V mojih šolskih letih ni nihče govoril o kakšni likovni vzgoji. Na urniku smo imeli risanje. In tudi posebnega učitelja za to. Več kot risba je pri njem veljal natančno z ravnilom odmerjen rob risalnega lista. Jeseni smo morali prinesti odpadli list kakšnega drevesa in potem smo ga vso šolsko uro risali in barvali z vodenkami. Zmogla sem ustvariti primeren zmazek. Manj pa rob, tako da bi se koti brezhibno stikali.
Še vedno me preganja spomin na to. In se sprašujem, kaj je v življenju res bistveno: sredica ali njen zunanji prostor. Dalj kot do spoznanja, da na bistvenost gledamo vsak po svoje, ne pridem. Potrebujem pa trdnost in varnost. Najbrž ne samo jaz. Zato se zatekamo k različnim vedam. Filozofija je že ena izmed njih; po domače povedano: veselje do razglabljanja. »Poglejte tale tulipan,« mi je rekla profesorica visoke literarne znanosti, »poglejte ga, odpadajo mu cvetni listi. Nič drugače ni z nami.«
Če zdaj to povežem z jesenskim listom in botanikom, ki je v radijski oddaji razlagal življenje drevesne krošnje, doumem, da je odpadlo orumenelo listje dokaz gnitja, razpadanja, umiranja, občudovanje zlate jesenske lepote pa človekova sposobnost preslikati kruta dejstva v prijetno slepilo. V tem primeru je sredica golo razpadanje, barvitost pa bežno obrobje.
Da ni nič drugače z nami? Kajpada, »prišla bo pošta iz nebes, bo treba dat življenje čez«. V obličje razpadanja se velikokrat zastrmi kirurg s kančkom upanja, da pa mogoče njegov skalpel le podaljša »rok trajanja« na etiketi naših dni. Ko se dokončno iztečejo, šele sledi hvala temu, kar prej na nas niti ni bilo opazno kot lepota in plemenitost.
Risalnemu listu portretov smo slabo odmerili rob, pa je zunaj njega ostal neprepoznan prostor lepote. Ne samo sredica, tudi to, kar je zunaj nje, nas dela ljudi. Dobre in manj dobre, uspešne in manj uspešne, bolne in zdrave, žive in mrtve. Preživele v spominu še živečih in v neskončno Presežnem, »kajti kdo bi mogel navsezadnje vedeti«, je menda dejal Nikola Tesla.
Narisani list ima tudi svoj rob. Zunaj njega lista preprosto ni. Jahve pa sam sebe imenuje: Sem, ki sem. Nekako razumem.