"

Za MMC je odgovarjal na vprašanja, zakaj ljudje v Sloveniji volijo vedno iste politike, četudi so ti v predkazenskih ali kazenskih postopkih, kakšna je politična kultura v Sloveniji in zakaj so državljani še naprej pasivni.

Slovenija ima predsednika vlade v kazenskem postopku, vodjo največje opozicijske stranke v predkazenskem postopku ter številne ovadene župane. Kaj nam to govori o slovenski družbi?
Najprej je treba povedati, da s pravnega vidika do pravnomočne sodbe velja domneva nedolžnosti. Kljub temu pa bi javnost v demokratični družbi lahko z vidika politične higiene upravičeno pričakovala, da politiki, ki so v pred/kazenskih postopkih, odstopijo in pustijo pristojnim institucijam, da opravijo svoje delo. V Sloveniji pa politiki pogosto že pred koncem postopka za primer obsodilne sodbe napovedujejo vsa redna in izredna pravna sredstva, pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice itd.. Po eni strani navedeno kaže na nizko stopnjo politične kulture slovenskih elit.

Nihče od slovenskih politikov, v nasprotju z, denimo, tistimi v Nemčiji ali celo na Madžarskem, sploh ne pomisli, da bi ob sumih spornih dejanj odstopil s položaja?
V zadnjih letih se je v Sloveniji ustvarila klima »neodstopanja«, saj bi utegnil odstop politika - denimo iz etičnih razlogov - paradoksalno v očeh javnosti pomeniti priznanje krivde. Odstop, ki bi se v skandinavski državi obravnaval kot moralna pokončna drža in bi se politiku javnomnenjsko bržkone obrestoval, bi mu v Sloveniji v obstoječih razmerah lahko celo škodoval.

Zakaj ljudje vedno znova volijo ljudi, ki so bili že večkrat ovadeni oziroma so predmet preiskav? Zakaj jih vsaj na voliščih ne kaznujejo?
Razlogov je verjetno več. Eden je na videz relativno majhna izbira med novimi političnimi obrazi. Če se ti že pojavijo, potem imajo težave s prepoznavnostjo med volivci – eden izmed razlogov za to so tudi mediji, ki jim namenijo manj pozornosti, po drugi strani pa mnogim novim kandidatom volivcev preprosto ne uspe prepričati. Drugič, v skladu s splošno klimo v Sloveniji in izrazitim negativnim vrednotenjem političnih strank, politikov in sfere politike na splošno, povprečen volivec negativno vrednoti nov politični obraz – v smislu »če se hoče iti politiko, potem to počne za lasten interes, kot vsi drugi pred njim« ali pa »vsi politiki so isti«.

Je mogoče, da so volivci v Sloveniji preveč razumevajoči?
Zdi se, da so volivci politikom svoje opcije pripravljeni odpustiti morebitne »nepravilnosti«. Še več, morebitne kazenske postopke zoper »njihove« kandidate jemljejo kot napad nasprotne politične opcije. K takim stališčem javnosti gotovo pripomorejo politiki, ki, ko se znajdejo v postopkih, izjavljajo da »gre za političen konstrukt«, »politično gonjo«, »poskus diskreditacije« itd., s čemer ne le negativno označijo nasprotno politično opcijo, ampak tudi (sicer neodvisne) državne institucije, češ da te delujejo po naročilu nasprotne politične opcije. Seveda pa to nato le še poglablja nezaupanje javnosti ne le v politiko, ampak tudi v državne institucije, ko sta sodstvo in policijo.

Kje je Slovenija v primerjavi z drugimi državami?
Številne raziskave kažejo, da so Slovenci v primerjavi z drugimi Evropejci nizko politično dejavni. To gre povezati z zgodovino Slovencev in znano tezo o politični kulturi nevidnosti, ki je bila v preteklosti za naš obstoj funkcionalna, za uspešno delovanje zahodnega tipa demokracije pa ni. Glede na to, da je stopnja politične udeležbe državljanov eden izmed indikatorjev demokracije, bi torej lahko sklenili, da je Slovenija v tem pogledu nizko demokratična, čeprav po številnih drugih kazalnikih sicer spada med visoko razvite demokracije.

Poznate izsledke kakšne konkretne študije?
Če pogledamo izsledke menarodnih raziskav, na primer podatki Transparency Internationala, ki merijo politično kulturo elit v primerjalnem državnem oziru, vidimo, da se slovenske elite po integriteti oziroma nekoruptivnosti uvrščajo nekje nad elitami iz drugih postkomunističnih držav EU-ja kot tudi nad drugimi postjugoslovanskimi državami, so pa pričakovano pod zahodnoevropskimi. Nekateri sicer zagovarjajo tezo, da je stanje politične kulture elit v Sloveniji bolj problematično, kot na to kažejo primerjalni izsledki. Politična kultura državljanov v smislu političnih vrednot in stališč, kot so tolerantnost, prodemokratična orientiranost itn., se v primerjalnem pogledu uvršča na podobno mesto.

Kaj je treba storiti za izboljšanje politične kulture?
Rešitev za dvig demokratične politične kulture elit verjetno ni ena sama, bi pa gotovo pomagal kritičen odziv javnosti. Tukaj se spet vrnemo k problemu politične pasivnosti Slovencev. Nadalje, če vemo, da je kultura relativno stabilna in da se spreminja predvsem z zamenjavo generacij, potem morda lahko tozadevno upamo na rešitev. Zanimivo je tudi, da pasivnost in nekritičnost javnosti na neki način »ustreza« politikom in državljanom. Če neki politik iz preteklih izkušenj ve ali upravičeni predvideva, da bo odziv javnosti na njegovo kršenje družbenih in etičnih norm majhen ali neznaten, potem je večja verjetnost, da bo normo kršil. Pasivnost pa ustreza tudi povprečnemu volivcu. Ta bo politiko, politike in politične dogodke v krogu družine, znancev, dandanes pa še v okviru spletnih forumov še naprej komentiral in se nad njimi zgražal, javno pa se praviloma ne bo izpostavljal, ne bo se kritično angažiral, še manj pa se bo potegoval za politično funkcijo. In to v obliki začaranega kroga ponovno ustreza politikom.

Torej imamo politike, kot jih pač zaslužimo?
Vsekakor sta politična kultura elit in državljanov razmeroma skladni. Z drugimi besedami, če smo nekoliko samokritični, lahko rečemo, da je politična kultura politikov v veliki meri odsev državljanov. Tako ni mogoče kar povprek trditi, da imamo smolo, da smo dobili tako elite. In četudi sprejmemo tezo, da imamo z elito smolo, pa smo državljani za njena dejanja vsaj soodgovorni, ker na elito ne izvajamo dovolj pritiska, da bi se vedla v skladu z našimi pričakovanji. Če povzamem: znan rek pravi, da »volivci dobijo politike/vlado, ki si jih zaslužijo«. Videli bomo, kaj si bomo Slovenci zaslužili v prihodnosti.