Njena mama je bila zelo dolgo po porodu v zelo slabem psihofizičnem stanju, ki so ga zdravniki pripisovali žalovanju po izgubi novorojenčkov, a se je šele pozneje izkazalo, da je v resnici preživela serijo manjših in nekaj večjih možganskih kapi.

Od odličnjakinje do ponavljanja razreda
“Zato, da sem zbežala od vsega hudega doma, sem kar se da pogosto odhajala ven. Mami je bila prepričana, da se v bližini doma družim s prijateljicami …” v resnici pa je žalujoča deklica zašla v popolnoma neprimerno, predvsem pa nerazumevajočo družbo.

Kmalu so se zasmehovanju, izločanju iz vrstniške družbe, ustrahovanju in poniževanju pridružili še alkohol in druge prepovedane substance. Vse je šlo samo še navzdol, Anabela se je nerazumljena počutila tudi v šoli: “Do petega razredna sem bila odličnjakinja, s samimi petkami in stoodstotno pravilno rešenimi testi. Ko se mi je vse to zgodilo, so me učitelji začeli grdo gledati, samodejno so mi zniževali ocene, močno mi je padla koncentracija, z njo pa tudi ocene. Hudo mi je bilo, ker me ni nihče razumel, nihče mi ni izrekel sožalja, nekateri sošolci so se celo norčevali iz mene in vsega, kar se je dogajalo doma. Iskala sem pomoč pri psihologih, učiteljih, a so vsi omalovaževali mojo stisko in mi očitali, da le iščem pozornost, da sem otrok, da ne vem, kaj delam, da se moram pogovarjati z mamo …” svoje takratno doživljanje opisuje najstnica.

Nihče ni mojih stisk jemal resno
A mamina, še tako ljubeča pomoč nikakor ni bila dovolj. Deklica je tudi zaradi nenadzorovanih izbruhov jeze in mučnih preganjavic potrebovala resno strokovno pomoč, z mamo sta jo iskali povsod, učinkovite nista našli. “Najbolj me je bolelo, ker so mi vsi, tudi zdravniki, očitali, da le iščem pozornost: nihče me ni jemal resno, sprva celo mami ne, zato sem iskala načine, kako naj jim vsem povem, kako hudo mi je.”

Vrsta neuspešnih poskusov pomoči
Anabela se je v stiski začela rezati po rokah, nogah, bokih, po vsem telesu. A tudi psihiatrinja z deklico ni našla skupnega jezika, vsaj Anabela je njeno pomoč tako doživela: “Rekla mi je, da razume, zakaj se režem in da ni potrebe, da s tem preneham. Da naj poskusim le rezati manj globoko. Jaz pa sem potrebovala le nekoga, ki bi me poslušal, hotela sem nasvet, potrebovala sem jasno sporočilo, da rezanje ni v redu, da naj preneham.”

Čeprav tudi Anabelini starši razumejo, da so vsi, od razredničarke, svetovalnih služb do zdravnikov nedvomno deklici želeli pomagati, žal noben poskus ni zmogel v Anabeli spremeniti toka razmišljanj, prekiniti stisk, slabih vzorcev, napačnih odločitev.

“Potem pa preprosto nisem videla več izhoda. Zabeležene imam tri poskuse samomora, prvič sem pred dobrimi tremi leti prerezala žile, drugi s tabletami …” in k sreči je bil neuspešen tudi tretji poskus. A tudi tako siloviti klici na pomoč, kot jih je Anabela sporočala s svojimi dejanji, je niso pripeljali do prave pomoči, čeprav sta jo z mamo na številnih koncih: “Bila sem pri šolski psihologinji, pa pri tisti v zdravstvenem domu, pri več psihiatrih, povsod sem poslušala, da le iščem pozornost …”

Dokler niso našli psihoterapevta, ki je našel pot do njenega zaupanja, prave načine za prekinitev obupa in s katerim je Anabela zmogla narediti korenite spremembe v svojem življenju. Med pomembnejšimi je bila zamenjava osnovne šole takoj potem, ko razreda ni izdelala. Zdaj ga v novi šoli izdeluje brez težav.

Menjava osnovne šole je bila med pomembnimi prelomnicami
Na prejšnji šoli se je, kot pravi, počutila nezaželeno, pripombe učiteljev so jo zelo prizadele, na novi šoli je lahko izrazila vse svoje talente: “Pri premagovanju stisk mi je zelo pomagalo pisanje pesmi in zgodb, največkrat sem pisala o tem, kar se mi je zgodilo. Tudi risala sem zelo veliko, največkrat porezane roke ali angelska krila. Tudi pela sem veliko. Na prejšnji šoli so mi rekli, naj v zboru le odpiram usta, da ne bom kvarila nastopov, na tej me spodbujajo, da bi pela solistično. Na prejšnji šoli so mi govorili, da rišem preveč žalostno, da ne rišem po njihovih merilih: na sedanji šoli moje risbe pošiljajo na likovno akademijo, na vseh natečajih so zmagale, zmagujejo tudi moje pesmi. Zelo sem vesela, da sem zamenjala šolo, saj me tukaj ne zaznamujejo moje napake iz preteklosti, ki sem jih v slabi družbi storila veliko, pač pa me jemljejo, takšno kot sem. Nekaj časa sem tudi tukaj imela učne težave, potem pa je steklo, zdaj spet dobivam štirice, tudi petice,” je zadovoljna.

Največja napaka v mojem življenju, nikoli ne počnite tega!
In kar je najpomembneje, Anabela ima zdaj popolnoma drug pogled na svoje življenje in na vse poškodbe, ki si jih je povzročila:

“To je bilo zelo neumno. Veliko stvari sem v življenju storila tudi napak, a rezanje in poskusi samomora so nekaj, kar resnično obžalujem. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, ne bi nikoli nič od tega niti poskusila!”

Anabela prav zaradi psihoterapevtove pomoči zdaj o vsem te lahko govori in želi govoriti, predvsem zato, da bi opozorila, kaj vse se otrokom dogaja. Da kljub najboljšim namenom otrok v šoli in v zdravstvenem sistemu lahko ostane tako zelo ranjen. In zato, da bi vsem, ki jih žene v samopoškodovanje ali imajo še bolj črne misli, svetovala, naj iščejo pomoč, vse dokler ne najdejo prave zase. Četudi se kdaj zdi, da je to nemogoče.

Rojstvo sestrice priložnost za nov začetek
Pomemben dogodek na Anabelini poti okrevanja je bilo tudi rojstvo sestrice. Po izgubi novorojenih bratcev in še eni neuspešno končani nosečnosti ga v družini doživljajo priložnost za novo poglavje družinskega življenja. Cenijo ga toliko bolj, ker tudi tukaj ni šlo brez zapletov: sestrica je namreč nekaj mesecev po rojstvu nenadoma prenehala dihati, a so ji uspešno rešili življenje.

Nujno potrebna strokovna pomoč zgolj samoplačniško
Toda številne rane niso zaceljene in štirinajstletnico čaka še dolga pot premagovanja strahov, jeze, preganjavic. A strokovnjak, ki Anabeli po treh letih pekla končno zna pomagati, deluje le samoplačniško. Pri dveh plačah, a obeh z izplačilom pod minimalno, in vseh dolgovih, ki so se nabrali tudi zaradi tragičnih dogodkov, mamine bolezni, iskanja strehe nad glavo, stroškov v najemniškem stanovanju, in po neuspešnem osebnem stečaju, so samoplačniške terapije veliko redkejše, kot bi jih potrebovala.

Najbolj varčujemo pri hrani, nove superge in zelenjava ostajajo želja
Anabelo pa družinske finančne stiske dodatno hromijo: “Najhujše je, ko potrebujem denar za šolo, ko gremo na izlet, pa imajo vsi polno hrane s seboj, jaz pa samo sendvič. Vsi nosijo nova oblačila, jaz si jih menjujem z mamo. Zdaj imam samo ene, že povsem uničene superge, ki mi morajo služiti za vse priložnosti, tudi za telovadbo. Varčujemo pri vsem, najbolj pa pri hrani, sicer bi bili dolgovi še večji. Zmanjka nam vsega, najpogosteje jajc in mleka. Ko nam to zmanjka, jemo kruh in marmelado, ki jo dobimo v paketih pomoči. Za kosilo kuhamo res najosnovnejše, testenine, največkrat kar s stopljenim sirom, redkeje s kakšno omako. Mesa skoraj nimamo, jaz pa bi si poleg tega še tako želela jesti bučke, šparglje …”

Vsem željam sem se odpovedala, razen tem, da se končno izvijemo iz dolgov in ne izgubimo doma
Sram me je, da kljub dvema plačama ne zmoremo preživeti. Kljub temu da sta oba zaposlena, imamo vse preračunano na vsak cent. Pazimo, da ima sestrica vse, kar potrebuje, sama pa sem se odpovedala vsemu, kar je zahtevalo plačilo: “Igrala sem klavir, plesala hip hop, pa sem vse prenehala. Zdaj sploh nimam nobenih želja več, ker sem se jim že tolikokrat morala odpovedati, da mi sploh nič ne pade več na pamet. Edino, kar si želim, je, da se znebimo dolgov, da zaživimo normalno. Da ne bi sestrica, ko bo odraščala, doživela nič od tega, kar sem morala izkusiti sama, da se ne bi morala odpovedovati tako osnovnim stvarem, kot se jim jaz. Da ne bi, kot jaz, živela v strahu pred rubežniki in pred tem, da bomo izgubili še to najemniško stanovanje …”