"Gazda po navadi pove en dan ali pa nekaj ur pred izmeno, kdaj moram priti na delo," pripoveduje delavec, zaposlen pri enem izmed podjetij, ki večino svojih prihodkov ustvarijo z izvajanjem pristaniških storitev. Tako je bilo tudi na dan, ko smo se z delavcem pogovarjali in je po telefonu izvedel, da mora priti na delo čez nekaj ur. Delo sicer poteka v treh izmenah, naš sogovornik pa je že opravljal tudi po 250 ali pa celo več kot 300 ur mesečno, v najbolj aktivnem mesecu je imel med posameznimi izmenami včasih le pet ur prosto.

Če se "gazdi" ne oglasi na telefon ali delo odkloni, ker ima kakršne koli druge načrte za določen popoldne, potem ga "gazda" kazensko precej manj kliče na delo. Ker je delavec pri "gazdi" plačan glede na ure opravljenega dela, ne glede na to, da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, to pomeni tudi manjše plačilo. "To je stalna praksa tudi drugje," pripoveduje Goran Zrnić iz Svetovalnice za migrante, ki se s podobnimi primeri srečuje vsak dan. "Nekateri delodajalci izdajajo tudi dve plačilni listi. Eno za finančno upravo, na tej ima delavec prijavljeno minimalno plačo, drugo pa za delavca, na kateri obračuna plačilo, kolikor ga pač obračuna, minimalna plača se nakaže, preostalo pa se izplača na črno."

Prisilni dopust, kadar ni naročil
Tudi naš sogovornik, ki pristaniške storitve v Luki izvaja sedem let, ima podobno izkušnjo. Delodajalec mu je ponudil urno postavko, po kateri se obračuna končna plača. Njegov najmanjši prihodek v preteklem letu je znašal nekaj manj kot 600 evrov, najvišji pa okoli 1.100 evrov, a je v tem mesecu opravil več kot 300 ur dela. Večinoma opravi okoli 200 ur na mesec, v mesecih, ko je tovora manj, pa je prisiljen oditi na dopust. Če si ga želi privoščiti v drugem terminu, tvega, da ga bo "gazda" manjkrat klical na delo.

Naš sogovornik je, tako kot večina njegovih soizvajalcev pristaniških storitev, zaposlen v tem podjetju, v Koper prišel iz Bosne in Hercegovine, od koder ga je premamil "gazda" z obljubo o dobrem zaslužku. Delo izvajalca pristaniških storitev je fizično naporno, pripoveduje, a je zaslužek še vedno dovolj dober, da je pripravljen sprejeti vsakodnevno negotovost, ali bo moral na delo ali ne. Nekaj njegovih sodelavcev je poskusilo službo dobiti drugje, a je v Kopru možnosti za delo razmeroma malo, pogosta pa je tudi plačilna nedisciplina, mi razloži.

Brez nadur, dodatkov, možnosti za napredovanje
Kljub rednemu delu in plačilu je v primerjavi z zaposlenimi luškimi delavci naš sogovornik v precej slabšem položaju. Ne prejema dodatkov za nadure, na delo se mora odpraviti, kadar koli ga pokličejo, njegov regres pa je bil dobrih 300 evrov. Možnosti za napredovanje nima, ob nepredvidljivem urniku pa ima veliko težav tudi z urejanjem varstva za otroke.

Hierarhija med zaposlenimi delavci in izvajalci pristaniških storitev se pozna tudi v Luki, kjer velja načelo, da morajo zaposlene vselej upoštevati, saj lahko drugače ostanejo brez možnosti izvajanja pristaniških storitev. Pred petimi leti so se izvajalci pristaniških storitev povezali v sindikat in zahtevali spoštovanje pravic delavcev, a se je po stavki spremenilo bore malo, pove naš sogovornik, najdejavnejšega člana sindikata pa ni več v Luki Koper.

0,33 evra za tono pretovorjene kave
A tudi med izvajalci pristaniških storitev so razlike, ki so povezane s tem, na katerem terminalu delavec izvaja delo. Na terminalu za sipki tovor ima delavec na stroju urno postavko 4,6 evra, medtem ko ima navadni delavec za en evro nižjo urno postavko in precej manj prijetno delo. Njihova naloga je namreč, da z lopato postrgajo s stene ladje premog ali drugi material in ga spravijo na kup, ki ga potem pretovorijo s strojem. Delo poteka v prašnem okolju in vsi delavci so po koncu neprepoznavni, kljub temu pa ne uporabljajo zaščitnih mask. "Če je tako na obrazu, pomisli, kako je šele v pljučih," pove naš sogovornik, medtem ko kaže fotografije od prahu črnih delavcev med delom.

Precej slabše se godi na terminalu za kavo. Ta prihaja shranjena v posebnih vrečah, namenjenih ohranjanju arome. Posamezna vreča je težka okoli 60 kilogramov, v posameznem zabojniku pa je med 20 in 26 tonami kave. "Te vreče dva delavca zlagava na paleto, viličarist pa jih odpelje," pripoveduje izvajalec pristaniških storitev na terminalu za kavo. Kar bode v oči, je normativ, saj vsi trije delavci za tono pretovorjene kave skupaj prejmejo 96 centov, če vreče niso natančno stehtane, oziroma 1,14 evra za vreče z natančno določeno težo.

Strah, da bi "gazda" razširil slab glas
"Ker si vsi vedno želimo končati čim prej, smo se že tako uskladili, da lahko en zabojnik pretovorimo v treh urah," pripoveduje izvajalec. Na izmeno to pomeni tudi štiri zabojnike oziroma 100 ton kave, kar pomeni, da vsak zasluži 33 evrov. A naglica pri pretovarjanju v želji po čim večjem zaslužku ima svojo ceno. Naš sogovornik se namreč že nekaj mesecev zaradi bolečin v hrbtenici dnevno zalaga s protibolečinskimi tabletami. "Gazdi" se ne upa zameriti, saj se boji, da bo ostal brez dela tako v Luki kot tudi drugje, ko bo "gazda" razširil slab glas o njem.

Tudi on je prišel po nagovarjanju "gazde" iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo, kamor ga je premamil zaslužek v Luki Koper. Ob prihodu v Slovenijo pa imajo delovno dovoljenje, vezano na zaposlitev pri določenem delodajalcu. "V praksi to pomeni, da se sploh ne smejo pritoževati, saj jim lahko vedno zagrozi z odpovedjo in posledično izgubo dovoljenja za delo v Sloveniji," pripoveduje Zrnić in dodaja, da se pri tujih delavcih v praksi dogaja tudi, da delodajalec delavca odjavi še prvi mesec zaposlitve, potem pa ta naprej dela na črno.

Kršitve odkrival že inšpektorat za delo
Poročali smo že, da je inšpektorat za delo v preteklosti odkril številne kršitve pravic delovnopravne zakonodaje pri podjetjih, ki ponujajo pristaniške storitve Luki Koper. Med kršitvami, ki jih je inšpektorat za delo obravnaval pri izvajalcih pristaniških storitev, so najpogosteje neizplačan regres, zamik pri izplačilu plač in neplačevanje dodatkov za težje razmere dela. V posamičnih primerih so ugotovili tudi neizplačane plače in posamične pobote plač brez soglasja delavcev.

V Luki Koper so na naša vprašanja takrat odgovorili, da pri najemanju pristaniških storitev ne gre za najemanje delovne sile, temveč za običajno prakso, povezano z neenakomernostjo dela v pristanišču. Zapisali so še, da Luka Koper nima pristojnosti niti pooblastil, da bi preverjala, kako ta podjetja spoštujejo delovnopravno zakonodajo, zahtevajo namreč lahko le potrdila finančne uprave, da imajo poravnane vse obveznosti do zaposlenih, kar tudi redno počnejo. Pri tem velja spomniti, da je med 35 podjetji, ki izvajajo pristaniške storitve za Luko Koper, več takšnih, ki poslujejo izključno z Luko, letno pa od Luke prejmejo tudi več kot milijon evrov.

Podjetja redko preverjajo, ali se jim ne bi bolj obrestovalo zaposlovanje
"Luka Koper ni edini primer, kjer se prek podizvajalca najemajo izvajalci del," poudarja Zrnić in navaja, da so se v preteklosti v Svetovalnici že srečali z večjimi podjetji, ki so najemali delavce preko podizvajalcev, ti pa so delavcem plačevali precej manj od dogovorjenega. "Z dvema podjetjema smo se dogovorili, da bodo naredili izračun, in eno podjetje je dejansko ugotovilo, da je zanje ceneje, če te delavce zaposlijo, kar so tudi storili," še dodaja Zrnić in poudarja, da podjetja sploh ne pomislijo na to, da bi bilo v nekaterih primerih ljudi cenejše zaposliti. "Najemanje delavcev je postalo skorajda že stvar mode."

Če so tak premislek zmogla zasebna podjetja, potem bi ga morala tudi Luka Koper, je prepričan Zrnić, ki opozarja, da so nekateri delavci izvajalci pristaniških storitev, s katerimi so se v svetovalnici srečali v Luki tako pogosto, da bi jih ta morala zaposliti. Z najemanjem dela preko podizvajalcev, ki kršijo delovnopravno zakonodajo, se namreč spodbuja tudi siva ekonomija, še dodaja Zrnić in poudarja, da bi se temu morala izogniti vsaj podjetja v državni lasti, "saj s tem država posredno spodbuja neplačevanje dajatev sama sebi."