Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dejan Gajšek je konec osemdesetih preživljal običajno otroštvo v dolini Voglajne. Odraščal v delavski družini, obkrožen z delavsko skupnostjo, ki jo je krojila takratna železarna Štore. "Imel sem prijatelje najrazličnejših narodnosti." Narodnosti takratne Jugoslavije, ki pa je začela propadati in tudi razpadati. In če se je slovenska osamosvojitev zgodila relativno hitro, tega ne moremo reči za preostanek nekdanje države. Zgodbe o dogajanju so tako dosegle tudi Štore in Dejana, ki je takrat štel 16 let.
Na vsak način je želel pomagati ljudem v stiski in se leta 1992 pojavil v Zagrebu, kjer so se zbirali borci vojske Bosne in Hercegovine. Takrat ga niso vzeli s seboj, saj je bil premlad. A obljubo je držal in se leta 1994 vrnil.
Poslušajte zgodbo edinega Slovenca, za katerega vemo, da je bil v času genocida v Srebrenici pripadnik redne vojske bosanske države. Zgodbo je lani zaupal dolgoletnemu novinarju Dnevnika in poročevalcu iz kriznih žarišč Ervinu Hladniku Milharčiču, ki je takrat ob koncu zapisal:
“Srebrenica ni bila zločin proti človeštvu. Človeštvu se ni zgodilo nič, v miru je gledalo pokol na televiziji. To je bil zločin človeštva nad Bošnjaki v Srebrenici.”
Slovenec Dejan Gajšek se je med krvavim razpadom nekdanje Jugoslavije boril na strani vojske Bosne in Hercegovine
Dejan Gajšek je konec osemdesetih preživljal običajno otroštvo v dolini Voglajne. Odraščal v delavski družini, obkrožen z delavsko skupnostjo, ki jo je krojila takratna železarna Štore. "Imel sem prijatelje najrazličnejših narodnosti." Narodnosti takratne Jugoslavije, ki pa je začela propadati in tudi razpadati. In če se je slovenska osamosvojitev zgodila relativno hitro, tega ne moremo reči za preostanek nekdanje države. Zgodbe o dogajanju so tako dosegle tudi Štore in Dejana, ki je imel takrat 16 let.
Na vsak način je želel pomagati ljudem v stiski in se leta 1992 pojavil v Zagrebu, kjer so se zbirali borci vojske Bosne in Hercegovine. Takrat ga niso vzeli s seboj, saj je bil premlad. A obljubo je držal in se leta 1994 vrnil.
Poslušajte zgodbo edinega Slovenca, za katerega vemo, da je bil med genocidom v Srebrenici pripadnik redne vojske bosanske države. Zgodbo je lani zaupal dolgoletnemu novinarju Dnevnika in poročevalcu iz kriznih žarišč Ervinu Hladniku Milharčiču, ki je takrat ob koncu zapisal:
“Srebrenica ni bila zločin proti človeštvu. Človeštvu se ni zgodilo nič, v miru je gledalo pokol na televiziji. To je bil zločin človeštva nad Bošnjaki v Srebrenici.”
Dokazila in priznanja Dejana Gajška
Dejan Gajšek je konec osemdesetih preživljal običajno otroštvo v dolini Voglajne. Odraščal v delavski družini, obkrožen z delavsko skupnostjo, ki jo je krojila takratna železarna Štore. "Imel sem prijatelje najrazličnejših narodnosti." Narodnosti takratne Jugoslavije, ki pa je začela propadati in tudi razpadati. In če se je slovenska osamosvojitev zgodila relativno hitro, tega ne moremo reči za preostanek nekdanje države. Zgodbe o dogajanju so tako dosegle tudi Štore in Dejana, ki je takrat štel 16 let.
Na vsak način je želel pomagati ljudem v stiski in se leta 1992 pojavil v Zagrebu, kjer so se zbirali borci vojske Bosne in Hercegovine. Takrat ga niso vzeli s seboj, saj je bil premlad. A obljubo je držal in se leta 1994 vrnil.
Poslušajte zgodbo edinega Slovenca, za katerega vemo, da je bil v času genocida v Srebrenici pripadnik redne vojske bosanske države. Zgodbo je lani zaupal dolgoletnemu novinarju Dnevnika in poročevalcu iz kriznih žarišč Ervinu Hladniku Milharčiču, ki je takrat ob koncu zapisal:
“Srebrenica ni bila zločin proti človeštvu. Človeštvu se ni zgodilo nič, v miru je gledalo pokol na televiziji. To je bil zločin človeštva nad Bošnjaki v Srebrenici.”
Slovenec Dejan Gajšek se je med krvavim razpadom nekdanje Jugoslavije boril na strani vojske Bosne in Hercegovine
Dejan Gajšek je konec osemdesetih preživljal običajno otroštvo v dolini Voglajne. Odraščal v delavski družini, obkrožen z delavsko skupnostjo, ki jo je krojila takratna železarna Štore. "Imel sem prijatelje najrazličnejših narodnosti." Narodnosti takratne Jugoslavije, ki pa je začela propadati in tudi razpadati. In če se je slovenska osamosvojitev zgodila relativno hitro, tega ne moremo reči za preostanek nekdanje države. Zgodbe o dogajanju so tako dosegle tudi Štore in Dejana, ki je imel takrat 16 let.
Na vsak način je želel pomagati ljudem v stiski in se leta 1992 pojavil v Zagrebu, kjer so se zbirali borci vojske Bosne in Hercegovine. Takrat ga niso vzeli s seboj, saj je bil premlad. A obljubo je držal in se leta 1994 vrnil.
Poslušajte zgodbo edinega Slovenca, za katerega vemo, da je bil med genocidom v Srebrenici pripadnik redne vojske bosanske države. Zgodbo je lani zaupal dolgoletnemu novinarju Dnevnika in poročevalcu iz kriznih žarišč Ervinu Hladniku Milharčiču, ki je takrat ob koncu zapisal:
“Srebrenica ni bila zločin proti človeštvu. Človeštvu se ni zgodilo nič, v miru je gledalo pokol na televiziji. To je bil zločin človeštva nad Bošnjaki v Srebrenici.”
Dokazila in priznanja Dejana Gajška
Na Valu 202 smo sledili zgodbi Siniše Marinkoviča, 50-letnega delavca iz Bosne, ki je kot napoteni delavec v tujini in tudi med delom v Sloveniji izkusil ves spekter izkoriščevalskih praks. Od tega, kako so leta živeli na kontaminiranem območju stare cinkarne v Celju, kako je zaradi neizplačevanja plač doživel živčni zlom, kako so ga s policijsko racijo pregnali iz Nemčije in kako od tedaj meja v Uniji ne more več prečkati dostojno. Nadaljevanju njegove zgodbe sledimo v novem delu podkasta Siniševo delo. V njem več o tem, kako si je Siniša našel delodajalca z območja Celja, s katerim so odšli na delo v Avstrijo, a je posel propadel, zato so se vrnili v Slovenijo. Tu pa se je začela kalvarija. Raziskovalna zgodba Siniševo delo je več mesecev nastajala v redakciji Vala 202, pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.
V središču naše zgodbe je še naprej 50-letni Siniša Marinković, slikopleskar iz Bosne in Hercegovine, ki ga je v Slovenijo kot tisoče drugih delavcev z juga prineslo iskanje dela. V dobrem desetletju se je zaradi nepoštenih delodajalcev, nesrečnih okoliščin in malo tudi lastne naivnosti, resno poškodovan znašel na robu preživetja. V Siniševi zgodbi lahko prepoznamo vzorec. Mali človek, nepoučen, a ponosen … Ki slej kot prej pristane v birokratskih mlinih in pogostokrat tudi na vajetih delodajalcev. Nekateri so dobri, še več je slabih. Dokler ga sistem ne prežveči, da naposled pristane na robu. A da bi ta vzorec razumeli, moramo tja, kjer se začne plesti. Kjer se takšen človek stke. Iz niti okolja, družine, države, ki jim pripada, torej. Zato gremo proti jugovzhodu, v Bosno in Hercegovino. Natančneje, na njen revni vzhod, ki ga je razvoj prezrl. V Šekovićih se pogovarjamo z domačini, spoznamo Siniševo hčero Gorano in se čez planine odpeljemo do Sarajeva, kjer tudi ni zaznati pretiranega optimizma, le potrditev, zakaj iz države revežev, starcev in nezaposlenih ljudje bežijo proti Sloveniji in naprej proti Nemčiji. Četudi se zavedajo, da je veliko možnosti, da bodo tudi v Evropi razočarani ... Raziskovalna zgodba Siniševo delo je več mesecev nastajala v redakciji Vala 202, pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.
Siniša bi lahko bil Sizif. Tudi po 12 ur na dan je garal na gradbiščih v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji in Belgiji, a je bilo njegovo delo brez smisla in poštenega plačila. Siniša je doma iz Bosne in Hercegovine, je le eden od številnih migrantskih delavcev iz držav nekdanje Jugoslavije, ki so jih prebrisanost delodajalcev, neučinkovit nadzor, splet okoliščin in tudi njihova naivnost pahnili na rob preživetja. Skozi konkretno življenjsko zgodbo opozarjamo na zakonodajne, poslovne in človeške slabosti usod sodobnih Sizifov, katerih skale se iz fiktivnih evropskih sanj vedno znova skotalijo k vznožju človeškega dostojanstva … Siniševo delo in življenje sta ilustrativen primer tragike številnih delavcev, ujetih v usode lažnih obljub in izgubljenih sanj. Sizifovo delo obstaja tudi v 21. stoletju. V 1. delu podkasta spoznavamo ozadje Siniševe zgodbe, ki je dokončen tragičen preobrat doživela aprila 2016 v evropski prestolnici Bruslju. Siniša je padel z gradbenega odra, se resno poškodoval in od takrat životari z minimalno bolniško. Za pravico do bolniškega nadomestila je moral celo na policijo! Raziskovalno zgodbo bomo v obliki podkasta predstavili v šestih delih. Na Siniševo delo se lahko naročite tudi v iTunes, kjer lahko podkast tudi ocenite. Raziskovalna zgodba je več mesecev nastajala v redakciji Vala 202, pripovedujeta jo Maja Ratej in Luka Hvalc.
Neveljaven email naslov
