Prvič v zgodovini slovenski Državni zbor vodijo tri ženske, v parlamentu sedi štirideset odstotkov poslank, v novi vladi kar sedem ministric, znane so tudi prve kandidatke za predsednico države. Našteto nedvomno pomeni prelom z dolgo tradicijo razumevanja politike kot moške domene, a je večje število žensk v politiki prineslo tudi porast mizoginije, seksizma, osebnih napadov in siceršnjega verbalnega nasilja. Lahko bi rekli, da skoraj ne mine dan, da ne bi v javnosti, v medijih in na družabnih omrežjih komentirali videza in pojavnosti političark. Kot poudarja novinarka in kolumnistka časopisa Dnevnik, Tanja Lesničar Pučko, je bila mizoginija, ki smo ji bili priče pred volitvami, nedvoumen politični program, prve mizogine reakcije, ki so se pojavile po volitvah pa so bile podobne odzivu čustveno in intelektualno nezrelega poraženca, ki ne zna prenesti poraza.

V seksističnih in mizoginih odzivih glede domnevno neprimerne izbire čevljev predsednice Državnega zbora Urške Klakočar Zupančič gre po mnenju novinarke medijske hiše Delo, Anje Intihar, za odraz patriarhalne in v tradicijo usmerjene slovenske družbe in tega, da nekateri preprosto ne prenesejo, da je ženska na poziciji moči. Da je šlo v primeru napada na rdeče salonarje za tipično seksualizacijo ženske, kakršno dojema najbolj zanikrni, tradicionalni moški, za katerega je ženska po eni strani objekt poželenja, po drugi strani pa objekt zavračanja, sovraštva in nasilja, še poudarja Tanja Lesničar Pučko in dodaja, da je šlo v tem primeru za verbalno nasilje.

Kdo se boji emancipirane ženske?

Tudi Jana Javornik iz Univerze v Leedsu opozarja, da so mizoginija, seksizmi, ustrahovanja, poniževanja, podcenjevanja in diskreditacije politično nasilje, katerega namen je diskvalifikacija žensk v politiki. Enega izmed večjih problemov predstavlja tudi normalizacija seksizma v medijih, kjer nekateri novinarji sami komentirajo videz političark ali pa oblačilne izbire političark problematizirajo v kontekstu bontona in tega, kaj naj bi se v družbi za žensko domnevno spodobilo. Največje brezno mizoginije pa predstavljajo družabna omrežja, predvsem Twitter. "Nad Emilijo Stojmenovo Duh se je pred kratkim zgodil tak pogrom, kot se je malo pred tem denimo nad Tanjo Fajon ali novo predsednico Državnega zbora. To je bilo grozljivo in takšno komunikacijo bi bilo treba na vseh nivojih obsoditi", pravi Anja Intihar in dodaja, da ostaja odprto vprašanje, ali bo mizoginija kot politična strategija konservativnih sil še naprej vztrajala, saj so volitve pokazale, da takšen politični program ni bil uspešen. Neuspeh politično desnih strank je namreč jasen pokazatelj tega, da volilnega telesa v Sloveniji ne gre več nagovarjati s sovraštvom do žensk in s podžiganjem najnizkotnejših strasti.

Rdeča preproga in lik močne avtonomne ženske

Jana Javornik opozarja na dejstvo, da je nadrejenost forme in pojavnosti izraz mizoginije ter kulture izključevanja in utišanja, ki ji podlegajo tako moški kot ženske. Da smo v Sloveniji s prihodom žensk v politiko soočeni z drugačnostjo in raznolikostjo, ki je nismo navajeni, pojasnjuje pretirano ukvarjanje javnosti z videzom političark. "Nekaj desetletij smo v politiki gledali skoraj izključno polikane, bele moške v kravatah in temnomodrih ali sivih oblekah. Očitno je večina dežurnih komentatorjev prvič uzrla rdeče čevlje na političnem parketu." Simptomatično je, da se nič kaj ne ukvarjamo z oblačilnim okusom in izgledom moških v politiki. "Na primer, nihče se ne obregne ob pistacijevo barvo srajc v DZ-ju. Gumijaste zapestnice. Kričečo kravato ali neokusen rober. Prekratke rokave. Prekratke nogavice. V primerih poslancev osebna estetska merila širši javnosti niso pomembna, kot tudi sicer niso relevantna, kadar govorimo o moških." In tudi v tem se kaže dvojna morala družbe, še pravi Jana Javornik, ki dodaja, da ko se pogovarjamo o politikih, govorimo o izjavah, ko se pogovarjamo o političarkah, primarno o videzu. "Ampak, mar so stil oblačenja, tatuji in čevlji res tisto, kar določa predsednico Državnega zbora, tretjo najpomembnejšo odločevalko v državi?"

Standardi se spreminjajo in problem je v sami osnovi, namreč, da je kakršno koli komentiranje videza sploh še sprejemljivo in da ga brezkompromisno ne obsodimo ali vsaj zavrnemo kot ostanka kulture izključevanja in utišanja, opozarja Jana Javornik. V Veliki Britaniji, na primer, je komentiranje videza in oblačil v okviru politik delovnih organizacij nesprejemljivo. Tako je delovno sodišče v Veliki Britaniji nedavno razsodilo, da je komentiranje npr. moške pleše spolno nadlegovanje in uporaba neprimernih krilatic (birdie) seksizem.

Upati si!

"Mislim, da je bila izbira rdečih salonarjev 'statement', gesta, s katero je predsednica Državnega zbora pokazala, da se ne bo uklanjala pričakovanjem družbe in politike," še dodaja Anja Intihar. Da je s prihodom Urške Klakočar Zupančič zavel nov veter, pa je prepričana Darja Zaviršek s Fakultete za socialno delo. "Urška Klakočar Zupančič je izstopila iz koncepta cankarjanske matere in to ji marsikdo zameri, tako moški kot ženske. V gestah, po katerih je prepoznavna, se kažeta ženska avtonomija in odločnost. Lahko bi rekli, da pooseblja lik nordijske političarke, še več, natanko te lastnosti, ki bi jih morale imeti prihodnje političarke, in takšnih žensk v slovenskem prostoru manjka." Darja Zaviršek še pravi, da so bile ženske, katerih vodilo je bilo "upati si!", v nordijskih in zahodnih državah prisotne že v 60. letih prejšnjega stoletja. Vsekakor so to liki močnih, neodvisnih žensk, ki so končno pretrgale z ustaljenimi normami politike kot moške sfere, predstavljajo dobre vzornice in jih je treba podpirati ter spodbujati.