Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako primarij Dušan Vlahović premaguje stres, s katerim se verjetno srečuje vsak dan? ''Zame je stres sestanek, razpravljanje o organizacijskih in podobnih zadevah, delo z bolniki pa zame že dolgo ni stres,'' med predstavitvijo delovanja urgence in opisovanjem vloge anesteziologa v zdravstvenem timu pripoveduje dr. Vlahović, specialist anesteziolog in reanimatolog, ki vodi oddelek za urgentno anesteziološko dejavnost na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok UKC Ljubljana.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
Urgenco in pomembno vlogo anesteziologa v zdravstvenem timu nam predstavlja primarij Dušan Vlahović, specialist anesteziolog in reanimatolog
"Anesteziologi pridemo k oskrbi bolnikov takrat, ko so ti zelo ogroženi, največkrat življenjsko ogroženi, zato imamo že vnaprej pripravljen sistem aktivacije. Po navadi se zdravniški tim zbere vsaj od deset do petnajst minut pred prihodom bolnika."
Tako je delo na urgenci opisoval prim. mag. Dušan Vlahović, dr. med., specialist anesteziolog in reanimatolog, ki vodi oddelek za urgentno anesteziološko dejavnost na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok UKC Ljubljana. Pokazal mi je reanimacijsko sobo, v kateri so zjutraj že pomagali pacientu, pa tudi prenovljeni del urgence …
"Že več kot trideset let sem v tem poslu, v ekipi se odlično razumemo. Pri nas ne gre za togo hierarhijo, naš skupni cilj je, da pomagamo pacientu."
Dr. Vlahović pravi, da se človek na smrt, čeprav se z njo srečuje vsak dan, ne more in ne sme navaditi.
"Umremo vsi, temu ne uide nihče. Še posebno ko je smrt prezgodnja, nepričakovana, pri mladih ljudeh, te to prizadene. Čutiš tudi, ko vidiš svojce. Brez empatije ne gre. Če je nimaš, najbrž to ni posel zate. Vedno mora biti prisotno sočustvovanje, ker potem drugače razmišljaš, drugače se odločaš."
Kako primarij Dušan Vlahović premaguje stres, s katerim se verjetno srečuje vsak dan?
"Zame je stres sestanek, razpravljanje o organizacijskih in podobnih zadevah, delo z bolniki pa zame že dolgo ni stres ..."
Urgenco povezujemo s hitrimi odločitvami, kjer sekunde tečejo drugače …
"Sekunde postanejo pomembne, ko je bolnik v srčnem zastoju. To se nam ne dogaja tako zelo pogosto, kakšnih deset takih bolnikov imamo letno. Srčni zastoj je velik problem, takrat se moramo res hitro obrniti."
Katere pa so prednosti prenovljenih prostorov urgence? Dr. Vlahović poudarja, da lahko v teh prostorih poškodovance in bolnike z resnejšimi težavami spremljajo ob pomoči monitorjev.
"Urgenco bodo prenavljali še nekaj let. Ko bo vse narejeno, bo veliko lažje delati. Takrat bom verjetno že upokojen (smeh). Po mojem mnenju bo najpomembnejši del opreme sistem, ki bo omogočal upravljanje različnih podatkov pacientov, kar nam povsod v Sloveniji zelo manjka."
Nekdo je dejal, da je reanimacijska soba prostor med nebom in zemljo ...
"O tem, da bi bil to prostor med nebom in zemljo, nisem nikoli razmišljal ... Če pa pogledamo rezultate našega dela, je treba povedati, da večina ljudi zapusti ta prostor živa."
Struktura pacientov na urgenci se je spremenila, zadnja leta je več starostnikov, je povedal dr. Vlahović, ki nam je opisal še, kako so na urgenci razmere še bolj otežene zaradi epidemije, razložil je tudi, zakaj se v zadnjih letih povečujejo potrebe po anesteziologih.
"V Sloveniji ta hip potrebujemo 60 anesteziologov. Specialistov! Treba bi bilo izobraziti svoje kadre in temu primerno načrtovati kadrovsko politiko."
Znan je tudi po tem, da na glas pove svoje mnenje, do odločevalcev, še posebno v zdravstvu, je dr. Vlahović pogosto zelo kritičen. Kako pa se po njegovem mnenju zdravniki obnesejo v političnih vrstah? Najprej odgovori, da tega ne sme povedati, potem se nasmeji ..."
"Ne razumem zdravnika, ki je končal medicino, se ukvarjal z bolniki, da mu nenadoma sestanki več pomenijo kot medicina. Ko enkrat zaideš v druge vode, pozabiš biti zdravnik."
Kot študent medicine je leta 1977 Dušan Vlahović prvič vstopil v UKC Ljubljana.
"UKC smo predvsem ljudje. Mislim, da je to dobra ustanova, v kateri je zaposlenih veliko dobrih ljudi, zagnanih sester, zdravnikov in drugega osebja. Ne le v stavbo, največ bo treba vlagati v ljudi."
Tako nam je pripovedoval primarij Dušan Vlahović, za katerega so kandidati napisali, da je človek, ki na izpitih ne mara 'nakladanja'.
"Ne le na izpitih, tudi sicer ne maram 'nakladanja'. Medicina pa je precizna znanost, zato je treba natančno vedeti, o čem govoriš."
Kako primarij Dušan Vlahović premaguje stres, s katerim se verjetno srečuje vsak dan? ''Zame je stres sestanek, razpravljanje o organizacijskih in podobnih zadevah, delo z bolniki pa zame že dolgo ni stres,'' med predstavitvijo delovanja urgence in opisovanjem vloge anesteziologa v zdravstvenem timu pripoveduje dr. Vlahović, specialist anesteziolog in reanimatolog, ki vodi oddelek za urgentno anesteziološko dejavnost na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok UKC Ljubljana.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
Urgenco in pomembno vlogo anesteziologa v zdravstvenem timu nam predstavlja primarij Dušan Vlahović, specialist anesteziolog in reanimatolog
"Anesteziologi pridemo k oskrbi bolnikov takrat, ko so ti zelo ogroženi, največkrat življenjsko ogroženi, zato imamo že vnaprej pripravljen sistem aktivacije. Po navadi se zdravniški tim zbere vsaj od deset do petnajst minut pred prihodom bolnika."
Tako je delo na urgenci opisoval prim. mag. Dušan Vlahović, dr. med., specialist anesteziolog in reanimatolog, ki vodi oddelek za urgentno anesteziološko dejavnost na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok UKC Ljubljana. Pokazal mi je reanimacijsko sobo, v kateri so zjutraj že pomagali pacientu, pa tudi prenovljeni del urgence …
"Že več kot trideset let sem v tem poslu, v ekipi se odlično razumemo. Pri nas ne gre za togo hierarhijo, naš skupni cilj je, da pomagamo pacientu."
Dr. Vlahović pravi, da se človek na smrt, čeprav se z njo srečuje vsak dan, ne more in ne sme navaditi.
"Umremo vsi, temu ne uide nihče. Še posebno ko je smrt prezgodnja, nepričakovana, pri mladih ljudeh, te to prizadene. Čutiš tudi, ko vidiš svojce. Brez empatije ne gre. Če je nimaš, najbrž to ni posel zate. Vedno mora biti prisotno sočustvovanje, ker potem drugače razmišljaš, drugače se odločaš."
Kako primarij Dušan Vlahović premaguje stres, s katerim se verjetno srečuje vsak dan?
"Zame je stres sestanek, razpravljanje o organizacijskih in podobnih zadevah, delo z bolniki pa zame že dolgo ni stres ..."
Urgenco povezujemo s hitrimi odločitvami, kjer sekunde tečejo drugače …
"Sekunde postanejo pomembne, ko je bolnik v srčnem zastoju. To se nam ne dogaja tako zelo pogosto, kakšnih deset takih bolnikov imamo letno. Srčni zastoj je velik problem, takrat se moramo res hitro obrniti."
Katere pa so prednosti prenovljenih prostorov urgence? Dr. Vlahović poudarja, da lahko v teh prostorih poškodovance in bolnike z resnejšimi težavami spremljajo ob pomoči monitorjev.
"Urgenco bodo prenavljali še nekaj let. Ko bo vse narejeno, bo veliko lažje delati. Takrat bom verjetno že upokojen (smeh). Po mojem mnenju bo najpomembnejši del opreme sistem, ki bo omogočal upravljanje različnih podatkov pacientov, kar nam povsod v Sloveniji zelo manjka."
Nekdo je dejal, da je reanimacijska soba prostor med nebom in zemljo ...
"O tem, da bi bil to prostor med nebom in zemljo, nisem nikoli razmišljal ... Če pa pogledamo rezultate našega dela, je treba povedati, da večina ljudi zapusti ta prostor živa."
Struktura pacientov na urgenci se je spremenila, zadnja leta je več starostnikov, je povedal dr. Vlahović, ki nam je opisal še, kako so na urgenci razmere še bolj otežene zaradi epidemije, razložil je tudi, zakaj se v zadnjih letih povečujejo potrebe po anesteziologih.
"V Sloveniji ta hip potrebujemo 60 anesteziologov. Specialistov! Treba bi bilo izobraziti svoje kadre in temu primerno načrtovati kadrovsko politiko."
Znan je tudi po tem, da na glas pove svoje mnenje, do odločevalcev, še posebno v zdravstvu, je dr. Vlahović pogosto zelo kritičen. Kako pa se po njegovem mnenju zdravniki obnesejo v političnih vrstah? Najprej odgovori, da tega ne sme povedati, potem se nasmeji ..."
"Ne razumem zdravnika, ki je končal medicino, se ukvarjal z bolniki, da mu nenadoma sestanki več pomenijo kot medicina. Ko enkrat zaideš v druge vode, pozabiš biti zdravnik."
Kot študent medicine je leta 1977 Dušan Vlahović prvič vstopil v UKC Ljubljana.
"UKC smo predvsem ljudje. Mislim, da je to dobra ustanova, v kateri je zaposlenih veliko dobrih ljudi, zagnanih sester, zdravnikov in drugega osebja. Ne le v stavbo, največ bo treba vlagati v ljudi."
Tako nam je pripovedoval primarij Dušan Vlahović, za katerega so kandidati napisali, da je človek, ki na izpitih ne mara 'nakladanja'.
"Ne le na izpitih, tudi sicer ne maram 'nakladanja'. Medicina pa je precizna znanost, zato je treba natančno vedeti, o čem govoriš."
Grše je najbolj vroče ime dalmatinske hiphopovske scene. Na rtu Sustipan v Splitu se pogovarjamo o muziki, veri, depresiji, nogometu, drogah … O vplivu morja in južne mentalitete.
To je zgodba o Trenti iz Dalmacije. Leta 1988 se je v kraju Trpanj, na severni strani polotoka Pelješac, odprl pristaniški bife, poimenovan po slovenski ledeniški dolini. Kako se je Trenta znašla na Pelješcu in na Korčuli?
Še pred začetkom poletne vročice si prikličemo občutek olajšanja ljudi z morja, ko pod jesen ptice pripravljajo kovčke za na pot. In pada voda z oblakov na strehe avtov in na dežnikaste ljudi. Ko veter liže palmi liste, takrat Zavese plešejo jazz balet. To je zgodba o komadu skupine Zmelkoow.
Anja je naslov komada skupine Parni Valjak iz Zagreba. Opisuje jezikovno izkušnjo slovenske pomladi iz sredine osemdesetih let. Anja je tudi simbol mladosti in privlačnosti neke generacije, ko je imela ljubezen isti jezik za vse.
Zarjavele trobente so nastale neke poletne noči leta 1984 v Sarajevu. Člana skupine Kongres sta ob pijači napisala nostalgično in pretresljivo zgodbo o žirafah, opicah in tigrih. O žalostnih afriških levih. O Francu in Lizi iz cirkusa Qualabladala pripovedujeta Adam Subašić in Zoran Predin.
Sonce se je Severi Gjurin medilo dolgo. V garsonjeri v ljubljanskih Mostah je vzšlo šele, ko se je pravzaprav že umaknilo. In zazibalo v še bolj trden spanec. Zlati vlak pa včasih tudi dobesedno pripelje čez daljave.
V tretjem delu radijskega dokumentarca o Nietih razmišljata Koala Manca in Mrfy Štras, nogometni trener Slaviša Stojanović se spominja prve pevke Tanje, sošolka s srednje kemijske pa ustanoviteljev Igorja in Aleša, ki sta se takrat ubadala tudi z rubikovo kocko. Severa pravi, da je lahko razlog za dolgoživost tudi v rednih pavzah. Kje so Niet danes, zakaj so karte za koncert drage, kako je ruženje v bendu skoraj kot orgazem. Koliko jih je še ostalo?
Miloš Ziherl je bil med obema svetovnima vojnama uspešen slovenski glasbenik, igral je v različnih zasedbah in napisal nekaj čudovitih pesmi. Med njimi tudi ljubezensko Gledal tvoje sem oči sanjave. "Komad še danes zveni, kot bi ga igrali džezerji nekje v Sohu," pravi Vlado Kreslin, avtor najbolj znane sodobne izvedbe.
V drugem delu radijskega dokumentarca spoznamo pevca Nietov Boruta Marolta. Kako je bilo stopiti v čevlje enega in edinega Primoža Habiča, zakaj je tudi Borutova profesionalna kariera svojevrsten punk, pogovarjamo se z njegovimi sodelavci in varovanci. Pridruži se nam tudi Severa, ki razmišlja o glasbi in mladih. Kam plujemo?
Igor Dernovšek je skupaj z Alešem Češnovarjem leta 1984 ustanovil skupino Niet. V dobrem letu dni so se prebili na sceno, nastopili na Novem rocku in odšli na turnejo v Francijo. Bil je maj 1985 v Parizu. Del benda se je odpravil v četrt Pigalle. Sledila so leta aidsa in smrti. Igor leta 1993 napiše komad Bil je maj.
Niet še vedno živijo svoje perspektive, čeprav je bilo vmes veliko vijolic, depresije in smrti. 40 let od nastanka skupine ostaja energija, družbene kritičnosti ne zmanjka. V prvem delu radijskega dokumentarca na vajah spoznamo odnose v bendu, se pogovarjamo s sopotniki in sodobniki Nietov, z včasih neverjetnimi anekdotami se spomnimo Primoža Habiča, pokojnega prvega pevca.
O delavkah in delavcih, ki so pogosto spregledani, utišani in obravnavani kot številke, o izčrpavanju tovarn in ljudi govori antropologinja dr. Nina Vodopivec, Aleš Černi pa v zgodbi o vzponu in padcu tovarne Mura simbolizira sedanjost in prihodnost, ki sta tesno povezani s preteklostjo. Krojač in modni oblikovalec Aleš Černi je namreč otrok tovarne Mura, njegova mama je bila v Muri šivilja in po njeni zaslugi je bila Alešu ljubezen do šivanja položena v zibelko ...
O delu, delavkah in delavcih, o pomenu korektne komunikacije in partnerskih odnosov z zaposlenimi in s sindikati, pa tudi o razlogih, da je tekstilna tovarna Mura propadla, razmišlja Borut Meh, ki je bil predsednik družbe Mura od 2002 do 2007. V Muro je takrat že prišel kot krizni menedžer.
Letos jeseni bo petnajst let od stečaja tovarne Mura, naslednje leto pa bo stota obletnica začetkov te tovarne. O delu, izgubi in iskanju dela, propadanju in propadu tovarne, razčlovečenih delavkah in delavcih pripovedujeta Silva Mlinarič in Vesna Pavel, ki sta bili do stečaja leta 2009 zaposleni v tekstilni tovarni Mura.
Ob ljubljanski operi se je vse od konca 19. stoletja, ko so to imenitno stavbo dogradili, bohotila rdečelistna bukev. Zrasla je v veliko in lepo drevo. Ko je dopolnila približno 115 let, pa so jo posekali, saj je bila napoti pri obnovi opernega poslopja. Da bi priljubljeno drevo na nek način ohranili pri življenju, je Arboretum Volčji Potok v sodelovanju s SNG Opera in Balet Ljubljana cepil njene cepiče. Vzgojili so več kot sto mladih dreves, ki po slovenskih vrtovih in parkih ohranjajo njen spomin. Kakšna je zgodba drevesa, ki ga več ni?
Janis Andetokumbo je eden najboljših košarkarjev na svetu, tekmec Luke Dončića v NBA in reprezentanci Grčije. V Atenah smo raziskovali košarkarsko pot migrantske družine Andetokumbo od betonskega igrišča v četrti Sepolia do bleščečega življenja v ZDA, kjer so vsi trije bratje že postali prvaki NBA. Srečali smo se z njihovim prvim trenerjem Spirosom Velliniatisom, ki je Janisa prepričal, naj začne igrati košarko in pozna tudi temnejše plati uspeha. Obiskali smo lastnika bara, ki je pomagal Janisu in njegovima bratoma Thanasisu in Kostasu, s spačkom pa se je odpeljal celo na tekme v Slovenijo.
Ustavimo se v Stranah, zelo stari in najvišje ležeči vasi na pobočju Nanosa v postojnski kotlini. Na tem prostoru raste najdebelejša in po ljudskem izročilu najstarejša slovenska tisa. Tukaj je izhodišče planinske poti na Nanos, zato se na klopci v tisini senci skoraj vedno kdo zadržuje. Čeprav je tisa precej redek drevesni primerek, sta pri cerkvi svetega Križa, kamor se odpravimo mi, kar dve. Starejša in mogočnejša, ki jo podrobneje predstavimo, raste nad izvirom. Naši predniki so zato rekli, da je tukaj sveti kraj, tisa pa je bila pri njih večkrat označena za predmet čaščenja. Čemu vse je bila priča, koga je spoznala in morda odgnala?
Predstavljamo simbolno verjetno najbolj mogočen drevesni primerek, ki ima v življenju Slovencev prav poseben pomen. V številnih umetniških delih, literarnih in verskih besedilih je murva v središču prostora in zaznamuje mesto posebnega dogodka. Na naših tleh ima murva družinsko simboliko, saj so ponekod na Primorskem ob poroki ali rojstvu otroka ob hišo zasadili ravno murvino sadiko. Po stari tradiciji murve še danes zelo cenijo, natančno obrezujejo v nenavadne oblike in negujejo. Pod murvo so se spletale družinske zgodbe, ljubezni, kupčije, babje čenče in otroške norčije. V Evropo so jo prinesli med drugo križarsko vojno v 12. stoletju preko Sicilije z namenom uporabe listov za krmo sviloprejk. Potujemo v Kobdilj na Krasu. Tam že 600 let raste Fabianijeva murva, najstarejše in najdebelejše sadno drevo pri nas.
Palestinski novinar iz Gaze Sami Abu Salem je star 53 let. Oglasil se je iz Rafe. Mesto tik ob egipčanski meji ima načeloma 250 tisoč prebivalcev, zdaj se jih je tam znašlo še dodatnih milijon in pol. Tako kot Sami in njegova družina. Vojna ga je iz novinarja spremenila v berača. Ljudje v Gazi so jezni. Prepričani so, da so ostali sami. Ne verjamejo več, da se izraelske sile borijo le proti Hamasu. Ampak napadajo ljudi. Uničujejo univerze, šole, infrastrukturo, vodovod, električno napeljavo. Njihov cilj so tudi mednarodne organizacije, reševalci, zdravniki, gasilci in novinarji. Sami Abu Salem se ne počuti varnega. V vsakem trenutku ga lahko ubije bomba ali kakšen drug napad. Ob zaključku pisma pravi, da četudi se bo ta vojna, kdaj končala, življenja v Gazi ne bo več. Ostala bo samo puščava.
V 20 letih jo je obiskalo 5000 obiskovalcev, neka družina iz Logatca celo 10 let zapored, a vsako leto s kakim otrokom več. Zapeljemo se na 52 hektarjev veliko kmetijo v Zgornji Orlici. Majhen delež pripada tudi najvišjemu avtohtonemu drevesu v Srednji Evropi, smreki, tako visoki, da so jo morali trikrat meriti. Območje okoli nje se gručasto razprostira po pohorskih obronkih že slabih 800 let, tako dolgo, da se je povzpela vse do 62,7 metrov! Za primerjavo, Grajski hrib skupaj z Ljubljanskim gradom je visok približno 100 metrov – in kot mogočna zastava Ribnico na Pohorju, kjer je doma, postavlja na čisto poseben zemljevid.
Neveljaven email naslov