Na ministrstvu so odločitev sprejeli, potem ko je pristojni center za socialno delo partneričino vlogo za posvojitev zavrnil, saj naj zanjo ne bi bilo pravne podlage, nato pa se je ona na odločitev pritožila, piše Večer.

Argumenti odločujočih na ministrstvu?
Pri odločitvi naj bi se na ministrstvu opirali tudi na odločitve upravnih sodišč izpred nekaj let, ko so partnerju v heteroseksualni zunajzakonski zvezi priznali pravico do posvojitve otroka svoje partnerke.

V primeru partnerke v istospolni partnerski skupnosti bi kakršno koli nasprotno tolmačenje pomenilo očitno diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti, posledično ocenjujejo na ministrstvu.

Opirali pa so se tudi na obstoječi zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter na konvencijo o otrokovih pravicah, ki se med drugim dotika tudi enakih obveznosti obeh staršev do otrok, navajajo v časopisu.

Ob padcu družinskega zakonika ...
Sprejeta odločitev ministrstva je pomembna tudi zato, ker bi, če družinski zakonik ne bi bil sprejet (če bo referendum), vse tovrstne primere reševali na enak način.

"Pa čeprav gre za medsebojno neodvisna postopka in je bila tovrstna posvojitev, ki pa je istospolni partnerji doslej niso prakticirali, mogoča že po zdaj veljavnem Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)," je za Večer pojasnila pravnica Neža Kogovšek Šalamon. Časopis še navaja, da naj bi v Sloveniji v istospolnih partnerskih skupnostih živelo približno 100 otrok, ki pa ne uživajo enakih pravic kot otroci v drugih družinah.

Pred dokončno odločitvijo še zadnja ovira
Vendar pa vrhovno državno tožilstvo lahko zahteva varstvo zakonitosti, kar je že storilo v primeru slovenskega gejevskega para, ki sta v ZDA registrirala partnersko skupnost, nato pa tam posvojila še deklico.

V Sloveniji sta nato na okrožnem sodišču predlagala priznanje tuje sodne odločbe, po kateri sta postala "naravna, skupna in enakopravna starša deklice".

Vrhovno državno tožilstvo je zahtevo utemeljilo z argumentom, da bi bilo priznanje tuje sodne odločbe v nasprotju z moralo, prav tako pa pred domačim sodiščem priznane sodbe ne bi bilo mogoče izvršiti. Vrhovno sodišče argumenta ni podprlo in je zahtevo nato zavrnilo kot neutemeljeno.

Zakon: nihče ne more biti posvojen od več ljudi, razen če sta to zakonca
Vrhovno sodišče je ob omenjenem primeru zapisalo, da sodišče prve stopnje ni odločalo o tem, da istospolna partnerja posvojita otroka, ampak zgolj o priznanju pravnomočne in v državi izdaje že izvršene tuje sodne odločbe o posvojitvah.

Ob tem je še zapisalo, da veljavni zakon (ZZZDR) res predpisuje, da "nihče ne more biti posvojen od več oseb, razen če sta posvojitelja zakonca. Skladno z navedenim sme vsak od partnerjev v istospolni partnerski skupnosti pod splošnimi pogoji posvojiti biološkega otroka svojega partnerja, ne moreta pa istospolna partnerja skupaj posvojiti otroka, ki ni biološki potomec nobenega od njiju". Vrhovni sodniki dodajajo dvom, ali gre za določbo, ki je skladna z ustavo oz. ali ne gre za kršitev splošne prepovedi diskriminacije.

Bo primer odprl pot drugim?
V Sloveniji sicer obstaja še en primer gejevskega para, ki se je poročil v ZDA in nato s pomočjo nadomestne matere dobil otroka. Tudi temu paru je bila v tujini priznana starševska pravica, prav tako pa je ljubljansko okrožno sodišče z enakimi argumenti priznalo tujo sodno odločbo.

V omejenih primerih je torej šlo zgolj za priznanje tujih sodnih odločb, istospolni pari so otroke torej posvojili le v tujini. Primer lezbičnega para pa je prvi, ko se je partnerka odločila, da bo na centru za socialno delo vložila vlogo za posvojitev otroka svoje partnerke, ki se jima je rodil s pomočjo umetne oploditve.

Večer še navaja, da naj bi delavci centra med preverjanjem pogojev za posvojitev ugotovili vzorno družinsko življenje. Primer kaže, da bi lahko po tej poti šli še drugi pari - vendar zgolj v primeru, da bi na morebitnem referendumu družinski zakonik padel.