Od januarja, z enoletno zamudo, velja pri nas zakon o zaščiti prijaviteljev – nova pravila, ki jih je določil Bruselj. Evropska komisija namreč v boju zoper goljufije in korupcijo, v katerih, namesto v evropskem proračunu, vsako leto konča najmanj 180 milijard evrov, stavi tudi na žvižgače. Ljudje, ki za nezakonita dejanja vedo, pogosto molčijo, predvsem iz strahu pred posledicami.

"V podjetju, kjer sem delala, so od mene zahtevali, da delam nezakonito. Ko sem to zavrnila in opozorila na nezakonitosti, se je začelo. Najprej so šli v ukinjanje mojega delovnega mesta, potem so me osamili tudi fizično, brez sodelavcev … Nakar so mi očitali nezakonitosti, ki jih nisem storila, in mi dali izredno odpoved. Ker pač nisem prikimavala nezakonitim dejanjem."

To je izpoved delavke, ki je razkrila sporno ravnanje nadrejenih in zato dve leti pred upokojitvijo ostala brez dela. Za pravico se še vedno bojuje na sodiščih. Čeprav je od dogodkov minilo že nekaj let, se še vedno boji, da jo bo doletelo kaj slabega, zato ne želi razkriti svoje identitete.

Cena resnice

Osamitev, brezposelnost, finančne in duševne stiske, življenje v izgnanstvu. Cena resnice je visoka. Nekdanja ameriška vojakinja Chelsea Manning je zaradi razkritja zaupnih ameriških dokumentov Wikileaks sedem let preživela v vojaškem zaporu. Edward Snowden, ki je razkril obsežno vohunjenje ameriške agencije za nacionalno varnost, se je najprej skrival v Hongkongu, nato mu je azil ponudila Rusija. Tam naj bi živel še danes. Na Hrvaškem je lani v revščini umrla Ankica Lepej, bančna uslužbenka, ki je pred 25 leti razkrila neprijavljeno zajetno vsoto denarja na računu žene takratnega predsednika Tuđmana. Ostala je brez zaposlitve, kazensko so jo preganjali. Mesec dni pred smrtjo, decembra leta 2021, je dejala: "Resnica je danes veliko bolj pogubna kot pa laž in kraja."

Cena, ki sem jo plačala, je bila izjemno visoka, pravi tudi naša sogovornica. "Še danes težko govorim o tem. Finančno, fizično in psihično sem bila popolnoma zlomljena. Najhuje mi je, da je zaradi moje odločitve trpela tudi moja družina. Hči je morala opustiti vzporedni študij, ker ji nisem mogla finančno pomagati in se je morala preživljati s študentskim delom. To mi je bilo najbolj grozno. Sama sem ostala s posojilom. Brez pomoči prijateljev ne vem, kako bi preživela."

Ustrahovanje žvižgačev

"Nisem videl nobenega žvižgača, sem si pogledal ta prispevek. To ni noben žvižgač, je še kako vpleten v ta posel." To je v pogovoru za Val 202 spomladi leta 2020 izrekel takratni vladni govorec Jelko Kacin. Govoril je o Ivanu Galetu, zaposlenem na zavodu za blagovne rezerve, ki je v oddaji Tarča na Televiziji Slovenija razkril sporne nakupe zaščitne opreme. Na drugi strani Atlantika se je zdaj že nekdanji ameriški predsednik na razkritja sumov, da je zlorabil svoj položaj za pritisk na oblasti v Ukrajini, jeseni pred tem odzval takole: "Kdo je dal podatke žvižgaču? Tisti človek mora biti nekaj takega kot vohun. Saj veste, kako smo ravnali v starih časih, ko smo bili še pametni? Z izdajo in vohunjenjem smo opravili malo drugače kot danes."

Sorodna novica Jelko Kacin: Morda to sploh ni bila juha, ampak solata

"Takšne izjave sledijo predvsem dvema ciljema," pojasnjuje strokovnjak za korupcijo, tudi nekdanji prvi mož Komisije za preprečevanje korupcije pri nas, Drago Kos. Prvi je diskreditacija žvižgačev v očeh javnosti, še pomembnejši pa je po njegovih besedah drugi namen: "Poskušajo predvsem prestrašiti tiste, ki še razmišljajo, da bi na isto ali pa podobno temo kaj dodali in jih odvrniti od tega, ker vidijo, da se v javnosti vzbuja odpor do njihovega ravnanja, da se vsebina njihovih prijav podcenjuje, zasmehuje. Takšne izjave je treba jemati zelo resno, ker rušijo celoten sistem žvižgaštva."

Cena molka

Od petih Evropejcev, ki so udeleženi v korupciji ali pa so ji bili priča, se za prijavo odloči le eden, je pokazala posebna raziskava Eurobarometra. Med razlogi za to prevladuje strah pred maščevanjem, pojasnjuje vodja slovenskega Centra za zaščito žvižgačev Andrijana Bergant. "Strah pred povračilnimi ukrepi, pred izločitvijo iz delovnega okolja, iz tima, na koncu pred izgubo socialnega statusa, zaposlitve, osnovnega človeškega dostojanstva. Oblike povračilnih ukrepov so od osebnega sramotenja do groženj, šikaniranja, do skrajnega ukrepa izločitve."

Slovenci imamo, podobno kot prebivalci drugih postkomunističnih držav, zelo negativen pogled na žvižgaštvo tudi zaradi izkušenj iz prejšnjega režima, pravi Drago Kos. "Ljudje se spomnijo iz preteklosti, da je sodelovanje z državo na tej točki vodilo v zelo slabe posledice za druge ljudi, in zato se v to enostavno nočejo spuščati." A se stvari na tem področju pri nas premikajo v pravo smer. "Študentske raziskave zadnjih let kažejo, da ljudje vendarle vedno bolj razumejo, da je prijava korupcije dobra za družbo, kar bi lahko pomenilo, da bo v prihodnje teh prijav več. Še vedno pa ostaja odprto vprašanje čisto osebnega poguma ljudi, ki kaj vedo, pa si tega ne upajo prijaviti. Tudi zato, ker do zdaj ni bilo tako učinkovitega sistema, da bi jih lahko zaščitil." Novi zakon o zaščiti žvižgačev je po mnenju Draga Kosa zelo pomemben korak pri zaščiti žvižgačev.

Škoda, ki jo zaradi nerazkritih nezakonitih ravnanj vsako leto utrpi evropski proračun, je vrtoglavo visoka. V goljufijah in korupciji po podatkih Evropske komisije vsako leto izgine od 179 milijard do 256 milijard evrov. Prav zato ima bruseljska direktiva, ki je države članice zavezala k uvedbi boljše zaščite žvižgačev, v zakonodaji in praksi tudi zelo konkretne, finančno merljive cilje. Bruselj si od tega, da bo zaradi boljše zaščite "zažvižgalo" več ljudi, obeta, da bo na leto pred goljufijami in korupcijo obvaroval od 5,8 milijarde do 9,6 milijarde evrov. "Cilj je, da se zlorabe odkrijejo, ustrezno obravnavajo, da se ugotovi, kakšno škodo predstavljajo za družbo in da se proti kršilcem ustrezno ukrepa. Slovenija bo morala prispevati svoj delež," pravi Bergant. "Slovenija bo tudi morala poročati Evropski komisiji, tako kot preostale države članice, koliko je bilo ugotovljenih kršitev, kakšna je bila finančna škoda iz teh kršitev in koliko te škode nam je uspelo povrniti".

Novi zakon – varnostna mreža

Novi zakon o zaščiti prijaviteljem prinaša varovalno mrežo. Ščiti jih pred razkritjem identitete in pred maščevanjem. "Prijavitelj je oproščen tudi plačila sodnih taks v teh postopkih, upravičen je do brezplačne pravne pomoči, če izgubi službo, lahko za ves čas trajanja tega postopka prejema tudi nadomestilo za primer brezposelnosti," našteje Pirjevec. "V primeru sodnih postopkov, ne glede na to, ali jih sproži zaposleni ali delodajalec, po novem velja tudi obrnjeno dokazno breme, delodajalec bo torej moral dokazati, da ni šlo za povračilni ukrep."

Kakršno koli poslabšanje položaja na delovnem mestu posamezniku, potem ko je opozoril na kršitev, se, odkar velja zakon, samodejno šteje za maščevanje, dodaja Bergant, prav zato opozarja, da bodo žvižgači najbolje zaščiteni, če bodo lahko trenutek, ko so opravili prijavo, dokazali. "Zelo pomembno je, da ljudje dobijo potrdilo, da so vložili prijavo. Bodisi od notranje prijavne poti ali pa od drugega organa, če pač prijavijo pri organih zunaj organizacije, torej po zunanji poti."

Univerzitetni klinični center Ljubljana je ustanova, skozi katero se vsako leto prelijejo milijonski zneski javnega denarja. Tako kot vsa podjetja in organizacije v javnem in zasebnem sektorju pri nas z več kot 250 zaposlenimi (razen v zakonu določenih izjem), so v tej ustanovi morali tako imenovano notranjo pot za prijavo kršitev predpisov in za zaščito žvižgačev vzpostaviti že pred koncem maja letos. "Od začetka maja do oktobra smo imeli sedem prijav, štiri so že obravnavane, tri pa še potekajo," pove Nejc Seitl, ki je v UKC-ju Ljubljana pooblaščenec za nenasilje. Več kot osem tisoč zaposlenih lahko morebitno kršitev ali pa sum kršitve prijavi dvema zastopnikoma. "Na internih spletnih straneh so objavljeni podatki za stike obeh zaupnikov, poseben elektronski naslov. Zaposleni imajo možnost podati prijavo tudi osebno pri zaupniku na zapisnik. Načrtujemo pa tudi vzpostavitev posebne aplikacije, kjer bodo zaposleni lahko podajali prijave."

Sredi decembra se bo rok za vzpostavitev te notranje prijavne poti iztekel tudi za podjetja z od 50 do 250 zaposlenimi. Zakon za tiste, ki tega ne bodo storili, predvideva globe od 300 pa do šest tisoč evrov. Vseh zavezancev je v Sloveniji približno tri tisoč, nam povedo na Komisiji za preprečevanje korupcije, ki je tudi edina pristojna za nadzor nad uvajanjem novega zakona. Koliko od teh zavezancev je to do zdaj tudi res storilo pa skoraj devet mesecev po uveljavitvi zakona po besedah Gregorja Pirjevca, vodje Centra za zaščito prijaviteljev pri KPK-ju, ne vedo. "Točnih podatkov nimamo, ampak smo v stikih z zavezanci, prejeli smo ogromno njihovih vprašanj, prošenj za pomoč, tako da mislim, da so pretežno vsi zavezanci, ki so to do zdaj to morali uvesti, to tudi storili." Tudi zaradi časovnih, finančnih in kadrovskih omejitev nadzor izvedejo le, če prejmejo prijavo. Do zdaj se je to zgodilo dvakrat, obema zavezancema so izdali pisno opozorilo.

Nadzor je ključnega pomena, opozarja Andrijana Bergant. "Podjetja se ukvarjajo z vsemi mogočimi stvarmi, najbolj pa s tistimi, ki so nujne. Mislim, da bi KPK moral vzpostaviti ta zunanji pritisk, to nujnost, verjamem pa, da so razlogi v omejenih resursih." V Centru za zaščito žvižgačev so, kot pravi, že v času nastajanja zakona opozarjali, da je ocena finančnih učinkov tega zakona neprimerna. "Je bila narejena malo s figo v žepu glede tega, koliko je država pripravljena vložiti v implementacijo zakona."

Koliko podjetij in organizacij je res izpolnilo zakonsko obvezo, bodo na KPK-ju tako vedeli šele januarja prihodnje leto – leto dni po uveljavitvi zakona torej. Januarja 2024 mora namreč po zakonu pri protikorupcijski komisiji zaživeti poseben elektronski sistem za poročanje o tem, koliko prijav so zavezanci prejeli in koliko rešili. "Mislim, da je to gotovo zamujeno leto, ob tem, da smo že zamudili pri samem prenosu direktive v naš pravni red. In da so dejansko žrtve, ki jih imamo zaradi tega. Na eni strani so to ljudje, ki so ostali brez kakršne koli zaščite, in žrtve smo tudi vsi preostali, ker se kršitve ne odkrivajo in ne odpravljajo," opozarja Bergant.

Za našo sogovornico, ki je pred nekaj leti, zaradi razkritja nezakonitosti v podjetju končala na cesti, je zakon o zaščiti prijaviteljev prišel prepozno. Svoje sodne spore plačuje sama in s pomočjo sindikata. Ničesar ne obžaluje, pravi, brez dvoma bi še enkrat ravnala enako. "Predvsem zato, ker sem prepričana, da je prav tako. Ni prav, da si zatiskamo oči pred nedopustnimi ravnanji. Majhnost kratkoročnih koristi ob tem se ne more meriti z dolgoročno slabimi posledicami, ki imajo neobvladljiv učinek v celotni družbi."