V oddaji Marcel sta medijski strokovnjak Marko Milosavljević in pravnica Jasna Zakonjšek z Marcelom govorila o predlogu novega medijskega zakona in o novi definiciji vplivnežev.

Vlada je tik pred novim letom potrdila predlog novega medijskega zakona, za katerega ministrica Asta Vrečko pravi, da je eden izmed najsodobnejših v Evropi. Ali je tudi najbolj nedvoumen in najnatančnejši?

Milosavljević: Ne in ne. Pri obeh vidikih manjka marsikaj.

Ampak v Sloveniji je za medijski zakon dobro, da je nedvoumen in natančen.

Milosavljević: Absolutno. Naj navedem samo primer iz prejšnjega zakona, ki je govoril o tako imenovanih splošnoinformativnih dnevnih časopisih – zakon ni ponudil definicije, kaj so splošnoinformativni dnevni časopisi, nato je nekdanji minister Tone Peršak v parlamentu trdil za enega od časopisov, da ni splošnoinformativen, ker nima rubrike zunanja politika.

Sorodna novica 11.000 podpisov pod peticijo za umik predloga zakona o medijih. Vrečko: Skrajen primer lažnih novic.

Ali bo mogoče njegove vsebine tolmačiti na različne načine ali bo vse nejasnosti in dvoumnosti lahko politika s pridom izkoriščala in zlorabljala še naprej?

Milosavljević: Kot vemo, se v Sloveniji vsaka od takšnih lukenj s pridom izkoristi. Tipičen primer je tudi obstoječi zakon o medijih iz leta 2005, ki je nastal na osnovi zakona iz leta 2001. Enako je šlo za še prejšnje zakone o javnih glasilih, čisto vsaka luknja se je izkoristila. Vprašanje je, ali so te luknje nastale takrat naključno ali namenoma. Ampak te luknje so privedle do stanja, kjer je slovensko medijsko področje danes – visoko koncentrirano novinarstvo – ogroženo, pluralnost ogrožena in tako naprej.

Ali so vplivnice in vplivneži mediji? Ali sta Tina Gaber in Zala Klopčič medij? Ali je to razvidno iz tega zakona?

Zakonjšek: Če pogledamo v predlogu zakona to definicijo, kar se tiče medijev in vplivnežev oziroma vplivnic, bi rekla, da ne. Zadeva ni jasno razvidna, ni je mogoče ločiti. Zakon sicer poskuša definirati obe ti kategoriji in v povezavi z mediji bolj poudarja neko uredniško vlogo, periodičnost, v nekih alinejah celo omenja vsakodnevnost medija. Ampak vemo, da tudi mediji, ki ne izhajajo vsak dan, so mediji. Po drugi strani pa imajo tudi nekateri vplivneži, ki so tako razviti, neko uredniško strukturirano objavljanje, da se periodično oglašajo. Tako te ločnice ni mogoče razbrati iz zakona.

Ali sta Tina Gaber in Zala Klopčič medij?

Zakonjšek: Ne vem, če berem zakon, tega ni mogoče reči.

To sprašujem zato, ker se je vnela polemika o tem, zlasti na desni. Janšev SDS je poslal peticijo, češ da zakon uvaja cenzuro, ogroža neodvisnost medijev in tako naprej.

Milosavljević: To je čisto drugo vprašanje. Povezano je s politično agendo določenih političnih akterjev, ki seveda želijo zrušiti zakon.

... Ki pozabljajo, da je neka stranka ukinila oddajo Studio City, recimo.

Milosavljević: To je zdaj tudi ena od vaših mogočih interpretacij. V vsakem primeru imajo politične stranke svojo agendo in tudi z njimi povezani privrženci, kar je popolnoma legitimno. Dejstvo pa je, da zakon, če ga beremo dobesedno, ne omogoča takšne interpretacije, da bi bili Tina Gaber in Zala Klopčič medij. Je pa res, da je v določenih pogledih tudi ta zakon napisan ohlapno in da se v tej državi lahko hitro najde kdo, bodisi inšpektor ali uradnik, recimo na Akosu, ali kakšen drug odgovorni organ, ki bo stvari interpretiral nekoliko kreativno, nekoliko po svoje, včasih politično motivirano, včasih lahko arbitrarno, osebno, in bo gotovo v teh stvareh našel tudi tovrstne elemente. To pa zato, ker se zakon sklicuje na dokument Evropske unije iz leta 2016. V tem času se je marsikaj tudi tehnološko spremenilo. O vplivnežih pred 10 leti smo govorili zelo malo, danes jih je bistveno več. Ločnica med njimi in mediji je bistveno bolj zabrisana.

Kaj vama je še skočilo v oči? Ste brskali po tem zakonu?

Zakonjšek: Kar se tiče te pomembnosti ločevanja ali tega glede vplivnežev ... Nekako se v določenem delu javnosti poskuša ustvariti vtis, kot da za vplivneže do tega trenutka ne veljajo nobene omejitve in da se zdaj uvaja neka cenzura s tem predlogom zakona. Seveda veliko stvari, ki so v predlogu zakona zapisane, velja že zdaj za vsakogar, ne samo za vplivneže. Tako da tudi vplivneži, vplivnice niso v nekem brezpravnem stanju.

Torej ne smejo širiti sovraštva?

Zakonjšek: Da, ne smejo širiti sovraštva, ne smejo širiti nepreverjenih informacij, ne smejo posegati v zasebnost. To vse že zdaj velja. Tako da v določenih delih, ki jih zakon poskuša predstaviti kot neko novost, pravzaprav ne gre za novost, ker imamo že zdaj Kazenski zakonik, imamo že zdaj Obligacijski zakonik, na podlagi katerega sodišča sodijo o teh stvareh. Je pa res, da je, če se posameznik znajde v določeni situaciji, če po domače rečem, da ga razžali medij, ker potem veš, s kom imaš opravka, veš, kam pogledati, kam tožbo nasloviti, kot če te nekdo, ki ima ravno tak ali pa še močnejši vpliv na javnost, pa je to neki vplivnež, ki se ga ne da tako preprosto definirati.

Ali bo zakon omogočil večjo preglednost tega državnega oglaševanja? Ali zakon preprečuje ali prepoveduje, da bi državna podjetja oglaševala v strankarskih glasilih in na strankarskih digitalnih platformah? To bi vendarle medijski zakon moral nekako določiti.

Milosavljević: Po eni strani da, vendar ni čisto razvidno, kako naj bi se to zgodilo. Tudi pravila, kje naj bi potekalo državno oglaševanje oziroma predvsem po kakšnih merilih naj bi potekalo, omogočajo določeno kreativno interpretacijo. Na primer, tudi določba, ki govori o tem, da je treba to državno oglaševanje razdeliti, ne samo v skladu z nekimi tržnimi merili in v skladu z nekimi tržnimi podatki o dosegu, gledanosti, ciljnih skupinah in tako naprej, ampak tudi v skladu z neko sliko pluralnosti v Sloveniji. Kakšna je ta slika pluralnosti in na podlagi česa bo nekdo določal, je stvar neke politične interpretacije. Neko ministrstvo, neki državni organ bo odločal o tem, katera raziskava, kateri odlok, katera stvar kaže realno sliko pluralnosti v tej državi. Tukaj lahko pride zelo hitro do zelo različnih interpretacij. Ta zakon ima vrsto nedorečenosti, vrsto nenatančnosti. Verjamem, da se izza marsičesa ne skriva neka škodoželjnost ali zlonamernost. Ampak tak, kot je, vsekakor predstavlja veliko nepotrebnih tveganj.

Politika se neskončno veseli nejasnosti in dvoumnosti v zakonih. Kdo je odgovoren za spletne komentarje pod članki?

Zakonjšek: Obrazložitev predloga zakona navaja, da zakon ne bo vzpostavil odgovornosti izdajatelja in ne bo zahteval tega, da bi izdajatelj vnaprej nadziral komentarje, da bo vzpostavil zgolj zahtevo, da ga je po tem, ko nekdo opozori na neki žaljiv komentar, dolžan dolžan medij odstraniti. V tem primeru so civilna zakonodaja, Obligacijski zakonik in tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, na podlagi katere sodijo tudi naša sodišča, strožji.

Kdo je odgovoren za izjave umetne inteligence?

Zakonjšek: Izdajatelj medija, tako kot za vsako drugo orodje, ki ga novinarji uporabljate, in ne morete okriviti Googla, da vam je dal informacije, ampak morate narediti, kar ste dolžni narediti: da preverite verodostojnost informacije.