Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Doc. dr. Barbara Rajgelj, predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, raziskovalka in aktivistka, poudarja, da so bile v zadnjem letu na preizkušnji številne človekove pravice. Kritična je do ustanov, ki so bile v tem občutljivem obdobju nedejavne, med drugim tudi do varuha človekovih pravic. Ta njihova pasivnost pa je spodbudila civilno družbo, nekatere poklicne skupine in posameznike, da so se bolj angažirali, še dodaja Barbara Rajgelj.
Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na Valu 202 pripravlja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
Če se le da, mora vlada omogočiti proteste
Doc. dr. Barbara Rajgelj, predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, raziskovalka in aktivistka, poudarja, da so bile v zadnjem letu na preizkušnji številne človekove pravice. Kritična je do ustanov, ki so bile v tem občutljivem obdobju nedejavne, med drugim tudi do varuha človekovih pravic. Ta njihova pasivnost pa je spodbudila civilno družbo, nekatere poklicne skupine in posameznike, da so se bolj angažirali, še dodaja Barbara Rajgelj.
"Če se le da, bi morala vlada omogočiti proteste, to je del demokratičnega ustroja, mu ne nasprotuje, ampak ga bogati."
V drugem valu epidemije so bili v Sloveniji protesti približno pet mesecev prepovedani. Najbolj radikalne razmere so bile februarja in marca 2021, ko se je lahko zbralo deset ljudi, niso pa se smeli zbrati na protestu. Protest je ustavno varovana kategorija, ki je sestavljena iz dveh ustavno varovanih pravic, to sta pravica do mirnega zbiranja (42. člen ustave) in pravica do svobode izražanja (39. člen ustave), zato bi morala vlada najti poti, kako bi ljudje lahko protestirali. Ustavni red ne temelji na naših navadah in samoumevnostih, ampak na zgodovinskih izkušnjah o tem, kaj je pomembno, da lahko sobivamo, pripoveduje dr. Rajgelj. Lahko smo se družili v parku, hodili v trgovino, protestirati pa je bilo prepovedano.
"Tisto, kar je kaprica, je postalo pravica, tisto, kar je pravica, pa je postalo kaprica."
Ker so se se zaradi nenasilnega javnega delovanja znašli v pravnih postopkih številni posamezniki in organizacije znašli v pravnih postopkih, je nastala Pravna mreža za varstvo demokracije, ki jim nudi pomoč. Veliko primerov, ki so jih dobili v prvih mesecih delovanja, je povezanih s kaznovanjem protestnic in protestnikov. Kazni so zelo visoke.
"V času, ko ljudje težko preživijo, jih denarne kazni lahko uničijo veliko bolj kot policistov pendrek."
Kakšen protestniški narod smo?
"Hinavski smo. Kadar naši protestirajo, je ustava na mestu, takrat, ko njihovi, pa ni. Vsak ima pravico protestirati na miren način, tako podporniki Janeza Janše pred sodiščem kot njegovi nasprotniki na Trgu republike. Pravico moramo razumeti kot posodo, ki je pripravljena za vsakega, da vanjo vmeša, kar misli, da je prav."
Vitrino Slovenijo krasi tudi eksponat. Letošnja tema festivala kritične misli in elektronske glasbe Grounded je država. Ko so iskali metafore in podobe, s katerimi bi lahko prikazali festival, se je Barbara Rajgelj spomnila plakata po izgubljenem referendumu za družinski zakonik iz leta 2015, na katerem je kokoš brez glave. Ta plakat je dr. Rajgelj izbrala za našo vitrino, ki nastaja ob 30. obletnici Slovenije.
Doc. dr. Barbara Rajgelj, predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, raziskovalka in aktivistka, poudarja, da so bile v zadnjem letu na preizkušnji številne človekove pravice. Kritična je do ustanov, ki so bile v tem občutljivem obdobju nedejavne, med drugim tudi do varuha človekovih pravic. Ta njihova pasivnost pa je spodbudila civilno družbo, nekatere poklicne skupine in posameznike, da so se bolj angažirali, še dodaja Barbara Rajgelj.
Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na Valu 202 pripravlja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
Če se le da, mora vlada omogočiti proteste
Doc. dr. Barbara Rajgelj, predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, raziskovalka in aktivistka, poudarja, da so bile v zadnjem letu na preizkušnji številne človekove pravice. Kritična je do ustanov, ki so bile v tem občutljivem obdobju nedejavne, med drugim tudi do varuha človekovih pravic. Ta njihova pasivnost pa je spodbudila civilno družbo, nekatere poklicne skupine in posameznike, da so se bolj angažirali, še dodaja Barbara Rajgelj.
"Če se le da, bi morala vlada omogočiti proteste, to je del demokratičnega ustroja, mu ne nasprotuje, ampak ga bogati."
V drugem valu epidemije so bili v Sloveniji protesti približno pet mesecev prepovedani. Najbolj radikalne razmere so bile februarja in marca 2021, ko se je lahko zbralo deset ljudi, niso pa se smeli zbrati na protestu. Protest je ustavno varovana kategorija, ki je sestavljena iz dveh ustavno varovanih pravic, to sta pravica do mirnega zbiranja (42. člen ustave) in pravica do svobode izražanja (39. člen ustave), zato bi morala vlada najti poti, kako bi ljudje lahko protestirali. Ustavni red ne temelji na naših navadah in samoumevnostih, ampak na zgodovinskih izkušnjah o tem, kaj je pomembno, da lahko sobivamo, pripoveduje dr. Rajgelj. Lahko smo se družili v parku, hodili v trgovino, protestirati pa je bilo prepovedano.
"Tisto, kar je kaprica, je postalo pravica, tisto, kar je pravica, pa je postalo kaprica."
Ker so se se zaradi nenasilnega javnega delovanja znašli v pravnih postopkih številni posamezniki in organizacije znašli v pravnih postopkih, je nastala Pravna mreža za varstvo demokracije, ki jim nudi pomoč. Veliko primerov, ki so jih dobili v prvih mesecih delovanja, je povezanih s kaznovanjem protestnic in protestnikov. Kazni so zelo visoke.
"V času, ko ljudje težko preživijo, jih denarne kazni lahko uničijo veliko bolj kot policistov pendrek."
Kakšen protestniški narod smo?
"Hinavski smo. Kadar naši protestirajo, je ustava na mestu, takrat, ko njihovi, pa ni. Vsak ima pravico protestirati na miren način, tako podporniki Janeza Janše pred sodiščem kot njegovi nasprotniki na Trgu republike. Pravico moramo razumeti kot posodo, ki je pripravljena za vsakega, da vanjo vmeša, kar misli, da je prav."
Vitrino Slovenijo krasi tudi eksponat. Letošnja tema festivala kritične misli in elektronske glasbe Grounded je država. Ko so iskali metafore in podobe, s katerimi bi lahko prikazali festival, se je Barbara Rajgelj spomnila plakata po izgubljenem referendumu za družinski zakonik iz leta 2015, na katerem je kokoš brez glave. Ta plakat je dr. Rajgelj izbrala za našo vitrino, ki nastaja ob 30. obletnici Slovenije.
O popisih prebivalstva pripoveduje Tina Žnidaršič iz oddelka za demografske statistike in življenjsko raven, ki se spominja, kako so potekali klasični popisi, opisuje pa tudi dolgoletne priprave SURS-a na uvedbo registrskih popisov, ki v Sloveniji potekajo od leta 2011 naprej. Registrski popis je način priprave celovitih podatkov o prebivalstvu, gospodinjstvih in stanovanjih, ne da bi bilo za to potrebno dodatno zbiranje podatkov na terenu, saj statistiki povežejo že obstoječe podatke iz različnih registrov in baz.
Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je v preteklosti podatke zbiral le s pomočjo terenskih anketarjev, danes pa uporablja še številne druge načine zbiranja.
Analiza obiskanosti spletne strani Statističnega urada Republike Slovenije je pokazala, da uporabnike najbolj zanimajo podatki o plačah. Za usklajevanje plač in socialnih transferjev z rastjo cen se uporablja indeks cen življenjskih potrebščin, ki je od leta 1998 uradna mera inflacije v Sloveniji. Tudi zato so podatki, ki jih SURS zbira, obdeluje in objavlja, tako zelo pomembni.
Statistični urad Republike Slovenije objavlja podatke, ki so namenjeni različnim uporabnikom. Zadnja leta je dejaven in prepoznaven tudi na družbenih omrežjih. Z objavami in še s številnimi drugimi aktivnostmi SURS izboljšuje našo statistično pismenost.
Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je v osemdesetih letih vodilo dvanajst generalnih direktoric in direktorjev, najdaljši staž pa je imel Tomaž Banovec, ki je statistični urad vodil 22 let. SURS je od ustanovitve leta 1944 do danes sedemkrat zamenjal svoj uradni naziv. Najdaljše in najbolj zapleteno ime je imel urad od leta 1951 do 1953, imenoval se je Republiški zavod za statistiko in evidenco pri Gospodarskem svetu Vlade Ljudske republike Slovenije.
Statistični urad Republike Slovenije (SURS), glavni izvajalec in koordinator slovenske državne statistike, je tovarna verodostojnih podatkov. V prvi epizodi nanizanke o statističnem uradu, ki je bil ustanovljen 19. avgusta 1944, nam SURS predstavlja Zala Jakša iz oddelka za odnose z uporabniki.
Na Hvaru se prav vsako popoldne na balinišču dobiva druščina otoških upokojencev. Med njimi je tudi nekdanji natakar Joško. V senci se pogovarjamo o turizmu, dobri hrani, cenah, tudi o nepalskem poštarju in zakaj se raje kot v morju hladijo na kavču.
Grše je najbolj vroče ime dalmatinske hiphopovske scene. Na rtu Sustipan v Splitu se pogovarjamo o muziki, veri, depresiji, nogometu, drogah … O vplivu morja in južne mentalitete.
To je zgodba o Trenti iz Dalmacije. Leta 1988 se je v kraju Trpanj, na severni strani polotoka Pelješac, odprl pristaniški bife, poimenovan po slovenski ledeniški dolini. Kako se je Trenta znašla na Pelješcu in na Korčuli?
Še pred začetkom poletne vročice si prikličemo občutek olajšanja ljudi z morja, ko pod jesen ptice pripravljajo kovčke za na pot. In pada voda z oblakov na strehe avtov in na dežnikaste ljudi. Ko veter liže palmi liste, takrat Zavese plešejo jazz balet. To je zgodba o komadu skupine Zmelkoow.
Anja je naslov komada skupine Parni Valjak iz Zagreba. Opisuje jezikovno izkušnjo slovenske pomladi iz sredine osemdesetih let. Anja je tudi simbol mladosti in privlačnosti neke generacije, ko je imela ljubezen isti jezik za vse.
Zarjavele trobente so nastale neke poletne noči leta 1984 v Sarajevu. Člana skupine Kongres sta ob pijači napisala nostalgično in pretresljivo zgodbo o žirafah, opicah in tigrih. O žalostnih afriških levih. O Francu in Lizi iz cirkusa Qualabladala pripovedujeta Adam Subašić in Zoran Predin.
Sonce se je Severi Gjurin medilo dolgo. V garsonjeri v ljubljanskih Mostah je vzšlo šele, ko se je pravzaprav že umaknilo. In zazibalo v še bolj trden spanec. Zlati vlak pa včasih tudi dobesedno pripelje čez daljave.
V tretjem delu radijskega dokumentarca o Nietih razmišljata Koala Manca in Mrfy Štras, nogometni trener Slaviša Stojanović se spominja prve pevke Tanje, sošolka s srednje kemijske pa ustanoviteljev Igorja in Aleša, ki sta se takrat ubadala tudi z rubikovo kocko. Severa pravi, da je lahko razlog za dolgoživost tudi v rednih pavzah. Kje so Niet danes, zakaj so karte za koncert drage, kako je ruženje v bendu skoraj kot orgazem. Koliko jih je še ostalo?
Miloš Ziherl je bil med obema svetovnima vojnama uspešen slovenski glasbenik, igral je v različnih zasedbah in napisal nekaj čudovitih pesmi. Med njimi tudi ljubezensko Gledal tvoje sem oči sanjave. "Komad še danes zveni, kot bi ga igrali džezerji nekje v Sohu," pravi Vlado Kreslin, avtor najbolj znane sodobne izvedbe.
V drugem delu radijskega dokumentarca spoznamo pevca Nietov Boruta Marolta. Kako je bilo stopiti v čevlje enega in edinega Primoža Habiča, zakaj je tudi Borutova profesionalna kariera svojevrsten punk, pogovarjamo se z njegovimi sodelavci in varovanci. Pridruži se nam tudi Severa, ki razmišlja o glasbi in mladih. Kam plujemo?
Igor Dernovšek je skupaj z Alešem Češnovarjem leta 1984 ustanovil skupino Niet. V dobrem letu dni so se prebili na sceno, nastopili na Novem rocku in odšli na turnejo v Francijo. Bil je maj 1985 v Parizu. Del benda se je odpravil v četrt Pigalle. Sledila so leta aidsa in smrti. Igor leta 1993 napiše komad Bil je maj.
Niet še vedno živijo svoje perspektive, čeprav je bilo vmes veliko vijolic, depresije in smrti. 40 let od nastanka skupine ostaja energija, družbene kritičnosti ne zmanjka. V prvem delu radijskega dokumentarca na vajah spoznamo odnose v bendu, se pogovarjamo s sopotniki in sodobniki Nietov, z včasih neverjetnimi anekdotami se spomnimo Primoža Habiča, pokojnega prvega pevca.
O delavkah in delavcih, ki so pogosto spregledani, utišani in obravnavani kot številke, o izčrpavanju tovarn in ljudi govori antropologinja dr. Nina Vodopivec, Aleš Černi pa v zgodbi o vzponu in padcu tovarne Mura simbolizira sedanjost in prihodnost, ki sta tesno povezani s preteklostjo. Krojač in modni oblikovalec Aleš Černi je namreč otrok tovarne Mura, njegova mama je bila v Muri šivilja in po njeni zaslugi je bila Alešu ljubezen do šivanja položena v zibelko ...
O delu, delavkah in delavcih, o pomenu korektne komunikacije in partnerskih odnosov z zaposlenimi in s sindikati, pa tudi o razlogih, da je tekstilna tovarna Mura propadla, razmišlja Borut Meh, ki je bil predsednik družbe Mura od 2002 do 2007. V Muro je takrat že prišel kot krizni menedžer.
Neveljaven email naslov