Dietilamid lizergično kislino (LSD) je "po nesreči" odkril Švicar Albert Hoffmann, ki je med pospravljanjem laboratorija 16. aprila 1943 prišel v stik s snovjo in opazil njene nenavadne učinke, zato je 19. aprila snov zaužil nalašč, a v veliko večjem odmerku in doživel je ekstremnejše doživetje, ko so omare v stanovanju oživele, soseda pa se mu je prikazovala kot zlobna čarovnica. Farmacevtska industrija je nato razvila zdravilo za različna psihična obolenja in ga dala leta 1949 na trg. Ko je postal predvsem med hipiji vsesplošno priljubljeno mamilo, pa je ob koncu 60. let sledila v ZDA in posledično širše po svetu uvrstitev med prepovedane substance. Prepoved je sovpadla s seksualno in liberalno revolucijo, ki so jo v letu 1968 po svetu zanetili mladi.

"V možganih človeka se med psihedelično izkušnjo začnejo vzpostavljati številne nove povezave, zato je ta izkušnja za marsikoga lahko zelo preplavljajoča," je to, kaj se dogaja v možganih pod vplivom LSD-ja, ki na magnetnoresonančni sliki žarijo, za MMC opisala zdravnica in psihoterapevtka Mina Paš z Inštituta za psihoterapijo Zajčja luknja. Paševa sodeluje pri prvi slovenski raziskavi na področju psihedelične terapije v zdravstvene namene, v okviru dogodka 75 let LSD-ja pa je tudi predavala o tem. "Vsi ljudje na svetu vemo, kaj je to stanje spremenjene zavesti, ker vsi sanjamo ponoči," je dodala.
Čeprav v zadnjem času potekajo številne raziskave, ki dokazujejo pozitivne učinke psihedelikov na področju psihoterapije, še posebej so lahko v pomoč pri depresiji, posttravmatskem sindromu, anksioznih motnjah in odvisnostih, uradna medicina psihedelike še vedno zavrača in so na seznamu prepovedanih snovi. Paševa opozarja na nevarnost, da bodo ljudje substance jemali na lastno pest kot "magične tabletke, ki pozdravijo vse", saj mora terapija potekati pod strogim nadzorom izkušenega terapevta in v pravilnem kontekstu, ker je v nasprotnem primeru izkušnja lahko hitro negativna in povzroči dodatno travmo. Nevarnost je vedno mogoča tudi zaradi fizičnih poškodb uživalca, zato mora vedno biti navzoč nekdo, ki "ga pazi".
Psihedelično društvo Slovenije
Kaj pravzaprav počne Psihedelično društvo Slovenije, ki je na Novem trgu v Ljubljani organiziralo dogodek ob 75-letnici odkritja med hipiji v 60. in 70. letih popularnega mamila LSD, kaj je njihovo poslanstvo? "Ozavestiti hočemo ljudi, da se to da početi na varen način, razširjamo znanstvene raziskave, ki kažejo izredno dobre rezultate v psihoterapiji. Celotna medicina gre v smer, da se s psihedeliki osredotoči na bolezenska stanja, ki jih do zdaj niso znali zdraviti. Škoda pa je, da morajo ljudje, če želijo takšno zdravljenje, oditi na črni trg," je za MMC ob robu dogajanja pojasnil biopsiholog Damjan Marić.

Marić je dejal, da upa, da bodo v društvu z dogodki, kot je 75 let LSD-ja in z ozaveščanjem javnosti spremenili odnos s stereotipi negativno nastrojene družbe. "Če javno povem, da sem poskusil LSD, si želim, da me ne bi doleteli takoj srepi in grdi pogledi. Verjamem v miren soobstoj in omogočanje čim boljšega življenja drug drugemu," je povzel geslo "Živi in pusti živeti".

Razlika med kokainom, alkoholom in psihedeliki
Substance, kot so kokain in amfetamini, delujejo na nagrajevalne mehanizme v možganih, kjer se začnejo tvoriti nove povezave in so posledično izredno zasvojljive. "Nagrajevalne mehanizme je narava naredila zato, da je nagradila evolucijsko ustrezna vedenja, kot je hranjenje ali spolna dejavnost. Droge, ki ekstremno okrepijo nagrajevalni mehanizem, so v resnici evolucijsko popolnoma nefunkcionalne, a vseeno sprožajo močno željo po ponovni uporabi, čeprav človeku ta uporaba lahko škodi," je pojasnila Paševa.
Pri psihedelikih je zgodba popolnoma drugačna, saj že ime pove, da naredijo psiho vidno. "Med psihedelično izkušnjo se zgodi, da postane meja med nezavednim in zavednim zelo tanka in iz nezavednega začnejo v našo zavest vdirati vsebine, s katerimi drugače nismo v stiku, to pa je za marsikoga lahko zelo strašljivo, sploh če ne ve, da se bo to zgodilo, kar naenkrat se zaznava sveta in sebe popolnoma spremenita," je pojasnila, zakaj so psihedeliki potencialno tako uporabni v psihoterapiji.
Kako pa je z alkoholom? "Alkohol je zelo dober "anksiolitik", zato ga ljudje, ki so nervozni, radi malo pijejo, a resnica je takšna, da alkohol, pa tudi druge substance, kot so metamfetamin ali kokain v predelani obliki, človeka odrežejo od samega sebe, utišajo neprijetna čustva, so kot analgetik, kot obliž na gnojno rano," je pojasnila, da se tako samo navzven človek zdi, kot da je z njim vse v redu, globoko v njem pa gnojna rana pod obliži opojnih substanc gnije dalje.

Terapija odpiranja gnojnih ran
Psihedeliki pa ravno obratno: gnojne rane, potlačene globoko v podzavesti, odprejo in "pustijo, da gnoj steče ven, kar je takrat, ko se to zgodi, lahko zelo težavno, boleče in grdo". Zato v tistem trenutku človek po njenih besedah potrebuje ob sebi terapevta, ki zna to rano oskrbeti. "Psihedelik lahko pomaga, lahko pa zadevo tudi poslabša, zadeva ni enoznačna, ker psihedeliki delujejo popolnoma drugače kot klasična zdravila. Antidepresiv te naredi manj depresivnega, anksiolitik zmanjša nemir in tesnobo, psihedeliki pa te stvari v procesu zdravljenja pogosto ojačajo, zato da človek lahko potem zadevo predela, zgoditi se mora pot v bolečino, ki pripelje na drugi strani ven," je opisala proces.

"Psihedeliki se jemljejo tudi za zabavo, s čimer ni nič narobe, a če se nekomu na zabavi odpre stara travma, ki se je sploh ne zaveda, in se to zgodi v popolnoma neprimernem okolju, kjer se lahko zgodi kaj ogrožajočega, ko je v takem procesu, se mu hitro vse zdi ogrožajoče, že če ga nekdo postrani pogleda, kar lahko pripelje do retravmatizacije," je opozorila. Psihedeliki lahko stvari tudi močno poslabšajo, če se vse skupaj zgodi v napačnem kontekstu.
Stopnja škodljivosti psihedelikov je nizka, nevarno je zgolj za ljudi, ki imajo psihoze bodisi sami ali pa v družini, ali pa kakšne resne psihološke bolezni, kot je shizofrenija, je pojasnila potencialne škodljive učinke in dodala, da je vedno nevarno tudi zaradi potencialnih fizičnih poškodb. "Nekateri postanejo zasvojeni v smislu pretirane rabe, ker jim to omogoča beg iz realnosti, kar ni v redu, a pri psihedelikih je tako, da jih vsak dan človek sploh ne more jemati, ker se hitro razvije toleranca na učinke, tako da imajo v primerjavi z drugimi drogami, tudi alkoholom, neprimerno nižji potencial za zasvojenost," je še pristavila.
Ne gre za "magično tabletko"
"Vse te snovi res lahko pomagajo pri nekaterih zakoreninjenih psiholoških težavah, kot so hude depresije, posttravmatski sindrom, odvisnosti, to je izredno težko zdraviti in organizem v bistvu potrebuje neko sredstvo, da ga strese, da se vzpostavijo nove povezave v možganih, da se nanovo ožičijo na bolj zdrave nevronske poti," je izpostavila in dodala, da možgani človeka s hudimi psihološkimi težavami potrebujejo "ponoven zagon".
"Problem, ki lahko nastane, je, da bodo ljudje to jemali kot magično tabletko, ki pozdravi vse, to ni najbolj v redu, a se lahko tudi dobro konča, nekaterim se zgodijo izkušnje čisto "po nesreči", ki so zelo terapevtske, lahko pa tudi ne," je posvarila pred psihoterapijo "na lastno pest", ki lahko travme še poslabša.

Hipijevska revolucija in šamani iz pradavnine
"Začelo se je s t. i. hipijevsko revolucijo v ZDA, a terapevti so pozitivne zmožnosti LSD-ja raziskali že v 50. letih 20. st., za alkoholizem ni boljšega zdravila, potencial LSD-ja za dobro človeštva je velik. Ni pa nujno, da je s tabo kaj narobe, lahko želiš nadgraditi svojo izkušnjo ali pa primer Silicijeve doline, kjer vzamejo t. i. mikrodoze LSD-ja, da izboljšajo svojo kreativnost," je popularizacijo LSD-ja opisal Marić in dodal, da se vse bolj omenja 21. stoletje kot renesansa za psihedelične substance, saj številne znanstvene raziskave potrjujejo potencialne pozitivne vplive. "V plemenskih družbah so že šamani imeli svoje svete rastline in gobe, današnji družbi manjka nekega duha, nekega pomena, ljudje naokoli prazno tavajo," je poudril Marić in dodal, da bi si marsikdo lahko pri iskanju smisla pomagal s psihedeliki.

"Že v pradavnini so uporabljali rastline za zdravljenje, to je nekaj, kar obstaja od zmeraj, pa se je vmes malo pozabilo. V kolektivni zavesti imamo močen davek spomina na čarovnice, ki so gorele na grmadi zaradi takšnih stvari," je dodala Paševa.
"Skoki čez balkon so mit"
"Marsikdo sploh ne ve, kje začeti, in naše društvo mu v tem primeru lahko pomaga, če kdo želi psihedelično izkušnjo, mu lahko po njej pomagamo s pogovorom, da uspešno integrira spoznanja," je dodal in opozoril, da psihedeliki niso primerni za vsakega človeka in da "mora vedno biti prisoten vodnik, terapevt oz. nekdo trezen, ki pazi na to osebo".
Da se ne dogajajo t. i. panični skoki v reko ali pa čez balkon? "Da, to je eden od najbolj splošno uveljavljenih mitov, jaz osebno ne poznam nobenih takšnih primerov, a vseeno mora nekdo paziti, da ne narediš kakšne neumnosti," je Marić izpostavil med ljudmi najbolj razširjeni mit, ki je le eden od mnogih negativnih stigem v družbi. Bistveno po njegovih besedah je tudi, da se dobro informiramo o substanci, o tem, kakšna je, kakšni so pozitivni, nevtralni in negativni učinki ter da "ne mešamo drugih drog zraven, stimulantov ali pa ne pijemo alkohola".
Bi lahko rekli, da je občutek takšen, kot bi oživele sanje? "Da, to je lepa prispodoba." Kaj pa če nas v sanjah lovi pošast? "Lahko, ampak to so klasične strašilne zgodbe, za katere je vprašanje, koliko dobrega so prinesle. To, da so ljudje poslušali, kako je nevarno, je prispevalo, da so potem imeli negativno izkušnjo, ker so šli s strahom noter," odgovarja Paševa.

LSD kot blažja oblika t. i. norih gob
Je učinek LSD-ja podoben norim gobam? "Zagotovo pade v isto sfero, pojavijo se uvidi, halucinacije, distorzije in iluzije, a učinek LSD-ja traja malo dlje, tudi do 12 ur, zato se za začetnike običajno ne priporoča. Sam učinek je sicer bolj mil kot pri gobah, ki so bolj zemeljske, prvinske oz. arhetipske," je odgovoril mladi biopsiholog.

Osebnostni razvoj in strah pred temo
Glede svoje izkušnje s psihedeliki je Marić dejal, da so mu zelo pomagali pri osebnostnem razvoju, saj se je "dolgo počutil, kot da nikamor ne spada". "Somišljeniki vedno so, samo poiskati jih je treba, deliti svoje znanje in izkušnje naprej ter pomagati sočloveku, bistvo je ustvarjanje varnega okolja, kjer se vsi počutijo dovolj sproščeno, da lahko pokažejo svojo najboljšo plat, tu lahko psihedeliki veliko pomagajo," je pojasnil pot v boljšo družbo prihodnosti.
Prvo izkušnjo z LSD-jem si po njegovih besedah običajno vsak zelo dobro zapomni, nanj pa je delovala še posebej terapevtsko, saj se je rešil niktofobije (strah pred temo, op. a.). "Ta strah me je intenzivno spremljal kakšnih deset let, na LSD-ju pa sva takrat z nekdanjim dekletom rekla – pojdiva v gozd in na neki točki je postalo zelo temno, tako da mi je strah prevzemal vse telo, hotel sem zbežati, a sem se uprl, zakorakal sem v temo in od takrat me ni več strah pred njo," je delil svojo izkušnjo. LSD osvetli vse naše potlačene strahove in travme in prav zato se marsikdo boji in tako lahko kdo doživi tudi kakšno negativno izkušnjo, če doživetja ne zna prav skanalizirati, je dodal.
LSD ni najlažje dosegljiva substanca
"Zadnje čase, odkar obstaja dark web (anonimni temni splet, dosegljiv prek omrežja Tor, op. a.), veliko ljudi naroča prepovedane substance od tam, poznam veliko ljudi, ki pravijo, da zaupajo samo še prodajalcem na internetu, ki si med kupci pridobijo ugled, na ulici pa nikoli ne veš, kaj v resnici kupiš," je odgovoril, da na slovenskem črnem trgu do LSD-ja ni najlažje priti. Cena se giblje okoli 10 evrov na odmerek LSD-ja, kar je proti kakšnemu kokainu poceni, je še odvrnil.

LSD sam po sebi ni zasvojljiv niti toksičen, a po nekih raziskavah naj bi bilo slabih 30 odstotkov LSD-ja v Evropi ponaredkov. Opozoril je še, da je to problem nereguliranega črnega trga, kjer nikoli ne veš, "kaj ti je nekdo podtaknil". "Podpiram legalizacijo ali pa vsaj dekriminalizacijo, a le če bi inšpekcija skrbela za nadzor, kot je to pri drugih zakonitih rečeh," je navedel in dodal primer Norveške, kjer naj bi bila po načrtih že naslednje leto na zdravniški recept v lekarnah na voljo MDMA (ekstazi) in psilocibin (nore gobe). "Vojna proti drogam se je izkazala za popolnoma neuspešno, že pri prohibiciji alkohola v ZDA se je to videlo, to ne koristi nobenemu, razen morda nekaterim možem iz ozadja," je sklenil.

LSD se v javnosti malo omenja, stalno poslušamo o heroinu in kokainu. Zakaj? "Največ se omenjajo droge, ki zasvojijo in se množično zlorabljajo, LSD nima takšnega potenciala in takšnih odvisnikov sploh ni," je odgovoril in dodal, da pri nas obstaja "peščica ljudi, ki je poskusila LSD in ga jemlje morda redno enkrat na nekaj mesecev ali pa enkrat na leto".
Švicarske psihedelične terapije
Psihedelične terapije so z izjemo Švice "ne najbolj legalna stvar". "V Švici lahko ministrstvo za zdravje terapevtom podeli dovoljenje za delo s psihedeliki, drugje pa je za zdaj vse še v sklopu raziskav," je Paševa izpostavila edinstven primer.
"Z LSD-jem je bilo med 50. in 70. leti izvedenih ogromno terapij, zdravili so alkoholizem, nevroze, anksiozne motnje in psihoze. Učinki so že dalj časa znani, a je šlo s prepovedjo vse skupaj v zaton, vse do 90. let, ko se je začela zadeva oživljati, zadnja leta pa je totalni boom," je opisala vrnitev psihedelikov na prizorišče psihoterapije.
V bolnišnici John Hopkins v ZDA so pred leti v raziskavi pokazali, kako uspešen je psilocibin pri odpravljanju anksioznosti na smrt bolnih ljudi, pokazal pa se je tudi izjemen potencial MDMA-ja pri posttravmatski stresni motnji, ki je bil v raziskavi 85-odstotno uspešen, je Paševa navedla uspehe nekaterih raziskav in dodala, da je MDMA v tretji fazi preizkušanj v ZDA, potem pa bo registriran kot zdravilo.

Prinaša 21. stoletje preporod za psihedelike?
"Če bi bilo katero koli zdravilo, ki se na novo patentira, imelo tako dobre rezultate, kot jih imajo psihedeliki v sklopu psihedelične psihiatrije, bi farmacevti do stropa skakali od sreče. Patentirajo že zdravila, ki imajo 30-odstotno uspešnost, psihedeliki pa imajo pri tako problematični stvari, kot je posttravmatski sindrom, tudi 85-odstotno," je izpostavila dvojne standarde, ki jih povzročajo negativni stereotipi o nevarnih mamilih.

Paševa je prepričana, da je prav, da se percepcija javnosti počasi spremeni, kot je bilo s "travo". "Zdaj že starejši ljudje, ki se jim je trava še malo prej zdela "hudičeva zel", govorijo o tem, kako je zdravilna," je poudarila. "Ne sme se zgoditi to, kar se je zgodilo s psihedelično revolucijo v 70. letih, ki je šla v napačno smer, saj je bila preveč radikalna za zaprto, tradicionalno in zavrto družbo. Kvantni preskok v 'flower power' je bil prevelik," je sklenila.