu predstavljajo otroci.
//Več pa v zgornjem posnetku.//
8. februarja 1984 so se v Sarajevu začele 14. zimske olimpijske igre, dogodek, ki je krepko presegal le športno tekmovanje. Svet je takrat prišel v Bosno in Hercegovino, Jugoslavijo, ki je bila sicer v veliki gospodarski krizi, olimpijska ideja pa je prevzela domačine in očarala obiskovalce. Slovenski prispevek pri organizaciji je bil zelo velik, da o športnem, s kolajno Jureta Franka na čelu, sploh ne izgubljamo besed. V oddaji se bomo preselili natanko 40 let v preteklost, na otvoritveno slovesnost, obenem pa odstrli še nekaj odtenkov iger, ki jih še bolj poglobljeno obdelamo v seriji oddaj in podkastov Sarajevo 1984.
Lestvice kakovosti življenja postavljajo Dunaj na prvo mesto na svetu. Stanovanjska politika, socialna zaščita, promet, zelenost, varnost, kulturna ponudba … Kakšne praktične izkušnje življenja v avstrijski prestolnici pa se skrivajo za statistikami? Je res vse idealno?
Novinarka, televizijska voditeljica, publicistka in pisateljica Katarina Keček se je rodila v Sloveniji. Leta 1991, ko se je njeno življenje nehote in nepričakovano postavilo na glavo, je bila stara devetnajst let. Izbrisali so jo, ji razrezali osebno izkaznico, čez noč je izgubila vse. Več kot pet let je bila brezdomka.
"Dolgo sem živel pod hudimi pritiski, a nisem popustil," pripoveduje 88-letni Ciril Zabret, upokojeni generalmajor jugoslovanske armade, ki se je v času razpada Jugoslavije, predvsem pa med napadom jugoslovanske vojske na Slovenijo, znašel med dvema ognjema. Ker je glasno izražal svoje mnenje, da se vojska ne sme vpletati v politične razprtije, si je s tem nakopal zamero srbskih politikov in agresivnega dela jugoslovanske vojske.
Novi val je predstavljal pomembno glasbeno in kulturno gibanje v nekdanji Jugoslaviji. Zagreb je bil eno izmed središč za mnoge kultnih osemdesetih, ki imajo še vedno veliko oboževalcev tudi v Sloveniji. Kakšni so okruški nekoč napredne scene v hrvaški prestolnici in zakaj so jo pospravili tudi v muzej?
Štiri mesece po poplavah v Zgornji Savinjski dolini smo ponovno obiskali gasilce v Nazarjah, s katerimi smo se pogovarjali med avgustovsko hudo ujmo. Kakšne so razmere na pragu zime, kako poteka obnova, je država že pomagala, kakšni so odnosi. V gasilskem domu, kjer poteka sanacija pritličja, smo se srečali s poveljnikom Sebastjanom Solarjem in predsednikom Boštjanom Cigaletom.
V sedmi in zadnji oddaji serije o rokodelcih in o rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti, obiščemo klekljarico, mojstrico prepletanja tisočerih niti prefinjene, ročno klekljane idrijske čipke.
V šesti oddaji serije o rokodelcih in o rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti, obiščemo pletarko, mojstrico izdelovanja pletenih izdelkov iz koruznega ličja.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, naša najvišja znanstvena in umetnostna ustanova, je nastala 12. novembra 1938. Ob tem visokem jubileju, 85-letnici, se s sogovorniki pogovarjamo o akademiji, akademikih in akademikinjah ter izzivih, ki jih prednje postavljata družba in čas.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, naša najvišja znanstvena in umetnostna ustanova, je nastala 12. novembra 1938. Ob tem visokem jubileju, 85-letnici, se s sogovorniki pogovarjamo o akademiji, akademikih in akademikinjah ter izzivih, ki jih prednje postavljata družba in čas.
Nadaljujemo s peto v seriji oddaj o rokodelcih in o rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti. Njihovo znanje ni le bogata zakladnica kulturne dediščine, je tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranja neskončen trenutek ustvarjalnosti. Tokrat smo obiskali steklopihalca, mojstra izdelovanja steklenih izdelkov.
Alena Landener dela kot osebna asistentka za otroke z avtizmom, je tudi prostočasna pedagoginja in učiteljica otroške joge. Kako je na Dunaju poskrbljeno za osebe s posebnimi potrebami? Tudi o doživljanju avstrijske prestolnice skozi muzeje in otroška igrišča, šolstvu, prometu in vsakodnevnem življenju. Sklepna epizoda serije o tem, zakaj je Dunaj najboljše mesto za življenje na svetu.
Dunaj velja za najboljše mesto na svetu za življenje tudi zaradi učinkovitega javnega prometa. Njihov cilj je, da bi se 85 odstotkov ljudi po mestu premikalo na okolju prijazen način in da imeli samo 250 avtomobilov na 1000 prebivalcev. Kako jim bo uspelo? Gerald Franz iz mislišča Smart Wien razlaga o vizijah pametnega in učinkovitega mesta prihodnosti.
V četrti oddaji serije o rokodelcih in rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti, obiskujemo mojstra izdelovanja lončenih izdelkov. Štefan Zelko, eden od redkih, če ne kar edini lončar pri nas, ki se še ukvarja tudi s črnim žganjem. Gre za poseben postopek žganja glinenih izdelkov, kjer z zaprtjem vseh odprtin v peči izdela črno posodo.
Anna Scharl je mama dveh majhnih otrok. Po rojstvu prvega otroka se je odločila za polovičen delovni čas. Trenutno je na porodniškem dopustu, ki v Avstriji lahko traja tudi do dveh let. Na Dunaju težav z vrtci ni. Javni so zastonj, zasebni so močno subvencionirani. Anna je zadovoljna z mestnim življenjem, pravi, da je avstrijska prestolnica družinam zelo prijazna. Opaža pa, da so se cene stanovanj na Dunaju vseeno previsoke, zato se mnogi izseljujejo iz mesta, ki je vedno bolj gentrificirano.
Rokodelske spretnosti in znanje, ki ga premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti niso le bogata zakladnica kulturne dediščine, so tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranjajo neskončen trenutek ustvarjalnosti. Boris Žgajnar je obiskal skodlarja, mojstra izdelovanja lesene kritine pod Veliko planino.
Ob kanalu Donave, v bližini postaje Schottenring, se v dokaj alternativnem lokalu dobimo z Domnom Brusom. Mladi slovenski pravnik je na Dunaj prišel v okviru Erasmus prakse pred šestimi leti. Zdaj dela v izpostavi ene največjih svetovnih pravnih pisarn, pred kratkim je uspešno opravil tudi odvetniški izpit. Kakšno je na Dunaju življenje polno zaposlenega človeka? Kaj je drugače in boljše kot v Ljubljani? Kje so najboljše zabave in skrivni kotični neturističnega Dunaja? Kako so povezani Slovenci?
V 2. delu serije o Dunaju vabljeni v staro kavarno na klepet z Evelyn Hrabalek, ki se je v avstrijsko prestolnico preselila leta 1972. Takrat se ji je zdel Dunaj dolgočasen in konzervativen, danes ga dojema kot mladostnega in raznolikega. Delala je kot šolska psihologinja, zdaj uživa v pokoju, veliko se rekreira.
Nadaljujemo z drugo v seriji oddaj o rokodelcih, rokodelskih spretnostih in o fenomenih, ki danes komajda še obstajajo in s konkretno hitrostjo tudi že izginjajo. Znanje, ki ga premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti ni le bogata zakladnica kulturne dediščine, je tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranja neskončen trenutek ustvarjalnosti.
Lestvice kakovosti življenja postavljajo Dunaj na prvo mesto na svetu. Stanovanjska politika, socialna zaščita, promet, zelenost, varnost, kulturna ponudba … Kakšne praktične izkušnje življenja v avstrijski prestolnici pa se skrivajo za statistikami? Je res vse idealno? Katere dobre prakse bi lahko prenesli tudi v Slovenijo? Prva gostja posebne serije z Dunaja je Caroline Haidacher, antropologinja in urednica na ORF.
Neveljaven email naslov