Po desetletjih divjega zahoda je vlada vendarle sprejela predlog zakona, ki ureja področje psihoterapije, doslej prepuščeno iznajdljivosti pacientov in množici psihoterapevtov. Zakon so pripravljali dve leti ob burni javni razpravi. Psihoterapija po novem postaja del javnega zdravstva, k psihoterapevtu nas bo lahko napotil tudi zdravnik. Kot pravijo snovalci zakona, je ključno, da bodo psihoterapevte nadzorovali, končno pa bomo dobili tudi seznam usposobljenih terapevtov z licenco. Medtem so psihiatri in klinični psihologi kritični, češ da v zdravstveni sistem vstopajo svetovalci, ki niso iz zdravstvene stroke in niso usposobljeni za diagnosticiranje.

Kot je za oddajo Ob osmih povedal sekretar na ministrstvu za zdravje Denis Kordež, novi zakon ne posega v delo psihiatrov in kliničnih psihologov. "To, da psihoterapevti vstopajo v zdravstveni sistem brez medicinske izobrazbe, ni unikum. Že zdaj so v zdravstvenem sistemu profili, ki izhajajo iz družboslovnih ved, primer so logopedi. In psihoterapevti ne zdravijo duševnih bolezni, to delajo psihiatri. Bodo pa psihoterapevti lahko del integrativnega tima v zdravstvenih ustanovah, kjer bodo obravnavali duševna oziroma čustvena in vedenjska stanja, ne pa zdravili kot zdravniki."

Potreb po psihoterapiji je vse več. Cene na trgu so zelo visoke, kakovost obravnav pa včasih tudi sporna, saj je paleta ponudnikov široka – od strokovno odlično usposobljenih do takih, ki so opravili zgolj "vikend tečaje". Kot pravi Kordež, zdaj za paciente ni nobene varnosti, saj ni nobenega nadzora nad strokovnostjo terapevtov. "Zakon zelo jasno predpisuje, na kakšen način lahko nekdo postane psihoterapevt, ključno pa je to, da bodo morali odslej ravnati po temeljni zdravstveni zakonodaji, torej zakonu o zdravstveni dejavnosti in zakonu o varstvu pacientovih pravic." Po predlogu novega zakona bodo morali vsi terapevti na trgu podati vlogo za priznanje poklicne kvalifikacije. "Tisti, ki bodo ustrezali merilom in dokazali strokovno usposobljenost, bodo pridobili licenco in se vpisali v register izvajalcev. To je seznam, ki predstavlja varnost in do katerega bodo lahko dostopali pacienti." Posamezniki, ki se bodo za ta poklic odločili po sprejetju zakona, pa bodo morali opraviti ustrezen vsaj štiriletni študijski program, predpisano je tudi število ur teoretičnega, praktičnega usposabljanja in strokovnega izobraževanja. "Po štirih letih nadzorovanega dela in izobraževanja, opravljenem preverjanju in strokovnem izpitu bo tak posameznik lahko pridobil licenco, se vpisal v register in šele takrat bo lahko začel samostojno opravljati dejavnost."

Brez napotnice bo do psihoterapevta mogoče v zdravstvenem sistemu priti v centrih za krepitev zdravja in centrih za duševno zdravje. "Sicer pa bo napotni ali izbrani zdravnik posameznika lahko z napotnico napotil tudi k psihoterapevtu. Če bo ta deloval v bolnišnici, pa bo del integrativnega tima, ki ga vodi zdravnik psihiater." Ali bo to pomenilo hitrejšo pomoč za paciente, je težko napovedati, pravi Kordež. "Moramo biti iskreni: ne moremo oceniti, koliko časa se čaka na psihoterapevta, ker teh podatkov ni, ker ni nobenega registra, ni nobenega spremljanja čakalnih dob za psihoterapevta, ker v resnici kot taki uradno ne obstajajo v sistemu. Je pa povpraševanje veliko in eden od glavnih ciljev urejanja tega področja je povečati dostopnost."

Številni očitki na zakon

Med očitki snovalcem zakona je tudi, da so pri pisanju izhajali iz Evropske krovne zveze za psihoterapijo, katere ustanovitelj je Univerza Sigmunda Freuda, ki v Sloveniji ni akreditirana visokošolska ustanova. Gre za zasebni zavod, zato nekateri ugibajo o interesih v ozadju. Kordež to zanika. "Pri pisanju nismo izhajali iz katere koli zveze, temveč je bila med pripravo narejena široka analiza evropskega prostora in tudi širše. Seveda so vanjo zajeli vse smernice in pristope, ki so mednarodno priznani, bodisi Ameriške zveze za psihoterapijo, Evropske zveze in vsega, kar se v evropskem prostoru izvaja. Iz te analize smo izhajali in to primerjali s pristopi v Sloveniji." Pojavile so se tudi navedbe, da v zakon ni vključena prevladujoča oblika psihoterapije pri nas, vedenjsko-kognitivna terapija, ki med drugim denimo odpravlja panične napade tesnobe. "To preprosto ne drži, da je vedenjsko-kognitivna terapija izključena. To je ena od bolj razširjenih metod in seveda kot taka tudi vključena. Ob analizi stanja smo prišli do štirinajstih pristopov, ki so navedeni v zakonu, ker so izvajani v Sloveniji in so skladni z mednarodno primerjavo. Dokončno nabor pa bo ministrstvo za zdravje določilo v soglasju z zbornico in jih potem sprejelo."

Pozivi k urejanju področja psihoterapije se vlečejo že dolgo, po drugi strani pa je, ko je zakon prišel v javno obravnavo, završalo: zdelo se je, da je stroka razdvojena in z zakonom ni bil zadovoljen nihče. "Ta zakon se je pripravljal več kot dve leti in v tem času so bili opravljeni številni sestanki, pogovori. Javna razprava je prinesla ogromno mnenj in to, da kdo ni bil vključen, moram odločno zavrniti, ker ne drži. Opravili smo več krogov pogovorov z vsemi vpletenimi, seveda pa tukaj mnenja ostajajo razdvojena. Ampak to niti ni zelo presenetljivo niti ni prvič v naši državi, da se pojavi nekaj nezadovoljstva, ko v sistem zdravstva umeščamo nov poklic. Bistveno je, da sodelovanje teče še naprej, ker so tudi sami psihiatri že vključeni v izobraževanje psihoterapevtov. To povečuje strokovnost in varnost – sodelovanje vseh, ki bodo ne nazadnje po tem zakonu tudi skupaj delovali v timih." Najpomembneje je, da se to neregulirano področje uredi. "Zadovoljstvo ali nezadovoljstvo, dejstvo je, da je sistem kaotičen, ni varnosti, ni zagotovljene kakovosti in strokovnosti. Ta zakon prinaša zelo močno in strogo ureditev te dejavnosti."

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v tokratni epizodi Ob osmih.