Profesor, filozof, publicist, vstajnik in protestnik dr. Boris Vezjak o mariborskih in vseslovenskih vstajah v obdobju 2012 - 2014, pa tudi o protestih danes. Vezjak je zaradi sodelovanja v vstajah slišal očitke, da je ekstremist, mariborski župan Franc Kangler pa ga je proglasil za očeta vstaj. Malo manj znano dejstvo pa je, da je dr. Vezjak soavtor slogana Nesimo jih vun! Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.

Nesimo jih vun!

Vseslovenske ljudske vstaje od leta 2012 do 2014 si v zgodovini protestnih gibanj mlade slovenske države zaslužijo posebno pozornost. To so bili množični protesti, ki so od konca novembra 2012 potekali po Sloveniji, začeli pa so se v Mariboru. Nastali so spontano, pri organizaciji so pomembno vlogo odigrala spletna družabna omrežja, najrazličnejše skupine na Facebooku, pozneje pa se je oblikoval tudi odbor, ki je skrbel za koordinacijo med številnimi skupinami, gibanji itd. Dogodki niso bili prijavljeni, kar so protestniki označili za obliko državljanske nepokorščine. Protestom so se množično priključili tudi kulturniki, ki so se povezali v koordinacijsko skupino kulture Slovenije (KOKS), med protesti so organizirali protestivale, umetniške programe, ki so kreativno poudarjali protestniške zahteve in sporočila, protestirali so proti vladnim ukrepom na področju kulture.

Množična zborovanja so se novembra 2012 začela v Mariboru, povod zanje je bil projekt postavitve radarjev, s katerimi so merili hitrost v prometu in na tej podlagi kaznovali številne kršitelje. Po množičnih protestih v Mariboru je župan Kangler napovedal, da bo 31. 12. 2012 odstopil.

Kangler ga je proglasil za očeta vstaj, dobil pa je tudi oznako, da je ekstremist.

Dr. Boris Vezjak je bil v času mariborskih in vseslovenskih ljudskih vstaj zelo dejaven. Franc Kangler ga je v enem izmed svojih tvitov proglasil celo za očeta vstaj.

Protestna zborovanja 2012–2014 so imenovali vstaje. Kakšna je vsebinska razlika med vstajami in protesti? Dr. Boris Vezjak, filozof in publicist, profesor na Filozofski fakulteti v Mariboru, ki je tudi soavtor znanega gesla Nesimo jih vun!, nam najprej pojasni, zakaj proteste v tem obdobju imenujemo vstaje: "Mislim, da zelo stroge terminologije na tem področju ni. Pojem vstaj se je nanje vezal zato,  ker se je zgodil zelo spontan ulični revolt ljudi."

"Že leta 2011 so bili nekateri manjši dogodki. Protestniška dinamika se je začela v Mariboru odvijati okrog Sanjina Jašarja, aktivista iz Pekarne. Spomnim se priprtja mariborskega župana 4. maja 2011, takrat je bilo že napeto, dan pozneje sem organiziral peticijo za odstop mariborskega župana."

Borisa Vezjaka so takrat označili celo za ekstremista. Dobil je vabilo na zaslišanje pred parlamentarno komisijo, ki se je ukvarjala z delovanjem ekstremističnih skupin.

Sprožilec protestov so bili mariborski radarji, razlage razlogov pa so različne, pravi Vezjak.

"Kangler je zmagal na volitvah 2006, svoj mandat je ponovil 2010, ko se je že zdelo, da je župan koruptiven, mediji so poročali o kazenskih ovadbah …  Ves čas smo se čudili, zakaj so ljudje tako tolerantni, zakaj to sprejemajo."

Zgodilo se ni nič, podpora Kanglerju ni padala, pripoveduje Vezjak: "Potem je prišlo do vzpostavitve radarjev v okviru javno-zasebnega partnerstva, ki se je že samo po sebi zdelo sporno in koruptivno, nadaljevanje poznamo."

Sprožilci in pravi razlogi

Dr. Boris Vezjak ne sprejema klasične dihotomije, ki razlikuje med sprožilci in pravimi razlogi protestov: "To je običajno neka marksistična razlaga, kako ekonomske in socialne okoliščine dominantno določajo ravnanje človeka, da se je pač v Mariborčanih v tistem trenutku nakopičilo nezadovoljstvo, da so bile socialne stiske in revščina prevelike, da je zrasla brezposelnost."

Vezjak je bil na vseh vstajah, zato se s tako razlago ne more strinjati, saj je prepričan, da je bilo še veliko drugih okoliščin.

"Zakaj ne prej in ne pozneje ni privedlo do takšnega dogajanja? Zakaj ljudje protestirajo od lanskega leta naprej? Ti protesti niso socialnega značaja. Protestniškega dogajanja ne moremo pojasniti izključno na tak način."

Vezjaku se zdijo takšne interpretacije včasih prehitre, pregrobe in presplošne: "Mislim, da je človek kompleksno bitje, ne gre le za ekonomske okoliščine, tu so tudi psihološke okoliščine, duševne stiske ljudi, nakopičene frustracije. Ko sem poslušal skandiranje ljudi Gotof si, v tem nisem videl le socialnih ozadij, ta razlaga me nikoli ni povsem prepričala."

"Proteste, ki se vrstijo od 28. februarja 2020, se ne razlaga na ta način," ugotavlja Vezjak, ki pravi, da so zdajšnji protesti bolj politični, usmerjeni v obrambo demokracije, pravne države, človekovih pravic, svobode medijev: "Ker je bil Maribor za ljubljanocentrični pogled vedno, grdo rečeno, lumpenproletarsko mesto, se je mariborske proteste od začetka pojasnjevalo s socialnimi razlogi."

Skupine na Facebooku

Vstaje med letoma 2012 in 2014 so bile naša prva večja izkušnja z družbenimi mediji in skupinami na Facebooku, ki so dejavno vstopile v vstajniško gibanje.

"Te vstaje so bile zelo specifične. Oblikovali so se različni krogi protestniških skupin. Eno je vodil Sanjin Jašar, ki pa ni bil povezan s skupino, ki je postala najbolj množična, nastopala pa je pod imenom Franc Kangler naj odstopi, njeni avtorji so bili ves čas skriti in anonimni, nastopali so prek Facebooka, dajali navodila, kdaj naj ljudje pridejo na ulice in trge, kakšna gesla naj uporabljajo."

Anonimnost je bila ključna za njihov uspeh, poudarja Boris Vezjak, saj izpostavljenost pomeni določeno tveganje: "Brez anonimnosti tolikšne množičnosti najbrž ne bi bilo."

Dinamika mariborskega dogajanja je bila ves čas na meji neke agresivnosti, se spominja Vezjak, ki dodaja, da so očitno Mariborčani manj potrpežljivi, prej naredijo kaj nepredvidljivega: "Tega na protestih, ki potekajo od lani, ne vidimo. V krogih Jaše Jenulla tega nismo nikoli zasledili."

Ko se dotakneva odzivov oblasti na proteste, se Vezjak spomni, kako je mariborski župan takrat očital protestnikom, da uničujejo družbeno lastnino, da so agresivni in nasilni: "Danes vidimo, da so protestniki deležni vseh vrst diskreditacij, osebnih kompromitacij, šikaniranj, blatenj. Strankarski portali in mediji vsako ime obravnavajo posebej, na zelo osebni ravni skušajo kompromitirati udeležence protestov. Tovrstne medijske mašinerije Kangler ni imel, to tudi ni bil njegov slog."

Kako je potekala koordinacija med skupinami? "Te koordinacije je bilo malo, nekatere vstajniške skupine so se dobivale v Pekarni, nekatere se pa sploh niso dobivale."

Iskanje županskega kandidata 

Vezjak pripoveduje, kako so morali znotraj vstajniškega gibanja po Kanglerjevem odstopu zelo hitro najti svojega županskega kandidata, skupina Skupaj za Maribor je predlagala vstajnika Andreja Fištravca, ki je marca 2013 zmagal na nadomestnih volitvah za mariborskega župana.

"Fištravec je potem s seboj vzel ožjo ekipo protestniške skupine na Facebooku, mestu pa so skupaj z županom naredili več slabega kot dobrega. Razlogi so kompleksni in koreninijo v osebni psihologiji tedanjega župana."

Kateri so uspehi in dosežki mariborskih vstaj? Tudi te ocene so različne, od tega, da je dobro, ker so se prebudile prakse upora, pa do mnenja, da so bile vstaje sicer neuspešne, a smo se iz njih veliko naučili.

"Po naravi sem zmerni pesimist, menim, da nismo kaj dosti napredovali, pa tudi naučili se nismo veliko iz teh vstaj. Ocene so različne. Nekateri so pričakovali, da bodo vstaje zrušile kapitalizem, a ga niso. Niti minimalna pričakovanja se niso uresničila. Vstajniški župan je bil neuspešna izbira, ni se izkazal. Ali so te vstaje poskrbele za premisleke o spremembi volilnega sistema? Mislim, da niso. Jim je uspelo vpeljati nekakšno obliko neposredne demokracije? Mislim, da v glavnem ne. Vseslovenska ljudska vstaja ni pripeljala do odstopa predsednika Janeza Janše, šlo je za kombinacijo različnih vplivov, mislim, da je na to bolj vplivalo poročilo Komisije za preprečevanje korupcije, ki jo je takrat vodil Goran Klemenčič."

Je detroniziranje oblastnikov še mogoče?

Maribor je dal navdih za vseslovenske ljudske vstaje, ki so se razširile in nadaljevale po Sloveniji.

"Nekako se je takrat zdelo, da se da s protesti detronizirati oblastnika. Zdaj pa imamo pred seboj nemogočo nalogo. Protesti, ki potekajo zadnje leto in pol, naskakujejo oblast, ki se ne bo pustila kar tako detronizirati. Ali bi Janša odstopil, če bi šlo na ulice sto tisoč ljudi? Le zakaj? Z nekaj tviti bo opravil z njimi."

Ko Vezjak primerja mariborske in vseslovenske vstaje z današnjimi protesti, dodaja, da so bile vstaje usmerjene v boj proti korupciji.

"Protestniki tudi za to oblast mislijo, da je koruptivna, a zdaj v prvi vrsti govorimo o tem, da je oblast nevarna, avtoritarna, sesuva demokracijo, da so pod njo ogrožene človekove pravice."

So protesti zdaj na neki način tudi nadaljevanje vstaj? Vezjak najprej opozori, da je iz dogajanja leta 2013 nastal skupek vstajniških strank, iz katerih je nastala Združena levica, ki je bila leta 2014 na volitvah uspešna: "Luka Mesec in njegova Levica sta nekakšna kontinuiteta vstajniškega gibanja. Na volitvah 2014 je s kolosalnim rezultatom zmagal Miro Cerar, ki je bil takrat razumljen kot antipod vstajništva. To je bil čas, ko so ljudje zahtevali prenovo politike, Miro Cerar se jim je zazdel primeren kandidat z visoko moralno in etično integriteto in so ga nagradili. Cerar pa je nenehno poudarjal, da se demokracije ne rešuje na ulici, Miro Cerar je bil po svoji naravi antiprotestnik. To je nenavaden razplet tega dogajanja. Ljudje niso nagradili vstajnikov, v malem delu so nagradili Levico, nagradili so antivstajništvo, nekoga, ki ne protestira na ulicah, ki si ne maže rok s tem, da bi nosil transparente in skandiral proti oblastnikom."

Boris Vezjak ne opaža, da bi zdajšnji protestniki razmišljali o ustanovitvi kakšne nove stranke.

"V obtoku so določena imena voditeljev novih strank, a ti se protestov ne udeležujejo. Če upajo na uspeh, bi po mojem mnenju morali med ljudi na ulico."

Kaj pa čas predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije?

"Predsedovanje bo dalo v jadra nov elan, zdelo se bo, da je svetovna ali vsaj evropska pozornost usmerjena v Slovenijo, tuje novinarje bo bolj zanimalo, kaj se dogaja tukaj, kaj se dogaja na slovenskih ulicah. V tem smislu vidim priložnost za povečanje pomena protestov oziroma sporočil teh protestov."

Kaj bi dal dr. Vezjak v Vitrino Slovenijo?

"V to vitrino bi sicer dal Jašo Jenulla, a dvomim, da bi on hotel ostati v njej, zato dajem v vitrino kolo, simbol trenutnega protestništva."