"Z mamo že nekaj let nimava skoraj nobenih stikov, ne plačuje nama preživnine. In odkar sva po nasilnem incidentu odšla od doma, tudi očeta še nisva videla. Prav tako nimava nikogar od sorodstva, ki bi nama lahko pomagal. Le drug drugega imava," v imenu komaj polnoletnih bratov pove starejši Gašper. Kljub samorastništvu in finančnim stiskam je postal zlati maturant in se vpisal na zahteven študij, mlajši Sergej pa je zelo uspešen dijak z visokimi ambicijami. "Najbolj bi si želela, da bi lahko najela stanovanje, ki bi lahko za dlje časa postalo najin dom, kamor bi lahko prinesla obleke in stvari za šolo in bi vedela, da jih ne bo treba kmalu seliti. Bedno je poslušati pozive, naj ostanemo doma, ko pa ne veva, kje je najin dom."

Po maminem odhodu ni bilo ne stikov ne preživnine

Ni bilo prav veliko srečnih trenutkov v Sergejevem in Gašperjevem otroštvu, a največja prelomnica je bila pred petimi leti, ko je mama po ločitvi odšla: "Ko je odšla, sem bil star petnajst, brat pa štirinajst let. Odkar je šla, tako rekoč nismo imeli več stikov, tudi preživnine nama ni plačevala. Težko je bilo, res sva jo imela rada, brat je bil še posebej močno navezan nanjo," dogodke izpred petih let opiše starejši Gašper.

Mamin odhod je bil šok, ki je bil morda še težji zato, ker z očetom nikoli niso spletli pristnejših stikov: "Bolj ko ne sva skrbela drug za drugega, sama sva si kuhala, sploh od mojega 2. letnika srednje šole naprej. Očetova vloga je bila, da je hodil v službo, in od naju zahteval, da doma poskrbiva za vse, tudi za del stroškov, zato sva večino štipendije porabila za skupne položnice, plačevala pa sva si tudi vse stroške za avtobus, telefon in vse, kar sva potrebovala za šport. Doplačevati sva morala tudi za hrano, sicer se je jezil, koliko denarja mora namenjati za naju, midva pa mu ničesar ne vračava."

S pomočjo policije sva vzela najnujnejše in odšla od očeta

Odnosi so bili odtujeni in pogosto tudi napeti, konflikti so izbruhnili tudi za nepomembne malenkosti, bilo je komaj vzdržno, opisuje Gašper. In pred tedni je postalo nevzdržno: "Zaradi nepomembne malenkosti je ponorel in vzniknilo je nasilje v družini. Takrat sva se odločila, da tako ne moreva več živeti."

Ob pomoči policije sta se začasno preselila k daljnim sorodnikom, kjer pa, žal, nikakor nista mogla ostati. Takrat jima je na pomoč priskočila tudi občina in ju začasno namestila v trenutno zaprt gostinski objekt: "Vzela sva denarnici, telefone, nekaj oblek in nekaj malega športne opreme. Saj veliko tako ali tako nisva nikoli imela. Za šolo so nama pozneje uredili dva računalnika, ki sta zdaj, ko je šola na daljavo, pač nuja, veliko ljudi nama je pomagalo."

V resnici nimava nikogar, le drug drugega

Pomoč tako centra za socialno delo kot občine je bila res hitra, a je seveda tudi omejena in ne more biti dolgotrajna. Drugih bližnjih, na katere bi se lahko zanesla, pa fanta nimata: "Z očetom od tistega dogodka nimava nikakršnih stikov, bila mu je izrečena tudi prepoved približevanja, z mamo pa smo se sicer poskušali zbližati, a se ni izšlo. Tudi preživnine nisva dobila. Od širše družine nimava nikogar, h komur bi lahko šla. V teh petih letih, ko smo bili z očetom sami, smo izgubili stik z vsemi, nismo imeli nobenih obiskov, nobenih praznovanj, nimava nikogar, na kogar bi se lahko zanesla. V resnici imava le drug drugega."

Kljub okoliščinam postal zlati maturant

Toda kljub vsem najstniškim letom, v katerih nista imela mame in dobila le bore malo spodbud od očeta, sta brata Gašper in Sergej imela trdne cilje in neverjetno vztrajnost: "Srednjo šolo sem končal kot zlati maturant, kar je bil glede na okoliščine velik uspeh. V letniku nas je bilo takih manj kot desetina, poleg tega pa mi je ta uspeh odprl vrata na želeno fakulteto. Brat je tretji letnik srednje šole. Sprva je bilo težko, ker je odšla mama in je potreboval kar nekaj časa, da je ujel ravnotežje. Zdaj pa je zagrabil, točno ve, kakšne cilje ima v življenju, hoče uspeti, pri tem si pomagava, se podpirava in tudi njemu gre zdaj v šoli super," je ponosen starejši brat.

Obema je cilj uspešen fakultetni študij: "Sam želim končati vsaj triletno izobraževanje, še raje magisterij, čeprav je zelo zahteven študij. Brat pa ima tudi visoke cilje, želi si na študij v Ljubljano in upam, da bo obema uspelo!"

Ne veva, kje bova čez mesec ali dva. V resnici sva brezdomca.

Načrti so jasni, pot do njih pa veliko, veliko manj. Sergej je tudi ob pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo takoj dobil sobo v dijaškem domu. Vodstvo občine se trudi najti stanovanje, ki bi bilo boljša, a še vedno le začasna rešitev: "Obljubljeno stanovanje bova lahko imela le do konca šolskega leta, ker nama ga po zakonu lahko dajo le za leto dni," pojasni Gašper. Občina jima je v tem vmesnem času čakanja na stanovanje pomagala zagotoviti majhni sobici v trenutno zaprtem gostišču, ki sta zdaj njun edini dom, za kar sta vsem zelo hvaležna, poudarja Gašper. "Sploh naju ne bi bilo treba sprejeti, oni pa so nama ponudili še hrano in pranje oblačil in na toplem sva. Sobe so super, a počutiva se negotovo, saj ne veva, kje bova čez mesec ali dva. V resnici sva brezdomca."

Od pomladi živela pretežno od špagetov, jajc in mleka

Na tej samorastniški poti jima je ogromno pomagal šport, s katerim sta se resno ukvarjala in ki jima je odganjal misli na vse slabo doma. A stroške prevozov in opreme sta morala kriti sama, sploh mlajši Sergej, ki po starosti še ni sodil v starejše selekcije. Saj v klubu so bili precej razumevajoči, je hvaležen Gašper, a odvisnost od razumevanja trenerjev je neprijetna: "Počutiš se 'debilno', ker ne moreš odločati samostojno, ker ti morajo ljudje 'iti na roke'. Bedno mi je bilo opisovati svojo družino, pojasnjevati, da nimamo nič od nič, sploh pa nisem želel govoriti o podrobnostih … čeprav so mi v klubu pomagali, kolikor so lahko, sva nenehno z vsem varčevala. Sploh od letošnje pomladi naprej sva varčevala pri hrani, ker kot športnika veliko pojeva in je to velik strošek. Živela sva skoraj izključno od špagetov, jajc, kosmičev in mleka, ker je to najcenejše."

Mučno je prositi sotekmovalce, če ti lahko prodajo ponošeno opremo

Težko je bilo tudi s športno opremo, ki je draga. Mučno je bilo prositi sotekmovalce, ali imajo kak rabljen kos opreme ali obutve, težko je bilo mesece varčevati za kaj novega, ko se je kak kos opreme poškodoval ali uničil. Veliko stroškov, tudi za hrano in oblačila, sta si lahko krila le tako, da sta ob šolskih in klubskih obveznostih oba še honorarno delala, zdaj jima epidemijski ukrepi jemljejo še to možnost.

Še nikoli nisva izkusila finančne varnosti

Z vprašanjem, kaj bi jima pomenila stabilna finančna pomoč, Gašperja spravim v zagato – tega še nikoli nista izkusila: "Veliko skrbi bi nama bilo prihranjenih, to nenehno preračunavanje, kako bova prihranila štipendijo, ki je najin edini dohodek, da bova lahko kupila vozovnici, obutev, zimska oblačila, športno opremo. Bilo bi nama v veliko pomoč, vsaj misliva, da bi bilo tako, saj še nikoli nisva doživela, da ne bi nenehno razmišljala o financah. Po večini za te stvari skrbim jaz, sploh zdaj, odkar živiva sama, sem skrbel za stike s policijo, CSD-jem, in to je stresno. Vsak dan vsaj deset ur razmišljam o skrbeh, za katere večina študentov in dijakov sploh ne ve."

Ukrepi in omejitve gibanja jima v času, ko je treba ostati doma, jemljejo tudi psihično oporo prijateljev. Ta pač le prek telefona ni ista, kot je v živo: "Ne moreš se z nikomer pogovoriti, najbližjih nimava, do prijateljev ne morem iti, da bi se pomenili. To mi je najhuje. Sicer imava veliko pravih prijateljev, z nekaterimi se poznamo od vrtca in nekateri so mi že bolj družina kot prijatelji."

Stanovanje, kamor bi prinesla stvari in bi vedela, da jih ne bo treba kmalu seliti

Sergej in Gašper sta odločena, da se nazaj v nespodbuden dom in razdiralne odnose ne vrneta več, vsem finančnim težavam navkljub bosta svoj dom iskala drugje: "Najbolj bi si želela, da bi lahko najela stanovanje, ki bi lahko za dlje časa postalo najin dom, neka skupna točka, kamor bi lahko prinesla obleke in stvari za šolo in bi vedela, da jih ne bo treba kmalu seliti."

V že tako negotovih časih je marsikomu težko, dvema komaj polnoletnima najstnikoma brez podpore družine toliko težje: "Težko je, ker sva sama, taki časi so, da je res dobro biti skupaj. A pač je, tako kot je …" In pozivi Ostanite doma, vzemite si čas za bližnje ... so zanju posebej trpki: "Ko bi le lahko. Zdaj pa se prestavljava z enega konca na drugega. In ne veva, kje je najin dom."

Kako pomagati?

Zelo malo ljudi v vsem svojem življenju, kaj šele v najstniških letih, zmore tak korak, kot sta ga zmogla narediti 18-letni Sergej in le leto starejši Gašper.

Toda zdaj, v tako negotovih časih in še z nekaj leti šolanja pred seboj, bi jima pomoč prišla zelo prav. Najlažje gre s SMS-sporočili z geslom BOTER5 (pisano brez presledka) na številko 1919. In ker letos Botrstvo praznuje že 10. obletnico, je za uporabnike omrežij A1, T2 in Telekoma odprta tudi možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljete geslo BOTER10. V obeh primerih bo celoten podarjeni znesek brez slehernih odbitkov namenjen za Gašperjevo in Sergejevo boljšo prihodnost.

Zaradi izjemno strogih ukrepov ob epidemiji pri programu Botrstvo trenutno žal ne morejo prevzemati paketov z materialno pomočjo. Zato tokrat izjemoma prosijo predvsem za finančno pomoč in pomoč v darilnih bonih, ki jih lahko pošljete na ZPM Ljubljana Moste - Polje s pripisom "ZA SERGEJA IN GAŠPERJA IZ ZGODBE VALA 202", Proletarska 1, Ljubljana. Vse pošiljke bodo neodprte predane Sergeju in Gašperju.

Za vse podrobnejše informacije se lahko obrnete na naslova jana.vidic@rtvslo.si in info@boter.si.

Hvala vsem za pomoč!