Gost oddaje Politično je bil predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević, ki ta položaj zapušča, ker je dopolnil 70 let. Na zadnje tri razpise za novega predsednika se ni prijavil nihče. Poudarek v tej oddaji je povezan z oprostilno sodbo v zadevi Trenta, z voditeljico Tanjo Gobec pa sta govorila tudi o aferi Litijska in težavah z dolgotrajnostjo postopkov na sodiščih.

O sodbi ne moreva govoriti. Rekli pa ste, da je kritika zunaj sojenja presegla mejo razumnega. Kaj to pomeni?
Slovenija je pravna država. Sodstvo je garant pravne države. V Sloveniji vlada pravo, ne zakon ulice, v Sloveniji se sodi v sodnih dvoranah, ne v javnosti, zato je ne samo neprimerno, ampak nesprejemljivo ustvarjanje psihoze proti sodstvu, plasiranje teorij zarot, ustvarjanje nekih anonimnih konstruktov, etiketiranje sodstva kot krivosodja, diskreditacije sodnikov. Temu je treba odločno reči ne in sodnikom je treba zagotoviti normalne razmere za delo v miru.

Kaj pravite na izrek predsednice sodnega senata v Celju? Po izreku sodbe je dejala, da dogajanje "zunaj", vse, kar je bilo objavljeno v medijih, vse, kar smo spremljali, da nič od tega ni vplivalo na sojenje. Naj to ljudje verjamejo, temu zaupajo? Ali to res nič ne vpliva?
Če na sodnico ni vplivalo, je to samo pohvalno. Zaupam sodstvu, zaupam sodnikom, sodniki so vrhunski pravni strokovnjaki, ki imajo tudi opravljen pravniški državni izpit, ob svojem imenovanju pa so prisegli, da bodo sodili po ustavi in zakonu, po svoji vesti in nepristransko. Dokler ni konkretnega dokaza o nasprotnem, pričakujem spoštljiv in korekten odnos do sodnikov in sodstva.

Lahko institucije znotraj sodstva, pravosodja kaj naredijo glede tega ali je to samo apel, naj se to ne ponavlja?
To je situacija, ki zadeva celotno družbo, ne samo sodstvo. Sodstvo je eden od stebrov družbe, sodstvo je garant pravne države, zato je to zadeva, ki se nanaša tudi na drugi dve veji oblasti in na to se je treba odzvati v okviru svojih pristojnosti.

Zdaj smo pri dolgotrajnosti postopka. O tem pa moramo nekaj reči. Tudi vi se kot predsednik vrhovnega sodišča veliko ukvarjate s tem, ne le z zaostanki, ampak z dolgotrajnostjo postopkov. Kot sem rekla na začetku, minilo je 19 let od domnevnega kaznivega dejanja, pred 13 leti je bila spisana ovadba. Šlo je tako daleč, da zdaj, na koncu, celo zainteresirana javnost pravi: "Kaj je to za eno kaznivo dejanje, če je nekdo nekaj poceni kupil in dražje plačal …" To seveda v nobenem primeru ni sodni postopek v Trenti, ampak – kaj bi se dalo narediti hitreje? 19 let od kaznivega dejanja je vendarle predolga doba.
Strinjam se z vami. Želel bi si, da bi se ti postopki, predvsem postopki s področja gospodarskega kriminala, hitreje zavrteli, da bi hitreje prišli do odločitve. Vendar je treba upoštevati, da so v teh postopkih v verigi – preiskava, tožilstvo, sodstvo, da se je treba v vseh teh postopkih ukvarjati z izločanjem dokazov, pri tem pa so v Sloveniji izredno visoki standardi, ukvarjati se je treba z izločanjem sodnikov, z izločanjem predsednikov sodišč … Potem je tu naslednji problem, da so vloge izjemno dolge. K temu tudi prispeva umetna inteligenca in moram reči, da se na vrhovnem sodišču resno pogovarjamo o tem, da bi bilo treba skrajšati dolžino vlog, jih omejili po vzoru evropskega sodišča. Kaj lahko naredimo? Konkretnih postopkov seveda ne morem komentirati, lahko pa podam informacijo, da sem v zadevah gospodarskega kriminala, v katerih prihaja do dolgotrajnih postopkov in v številnih primerih do predodeljevanja spisov, zahteval, da se opravi pregled poslovanja. To sem že storil v Ljubljani, zdaj pa sem to zahteval še v Celju in Kopru.

Omenjali ste umetno inteligenco. V katerem delu se vključi?
Pri pisanju vlog.

Že pomaga.
Pa ne nam.

Razumem, ampak sodišče je gospodar postopka. Torej obramba, obdolženi vzamejo tisto, kar jim je na razpolago, če sodišče dovoli. Ali ni tako?
Ni še prepovedano. Pripravljajo se pravila o umetni inteligenci na ravni Evrope, ker je treba to področje regulirati zato, da bo obvladljivo. Umetna inteligenca je seveda lahko pomoč pri delu, vendar je končni izdelek sodnikov. Tako že obstaja pravica do človeškega sodnika.

Morda še za gledalce – veliko se je govorilo, da je tisto lažno sodbo, ki je zaokrožila pred izrekom resnične sodbe, napisala umetna inteligenca. Seveda smo to preverili in umetna inteligenca je napisala, da bi bilo pisanje sodbe popolnoma neetično dejanje, tako da je ni napisala.

Sva pri plačni reformi. Od tistega t. i. happy enda do ustavne odločbe, ki je zahtevala od ene oziroma dveh vej oblasti, da se popravijo plače sodnikov, do plačne reforme celotnega javnega sektorja. Kje smo zdaj pri tej zadevi? Veliko je bilo kritik glede plač. Kje ste zdaj?
Kje smo zdaj? Ustavna odločba, torej dopolnilna ustavna odločba, je uredila vprašanje usklajevanja sodniških plač z rastjo življenjskih stroškov in potem smo dobili plačilo razlike za leto 2024, za leto 2025 pa velja zakon o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju, ki velja za funkcionarje vseh treh vej oblasti. To je velik zalogaj, ki se ga je ta vlada lotila, in storjen je velik korak naprej k izboljšanju plačnega položaja. Ali je ta plačni položaj idealen in ali so pričakovanja sodnikov stoodstotno realizirana, je pa drugo vprašanje.

Korak pa je vendarle.
Velik.

Zelo razvpita Litijska … Tam predvidena sodna stavba, ki to nikoli ne bo. Kje in kdaj je mogoče dobiti novo sodno stavbo, da ne bi bili tako raztreseni ob upoštevanju dragih najemnin v Ljubljani. Če začnete pri Litijski, to je res afera številka ena.
Zadovoljen sem, da sva z generalno sekretarko takoj odreagirala, takoj ko sva izvedela za to novico. In temu sva se uprla. Moram reči, da bi si država vsekakor morala prizadevati za izgradnjo nove sodne stavbe iz več razlogov. Naj najprej omenim statusnega. Treba je dati veljavo sodstvu kot enemu od temeljev družbe, eni od vej oblasti. Stavba mora biti funkcionalno primerna, mora biti primerna za stranke, za gibalno ovirane, imeti mora parkirišča, zagotoviti mora tehnično podporo, kot je sodobna tehnologija, digitalizacija, elektronsko poslovanje. Izjemno pomemben je tudi varnostni moment, saj je sodišča, ki so skoncentrirana na eni lokaciji, mnogo lažje pokrivati, kot če so razpršena po celi Ljubljani. To bi bilo lažje tako za varnostne službe kot za privedbe in sodstvo.

In Litijska po nobenem od teh meril ni bila primerna. Zdaj smo pri politiki. Na začetku mandata te koalicije, te vlade in tudi dela opozicije se je zdelo, da bo prišlo do ustavnih sprememb oziroma novega načina imenovanja sodnikov. Vemo, da gredo skozi državni zbor od prve faze naprej, ko vstopijo v sodniški poklic, zdaj kaže, da te spremembe ne bo. Je to razočaranje?
Razočaranje, seveda. Očitno ni politične volje in ostaja ta priokus, da ta odločitev v državnem zboru pač ni strokovna odločitev, ampak je politična odločitev.

V četrtek je sodni svet izglasoval, da bo začel preverjanje okoliščin za razrešitev predsednika ljubljanskega sodišča Marjana Pogačnika. Lahko kaj komentirate? Zakaj pravzaprav gre?
Ne morem komentirati, ker je to vprašanje za sodni svet.

Lahko pa potrdite, da gre za dodeljevanje zadev.
Verjetno je to povezano s cerkniškimi otroki in tisto zadevo X proti Sloveniji …

Tam se je res pričakovalo, da bo sodstvo tudi nekaj povedalo o tem primeru, očitno zdaj sodni svet to pelje.
Sodstvo je že stopilo v stik z ministrstvom za pravosodje in pripravljajo se spremembe nekaterih predpisov, da bi se to bolj natančno določilo. V zvezi s tem moram povedati, da je eno dodeljevanje zadev naravnemu sodniku, kakor je v Sloveniji predvideno, torej tistemu, ki je po kriterijih na vrsti. Ni pa to naključno dodeljevanje zadev, ki ga omenja tista odločba.

Mandat predsednika vrhovnega sodišča vam poteče zgolj iz razloga, ker boste dopolnili 70 let. Takrat morate zapustiti to funkcijo. Zdaj že tretjič ali četrtič ni nobenih prijav za mesto predsednika vrhovnega sodišča, kar glede na prej povedano niti ne preseneča. Kje vi vidite razloge?
Sodniki, ki se želijo ukvarjati s pravom, torej z reševanjem zadev, z uporabo prava. Pri vodenju vrhovnega sodišča pa je veliko dela na sodni upravi, kar je drugi razlog. Tretji argument je ta, da so potrebni tudi medijski odzivi, javno nastopanje, kar nekaterim sodnikom ni blizu, in četrti, skoraj bi rekel morda najpomembnejši razlog, je sistem imenovanja oziroma izbire predsednika vrhovnega sodišča. To je štirifazni postopek, torej občna seja, sodni svet, ministrstvo za pravosodje in potem državni zbor. Rekel bi celo, da je to kalvarija, čez katero večina mojih kolegov ne želi iti.

To so povedali tudi tisti, ki so bili povprašani, ali bi želeli prevzeti to funkcijo. Našteli so iste razloge. Predsednik vrhovnega sodišča, lepa hvala za pogovor in sodelovanje v oddaji.