V noči na torek je nenadoma, po neuradnih informacijah zaradi kapi, umrl Andrej Bajuk, ki je leta 2000 pol leta vodil slovensko vlado, bil med letoma 2004 in 2008 finančni minister, osem let pa predsedoval tudi Novi Sloveniji. Tako njegovi politični sopotniki kot nasprotniki ga vidijo kot načelnega človeka in mu priznavajo nesporno poznavanje financ. V Odmevih sta se ga spominjala strankarski in politični kolega Lojze Peterle ter predsednik Svetovnega slovenskega kongresa Boris Pleskovič. Z njima se je pogovarjala Rosvita Pesek.

Kakšen pečat je Andrej Bajuk pustil v Sloveniji?
Lojze Peterle: Njegov pečat se začenja z odločitvijo, da pusti izjemno ugledno in dobro pozicijo v mednarodnem bančnem svetu in posveti svoje sile Sloveniji. Vedno sem spoštoval njegovo odločitev, da je želel svoja najbolj zrela leta posvetiti Sloveniji. Lahko bi končal z eno lepo kariero, a se je odločil za Slovenijo. To je čutil kot poslanstvo. Spoznal sem ga leta 1990 v Združenih državah Amerike, in ko sem izvedel za njegove reference ter domoljubje, sem ga povabil v Slovenijo. Deset let pozsneje je prišel. Živel je drugje, demokratične standarde je spoznaval predvsem v ZDA, kjer je pridobil tudi glavni del svoje izobrazbe z doktoratom na Berkeleyju. Bil je prepričan in transparenten demokrat, ki pa se ni razumel na dogovorno ekonomijo in tudi ni maral centralno vodene demokracije. To so njegove besede. V marsičem ni bil razumljen. Pri nas so ga naredili za tujca pri vsej njegov vnemi, strokovnosti in znanju, ki ga je dal Sloveniji. Tudi njegovo delo za evro ima izjemen pomen. Spominjam se, ko smo z njim v Bruslju praznovali ta izredni dogodek. Ne čudi me, da je s svojim urejanjem javnih financ dobil tudi prestižno nagrado finančnega ministra Evrope.

Kako ste ga vi, doktor Pleskovič, spoznavali od zunaj? Kakšna je bila njegova vloga pri Svetovnem slovenskem kongresu? Kakšen je bil kot bančnik?
Boris Pleskovič: Spoznal sem ga, ko sva s predsednikom Peterletom šla v Washington. Slovenci so rekli, da bi bilo dobro narediti 'party', in Bajuk je imel največjo hišo v Washingtonu. Tam sem ga spoznal, bil je zelo šarmanten in takoj sva se ujela. Pred tem sva oba leta živela v Washingtonu, pa nisva vedela eden za drugega. Bil je izredno pošten človek in dober karakter. Vedno, kadar sem ga srečal, je govoril o Sloveniji. Hotel je priti v Slovenijo in narediti nekaj dobrega za Slovenijo. Mislim, da mu je to uspelo in da je bil najboljši finančni minister. Danes evra ne bi mogli uvesti, ker naše finance niso urejene. Takrat je ponavljal, da mora še za 0,2 zmanjšati deficit, urediti inflacijo, narediti še to in ono. Estonija, na primer, zaradi 0,1 previsoke inflacije ni mogla prevzeti evra. To je bilo zelo težko. Bil je velik strokovnjak.

Bajuku nikoli ni bilo širše priznano, da je dobro vodil finančno ministrstvo. Velikokrat se je reklo, da bi bil kdo drug boljši. Kako usodno je bilo zanj, da ni poznal naših ideoloških vzorcev, da ni živel tukaj in da je prišel iz drugega demokratičnega okolja?
Lojze Peterle: Vstopil je v sovražni prostor. Če pogledamo nekaj let nazaj, bi ga prišteli med imigrante, čeprav je bil rojen leta 1943 in nima nič z domobranci in argentinsko desnico, kar so mu večkrat prilepili. Zame je bil še najbližje krščanskemu socialistu z izrazitim socialnim čutom in občutkom za gospodarske vidike. Prišel je kot grožnja, ker je hotel uvajati prave principe socialnotržne ekonomije in demokracije, kot jo je spoznal v Ameriki. Bil je drugačen, načelen in tukaj je prišlo do trka. Prišel je v stvarnost, ki tega ni sprejemala ter ga zato naredila za tujca. Čeprav je bil popoln Slovenec, saj se je dal Sloveniji. Na delo je šel s polnim srcem, z vsem znanjem in močjo, ki jo je imel. Proti koncu njegovih dni pa mu te bolečine ni nikoli olajšal. Del Slovenije ga je odklonil. To je bila njegova in naša bolečina. Tega si ni zaslužil, saj je žrtvoval bleščečo kariero za ideal. Zanj je bila Slovenija ideal. Barvali so ga v barvah, ki mu niso pristajale. Ko je Drnovšek izgubil zaupnico in je bilo do volitev še nekaj mesecev, je bil Bajuk med najbolj pozornimi na dejstvo, da naše poročilo o napredku na poti k Evropski uniji ni bilo najbolj pozitivno. To je bil njegov glavni argument, da moramo najprej popraviti to poročilo, saj če bomo imeli volitve, bomo zamudili vlak. Bil je zelo proevropsko usmerjen. Takrat je zastavil svoje ime, ko se drugi močni kandidati niso javili. Prevzeli smo oblast in poskrbeli za izredno pozitivno poročilo, da so se v Bruslju čudili, kako nam je uspelo v pol leta tako obrniti trende.

Pri nas ni navada, da nekdo prisega z desnico na prsih, za nobenim premierjem ni pri prisegi stala žena. Težave imamo tudi z odhodom iz politike. Andrej Bajuk je politiko zapustil tisti dan, ko je izgubil volitve. To kaže na neke vzorce, ki jih naša kultura ni uveljavila.
Boris Pleskovič: Veliko teh stvari je prevzel iz izkušenj. V Argentini je imel tudi slabe izkušnje, ko so bili na oblasti generali, bil je proti njihovi diktaturi. Kot vodja kabineta interameriške banke je hodil s predsednikom na obiske v Španijo, Urugvaj, Čile. Naučil se je vseh teh manir. Predsednik ga je nagradil, da je dobil direktorsko mesto v Parizu, kjer je srečal finančne ministre in druge evropske ministre. A nobena šola te ne nauči, da boš dober minister ali svetovalec. Tudi on se je na začetku lovil kot finančni minister, a na koncu je bil trden. Ko so mi v Sloveniji naštevali, kaj naj bi vse narobe delal, sem jim rekel, naj mu dajo interpelacijo. A je Cvikl odgovoril, da tega ne morejo, ker ima nagrado evropskega finančnega ministra leta in bodo izgubili. Tudi na desni bi kakšni radi imeli več korupcije, a je Bajuk ni pustil.