Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav so bili Francozi na ozemlju današnje Slovenije kar trikrat in smo imeli v letih od 1809 do 1813 Ilirske province s sedežem v Ljubljani, pa se je sam veliki vojskovodja pri nas pomudil le nekaj dni. Leta 1797 je šel iz Gorice po Soški dolini do Leobna, kjer so Avstrijci podpisali premirje, in se vračal po ključni cesti avstrijske monarhije od Gradca, Maribora, Celja do Ljubljane, kjer je spal in kosil, ter se odpravil naprej v Trst. A vseeno je za njim ostalo precej zgodb in mostov, za katere pa ni nujno, da imajo z njim kakršno koli povezavo.
Napoleonu na sledi so bili naši sogovorniki:
Upokojeni arhitekt Fedja Klavora, ki je pred leti napisal knjigo Bonaparte ob Soči – 1797, v kateri je popisal Napoleonov pohod iz Gorice prek Kobarida, Bovca do Trbiža.
O generalovem prihodu v Ljubljano je v Ljubljanskih novicah pisal Valentin Vodnik, nam pa je zapisano povzel magister Jože Podpečnik iz Narodnega muzeja Slovenije.
O mostovih, ki se imenujejo po Napoleonu, nam je več povedal avtor številnih knjig o mostovih, upokojeni gradbeni inženir Gorazd Humar, o našem odnosu do Napoleona in času, ko smo imeli Ilirske province, pa doktor zgodovine in veleposlanik v pokoju Janez Šumrada, ki je tudi eden boljših poznavalcev tega obdobja pri nas.
V Mestnem muzeju Idrija hranijo risbo Idrijčanke Eve Lucije Cecilije Viktorije Kraus, ki naj bi Napoleonu ogrela srce. Nekaj podatkov o njeni usodi je z nami delil zgodovinar in nekdanji kustos v Mestnem muzeju Idrija, Darko Viler.
Letos mineva 200 let od smrti francoskega vladarja in cesarja, velikega vojskovodje, ki se je na ozemlju današnje Slovenije zadržal le nekaj dni
Jurčičevo leto pri nas, Napoleonovo v Franciji. In to ni edino, kar ju povezuje na traku zgodovine. Josip Jurčič je namreč v knjigi Spomini starega Slovenca literarno obdelal spomine dolenjskega podčastnika v francoski vojski.
Napoleon naj bi Kobaridcem dejal: "Ni pomembno, koga častiš in moliš, pomembno je, da častiš in moliš."
Čeprav so bili Francozi na ozemlju današnje Slovenije kar trikrat in smo imeli v letih od 1809 do 1813 Ilirske province s sedežem v Ljubljani, pa se je sam veliki vojskovodja pri nas pomudil le nekaj dni. Leta 1797 je šel iz Gorice po Soški dolini do Leobna, kjer so Avstrijci podpisali premirje, in se vračal po ključni cesti avstrijske monarhije od Gradca, Maribora, Celja do Ljubljane, kjer je spal in kosil, ter se odpravil naprej v Trst. A vseeno je za njim ostalo precej zgodb in mostov, za katere pa ni nujno, da imajo z njim kakršno koli povezavo.
Napoleonu za petami so bili naši sogovorniki:
Fedja Klavora, upokojeni arhitekt je pred leti napisal knjigo Bonaparte ob Soči – 1797, v kateri je popisal Napoleonov pohod iz Gorice prek Kobarida, Bovca do Trbiža.
O generalovem prihodu v Ljubljano je v Ljubljanskih novicah pisal Valentin Vodnik, nam pa je zapisano povzel magister Jože Podpečnik iz Narodnega muzeja Slovenije.
O mostovih, ki se imenujejo po Napoleonu, nam je več povedal avtor številnih knjig o mostovih, upokojeni gradbeni inženir Gorazd Humar, o našem odnosu do Napoleona in času, ko smo imeli Ilirske province, pa doktor zgodovine in nekdanji veleposlanik v Parizu Janez Šumrada.
V Mestnem muzeju Idrija hranijo risbo Idrijčanke Eve Lucije Cecilije Viktorije Kraus, ki naj bi Napoleonu ogrela srce. Nekaj podatkov o njeni usodi je z nami delil zgodovinar in nekdanji kustos v Mestnem muzeju Idrija, Darko Viler.
Čeprav so bili Francozi na ozemlju današnje Slovenije kar trikrat in smo imeli v letih od 1809 do 1813 Ilirske province s sedežem v Ljubljani, pa se je sam veliki vojskovodja pri nas pomudil le nekaj dni. Leta 1797 je šel iz Gorice po Soški dolini do Leobna, kjer so Avstrijci podpisali premirje, in se vračal po ključni cesti avstrijske monarhije od Gradca, Maribora, Celja do Ljubljane, kjer je spal in kosil, ter se odpravil naprej v Trst. A vseeno je za njim ostalo precej zgodb in mostov, za katere pa ni nujno, da imajo z njim kakršno koli povezavo.
Napoleonu na sledi so bili naši sogovorniki:
Upokojeni arhitekt Fedja Klavora, ki je pred leti napisal knjigo Bonaparte ob Soči – 1797, v kateri je popisal Napoleonov pohod iz Gorice prek Kobarida, Bovca do Trbiža.
O generalovem prihodu v Ljubljano je v Ljubljanskih novicah pisal Valentin Vodnik, nam pa je zapisano povzel magister Jože Podpečnik iz Narodnega muzeja Slovenije.
O mostovih, ki se imenujejo po Napoleonu, nam je več povedal avtor številnih knjig o mostovih, upokojeni gradbeni inženir Gorazd Humar, o našem odnosu do Napoleona in času, ko smo imeli Ilirske province, pa doktor zgodovine in veleposlanik v pokoju Janez Šumrada, ki je tudi eden boljših poznavalcev tega obdobja pri nas.
V Mestnem muzeju Idrija hranijo risbo Idrijčanke Eve Lucije Cecilije Viktorije Kraus, ki naj bi Napoleonu ogrela srce. Nekaj podatkov o njeni usodi je z nami delil zgodovinar in nekdanji kustos v Mestnem muzeju Idrija, Darko Viler.
Letos mineva 200 let od smrti francoskega vladarja in cesarja, velikega vojskovodje, ki se je na ozemlju današnje Slovenije zadržal le nekaj dni
Jurčičevo leto pri nas, Napoleonovo v Franciji. In to ni edino, kar ju povezuje na traku zgodovine. Josip Jurčič je namreč v knjigi Spomini starega Slovenca literarno obdelal spomine dolenjskega podčastnika v francoski vojski.
Napoleon naj bi Kobaridcem dejal: "Ni pomembno, koga častiš in moliš, pomembno je, da častiš in moliš."
Čeprav so bili Francozi na ozemlju današnje Slovenije kar trikrat in smo imeli v letih od 1809 do 1813 Ilirske province s sedežem v Ljubljani, pa se je sam veliki vojskovodja pri nas pomudil le nekaj dni. Leta 1797 je šel iz Gorice po Soški dolini do Leobna, kjer so Avstrijci podpisali premirje, in se vračal po ključni cesti avstrijske monarhije od Gradca, Maribora, Celja do Ljubljane, kjer je spal in kosil, ter se odpravil naprej v Trst. A vseeno je za njim ostalo precej zgodb in mostov, za katere pa ni nujno, da imajo z njim kakršno koli povezavo.
Napoleonu za petami so bili naši sogovorniki:
Fedja Klavora, upokojeni arhitekt je pred leti napisal knjigo Bonaparte ob Soči – 1797, v kateri je popisal Napoleonov pohod iz Gorice prek Kobarida, Bovca do Trbiža.
O generalovem prihodu v Ljubljano je v Ljubljanskih novicah pisal Valentin Vodnik, nam pa je zapisano povzel magister Jože Podpečnik iz Narodnega muzeja Slovenije.
O mostovih, ki se imenujejo po Napoleonu, nam je več povedal avtor številnih knjig o mostovih, upokojeni gradbeni inženir Gorazd Humar, o našem odnosu do Napoleona in času, ko smo imeli Ilirske province, pa doktor zgodovine in nekdanji veleposlanik v Parizu Janez Šumrada.
V Mestnem muzeju Idrija hranijo risbo Idrijčanke Eve Lucije Cecilije Viktorije Kraus, ki naj bi Napoleonu ogrela srce. Nekaj podatkov o njeni usodi je z nami delil zgodovinar in nekdanji kustos v Mestnem muzeju Idrija, Darko Viler.
V drugem delu serije o pozabljenih slovenskih pionirkah o prvi slovenski pilotki Kristini Gorišek Novaković. Kot prva ženska v Jugoslaviji in na Balkanu je prvič samostojno poletela 9. novembra 1932 na letalu fizir FN.
V prvem delu serije o pozabljenih slovenskih pionirkah o prvi slovenski pisateljici, pesnici in skladateljici. Kot mlado dekle je vstopila v izrazito moški literarni prostor.
Elektrika je v našem času nepogrešljiva in seveda danes ne pozivamo k njeni neuporabi, ampak poskušamo predstaviti bolj pametne načine uporabe energije, ki nas lahko na koncu mesecu nagradijo s kakšnim evrom prihranka. Kako zračiti prostore, kdaj prižgati pomivalni stroj, kaj narediti s sušilcem za lase?
Velik del varčevanja predstavlja tudi naš odnos do hrane. Kaj kupimo, kaj skuhamo in kaj zavržemo? Je krompirjev olupek res za v smeti? Kaj pa kis vložnin? Bi lahko pripravili kaj okusnega iz zelenega dela korenja? Za nekoga bo to odkrivanje tople vode, nekomu pa morda razširi perspektivo dojemanja hrane.
V zadnjih petnajstih letih se je proizvodnja oblačil skoraj podvojila. Tekstilna industrija pa je takoj za naftno druga največja onesnaževalka okolja na svetu. Slovenija je po količini zavrženega tekstila nad evropskim povprečjem. Danes Slovenci kupimo 60 odstotkov več oblačil, kot smo jih pred petnajstimi leti in skoraj tretjino oblačil, ki jih imamo v omari, nikoli ne oblečemo. Po podatkih raziskave Obleka naredi človeka, ki so jo izvedli Ekologi brez meja v sodelovanju z društvom Focus in Pravično trgovino 3MUHE Slovenija, smo leta 2019 zavrgli 25.079 ton oblačil, oziroma 12,3 kg na prebivalca. Zato – preden oblačilo zavržemo – pomislimo tudi na druge načine, s katerimi mu lahko podaljšamo uporabo.
Na italijanskem drugem programu javnega radia RAI 2 poslušalce že devetnajsto leto spodbujajo in opominjajo o podnebnih spremembah in malih rešitvah, ki se jih lahko gremo sami, da prispevamo k izboljšanju ozračja. Letos smo se akciji pridružili tudi na Valu 202. Maja Stepančič pa se pogovarja s Saro Zambotti, eno od voditeljic oddaje Caterpillar na italijanskem drugem programu javnega radia, kjer so tudi zasnovali akcijo, ki v Italiji dosega nacionalno razsežnost.
16. februar je dan začetka veljave Kjotskega protokola, mednarodnega sporazuma, ki ga je podpisalo 192 držav sveta. Te so se s podpisom zavezale zmanjšanju izpustov ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov. Protokol je začel veljati 16. februarja 2005 in ravno na tisti dan so v Italiji zagnali kampanjo M’Illumino di meno oziroma Varčujem z energijo. Na italijanskem drugem programu javnega radia RAI 2 tako že devetnajsto leto poslušalce spodbujajo in opominjajo na podnebne spremembe in majhne rešitve, ki jih lahko uvajamo sami, da prispevamo k izboljšanju ozračja. Primer dobre prakse je tudi sopotnikovanje. Na ta način že osem let ljudi na poti v službo pobira Iztok. Kaj so prednosti takega načina prevoza?
Marko Gregorčič in Joseph Nzobandora sta v javnosti znana kot Murat & Jose. Ljubljanski hip-hop dvojec velja za slovensko rapersko klasiko. Njuna kariera je še posebej zaznamovana z albumom "V besedi je moč", ki je izšel pred 20 leti, na plošči je tudi ponarodela “Od ljudi za ljudi.” Kakšna je moč besede 20 let kasneje, kako smo s strpnostjo in kaj gre danes od ljudi za ljudi?
Le kdo ne pozna kultne serije knjig in filmov o čarovniških dogodivščinah Harryja Potterja. Z njimi so in še vedno odraščajo generacije bralcev in gledalcev. Leta 2022 je minilo 25 let od izida prve knjige Kamen modrosti, še leto prej pa 20 let odkar je v kinematografe prišel prvi film. Leta 2021 so tako posneli tudi film o povratku glavnih junakov na Bradavičarko.
Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.
Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.
Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.
Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.
Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.
Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.
Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.
V četrti epizodi radijske nanizanke o nestrpnosti za strpnost se Tatjana Pirc z gosti pogovarja o izražanju verske nestrpnosti, o tem, kaj jo povzroča, kdo jo podžiga in zlorablja, ter kako jo občutijo vernice in verniki.
Vsi smo bili enkrat mladi in dobro bi bilo, da se tega pogosteje spomnimo. O tem in o pomenu avtonomnih prostorov pa v tokratni epizodi z Matjažem Vodebom, mladinskim delavcem, ki je pred petnajstimi leti s somišljeniki zagnal Zavod BOB.
V tretji epizodi radijske nanizanke o nestrpnosti in za strpnost se Tatjana Pirc s Tamaro Pavasović Trošt in Goranom Lukićem pogovarja o nacionalizmu, sovraštvu do tujcev, izkoriščanju tujih delavcev, ki spominja na novodobno suženjstvo, in o nesmiselnih birokratskih ovirah, ki jih morajo pri nas tujci premagovati na skoraj vsakem koraku.
Neveljaven email naslov