Krški center za socialno delo je pretekli dve leti in pol zelo uspešno izvajal evropsko sofinanciran pilotni projekt integrirane oskrbe MOST, v okviru katerega so starejšim na domu brezplačno omogočili različne storitve (fizioterapija, delovna terapija, kineziološka obravnava, psihosocialna podpora …) za dvig kakovosti življenja. Ker se je projekt konec lanskega leta končal, je že vse kazalo na to, da bo odličen primer dobre prakse le še projekt iz preteklosti, a je krška občina zagotovila sredstva (220.000 evrov za dve leti) in maja je projekt znova, sicer malce spremenjeno, znova v polnem razmahu. "Občina je prepoznala te storitve kot izredno pomembne. Ko so občani to enkrat dobili, je bilo to težko odvzeti," pravi vodja projekta. Zdaj polovico storitev financira občina, polovico pa uporabnik. Bistvo projekta je ekipno sodelovanje, izvajajo pa kot dopolnitev dejavnostim socialne oskrbe.

Carmen Rajer ima večdesetletne izkušnje na različnih ravneh skrbi za starejše. "Šla sem čez vse sisteme, videla sem vse." Najprej je delala kot medicinska sestra v ZD-ju Brežice, potem na internem oddelku brežiške bolnišnice, pozneje je 14 let delala v domu za starejše. Vmes je diplomirala iz socialnega dela in pozneje magistrirala iz sociologije na FDV-ju. Zadnjih deset let dela na centru za socialno delo v Krškem, je dolgoletna članica sekcije za oskrbo na domu in drugi mandat tudi njena predsednica. "Imam torej vpogled v stanje na državni ravni. Sem brez dlake na jeziku. Ko me nekaj zmoti, to povem. Ker prihajam iz prakse in se vsak dan srečujem s temi stvarmi, mi je res težko poslušati, ko mi nekdo prodaja meglo."

S pomočjo storitev, ki jih izvajajo v projektu, lahko osebe, ki bi sicer morale v dom, ker potrebujejo različne storitve, zdaj ostanejo doma. "Sodelujemo s svojci, ker so oni večinoma dopoldne v službi, pridemo večinoma takrat, pa tudi včasih popoldne ali ob koncih tedna." Kot pravi, se znotraj ekipe dogovorijo, katere storitve so smiselne, potem jih predlagajo svojcem in uporabniku, saj je dokončna odločitev njihova. Pri tem je dejavnik tudi finančen, polovico stroškov krijejo oni. Če upoštevamo v povprečju nizke pokojnine, je to za marsikoga zahtevna odločitev.

Storitve so namenjene vsem polnoletnim občanom, ki so zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti v daljšem časovnem obdobju ali trajno odvisni od pomoči drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil. S temi storitvami so se razbremenili tudi drugi podporni sistemi, od pomoči na domu do patronaže, pojasni sogovornica. "Projekt zdaj poteka v okrnjeni obliki (v primerjavi z evropskim), a jedro smo zadržali. Z majem imamo tako znova polno zasedbo, ko smo po pridobitvi sredstev lahko zaposlili fizioterapevta, delovnega terapevta in kineziologa. Ti tvorijo enoto za ohranjanje samostojnosti."

V nasprotju z evropskim projektom so za 20 ur zaposlili tudi diplomirano medicinsko sestro, ki je nosilka zdravstvene nege. Srednje sestre pod njenim vodstvom opravijo naloge, ki jih socialna oskrbovalka ne sme, patronaža pa jih ne sme ali ne more. Gre recimo za oskrbo ran od ležanja, oskrbo oseb z motnjo požiranja (hranjenje prek sonde), striženje nohtov pri sladkornih bolnikih, dajanje zdravil idr. Trenutno oskrbujejo 15 uporabnikov.

Za ustrezno pomoč pomembno vedenje, v kakšnem stanju je oseba

Ko se nekomu čez noč življenje postavi na glavo zaradi kapi ali poškodbe ali kronične bolezni, ki se je poslabšala, potrebujejo ob vrnitvi iz bolnišnice strokovno pomoč. Da bi v okviru projekta lahko določili, katere storitve potrebuje, morajo imeti natančne informacije o tem, v kakšnem stanju je oseba. "Covid je povzročil, da smo imeli velike težave, nismo vedeli, v kakšnem stanju so. Veliko primerov je bilo, ko so se obrnili na nas po pomoč, in ko sem vprašala, v kakšnem stanju je oče, je bil odgovor: Ne vem, ga nisem videl že mesec dni." Razlogi so bili različni, nekateri ne znajo uporabljati mobilnikov, drugi ne sliši, tretji je preslaboten, obiski v bolnišnici pa niso dovoljeni. "Pogosto sama pokličem v bolnišnico in postavim natančna vprašanja, ki so nam v pomoč: Ali hodi sam? Je na vozičku? Lahko sam je? Se lahko sam obrača v postelji? Ima plenico?" Kup vprašanj je, ki so zelo pomembna, ko se oseba vrne v domače okolje.

Po vrnitvi v domače okolje so scenariji različni: pri nekaterih ni načrtovana rehabilitacija, drugi gredo iz bolnišnice naravnost v zdravilišča, tretji pridejo domov in čakajo na zdravilišča od dva do tri mesece. "Ta vmesni čas je zelo pomembno, da funkcionirajo, da se ne zaležijo in ohranijo vitalnost," pojasnjuje sogovornica.

Poleg vstopne točke, ki je pravzaprav zdaj enota pomoči na domu, kjer presodijo upravičenost uporabnika do dolgotrajne oskrbe, projekt sestavljata enota za ohranjanje samostojnosti in enota za oskrbo. Za vsakega uporabnika je narejen poseben načrt. Vsak potrebuje drugačne storitve, zato to terja veliko koordinacije. "Enota za ohranjanje samostojnosti, v kateri so fizioterapevt, delovni terapevt in kineziolog, trenutno dela s 33 osebami. Za vsakogar je treba narediti individualni načrt. Pri posamezniku so vključene po dve ali tri dejavnosti. Ko se ugotovi, da posameznik ne potrebuje več vseh treh storitev, se jih prekine, lahko tudi začasno."

Od trebljenja solate do povitih žlic

Fizioterapevt z uporabniki dela na področju povrnitve aktivnosti, kot je bila pred dogodkom (boleznijo, poškodbo), izvaja dihalne vaje, pomembna je tudi pravilna uporaba različnih pripomočkov. "Vmes se lahko vključi tudi že delovna terapevtka, ki jih, potem ko se uporabniki spopadejo s telesnimi ovirami, nauči funkcionirati ob teh ovirah: da se recimo po kapi, ki pusti posledice na polovici telesa, naučijo jesti z eno roko, se obleči. Pokaže jim, kako se lahko znajdejo z uporabo nekaterih predmetov, ki jih imajo doma. Recimo povijejo žlice z ovojem, da jo lahko lažje primejo," pojasni primere. Sem spadajo tudi različna domača opravila. "Od prebiranja fižola do trebljenja solate. Delovna terapija se je izkazala kot zelo dragocena pri osebah z demenco, s petjem, pripovedovanjem spominov, s čimer vzdržujejo kognitivne sposobnosti."

Kineziolog ima pomembno vlogo pri ohranjanju fizične dejavnosti, zelo pomembno pa je tudi, da svetuje in uči svojce uporabnikov. "Kako varovati lastno zdravje pri skrbi osebe, ki jo je treba dvigovati," opozori Carmen Rajer. "Imeli smo primer gospoda, ki več mesecev ni stopil niti iz sobe, kaj šele hiše. Po delu s kineziologom gre zdaj ven iz hiše in tudi okoli nje. To so dosežki, ki nam, dokler smo zdravi, ne pomenijo nič. Zanj pa je bil to velik korak: da je šel iz spalnice v kuhinjo in tam jedel za mizo."

Kot pravi, je pomembno vodilo pri njihovem delu širjenje zavesti, da ne smemo starejšim in drugim, ki potrebujejo pomoči, pomagati tako, da stvari naredimo namesto njih, ampak da jim pomagamo, da to znova zmorejo sami. "Naš moto je: da ohranjamo to, kar človek zmore sam, da omogočimo, da znova lahko stvari počne sam, in da mu pomagamo pri stvareh, ki jih ne zmore."

Človek mora imeti občutek lastne vrednosti

Ob tem poudarja, kako pomembno je, da ima človek občutek lastne vrednosti in zmožnosti, da skrbi sam zase. Številni starejši so zaradi tega v zelo težkem položaju. "Če nimamo občutka lastne vrednosti, potem na dolgi rok otopimo in pustimo, da drugi odločajo o nas, da drugi skrbijo za nas in da dejansko usmerjajo naše življenje. Ko to dopustimo, začnemo stagnirati," razloži svoje razmišljanje.

Ko so začeli evropski pilotni projekt, so veliko energije namenili promociji, da se je širil glas o možnosti brezplačnega koriščenja tovrstnih storitev. Ko pa se je glas enkrat raznesel po občini, so se znašli pred drugo težavo: prošenj je bilo veliko. "Ko je bilo projekta konec, smo prejeli izjemno veliko klicev. Kaj bomo pa zdaj? Koga naj pokličemo?" Občina je takoj prižgala zeleno luč za sofinanciranje programa, vendar so kljub temu minili štirje meseci, dokler je ministrstvo za zdravje izdalo dovoljenje za delo. V tem času so izvajanje storitev prekinili oz. najnujnejše vključili v pomoč na domu, številni svojci so skušali nadaljevati, kar so se naučili med projektom. "Nekaj ljudi je šlo v dom za starejše, ker so potrebovali več oskrbe. Želeli smo si drugače, a žal ni šlo," se spominja težkih mesecev vodja projekta. Ko so malce spremenjeni projekt znova zagnali, se je glas o tem hitro raznesel. "To so vse novi kandidati, dnevno kličejo," pokaže na kup prošenj na mizi.

Različni sistemi, različne rešitve

Na vprašanje, koliko uporabnikov bodo še lahko sprejeli, odgovarja, da za zdaj še zmorejo, potem pa jih bodo razvrščali na čakalne sezname po prioritetah. Ob tem poudari pomen iskanja različnih rešitev glede oskrbe na domu. "Ko sem bila na strokovni ekskurziji v Avstriji, so nam predstavili tamkajšnji sistem oskrbe na domu. Oskrbovanci so razdeljeni v pet kategorij, pri čemer prve tri ne smejo v dom. Ostanejo doma in so podprti z vsemi storitvami, ki jih potrebujejo za življenje doma. 4. in 5. kategorija gresta lahko v DSO. Če se mu stanje toliko izboljša, da se premesti v drugo kategorijo, gre iz doma v druge vmesne oblike, recimo varovana stanovanja, gospodinjske skupnosti," razloži tujo prakso.

Kot je prepričana sama, morajo imeti starejši pravico do izbire. "Da nehamo govoriti, da je institucionalno varstvo edina rešitev. Temeljna človekova pravica je, da lahko izbere, kje bo umrl. Ali bo doma, v svoji postelji ali v domu, kjer je živel s sovrstniki. Dajmo se vsaj toliko premakniti, da bo imel to izbiro."

Glede zakona o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi naslavljal delno tudi storitve, ki jih zdaj v krškem centru za socialno delo delno že izvajajo, je sogovornica kratka: "Dajmo že ta zakon sprejeti. Še noben zakon ni bil idealen, a se je potem popravil oz. dopolnil s podzakonskimi akti. Ne moremo vedno znova rušiti urejanja tega področja, ker da še ni dovolj dober. Tujina že 50 let razvija skupnostno skrb, kje smo pa mi?! Ves čas trdim enako: če starejše podpremo doma, jih opolnomočimo, je to na dolgi rok bistveno manjše breme, tudi finančno, za državo kot pa to, kar se nam dogaja zdaj: da obležijo v sobah in jih leta oskrbujemo. Če bi bili mogoče pravočasno podprti, bi ohranili samostojnost in živeli doma."