Zgodba okoli izbire sicer še ni povsem končana, saj je Nataša Pirc Musar napovedala zahtevo za sodno varstvo.

Potem ko se je Marku Filliju 25. maja letos iztekel prvi mandat in je bila na prvem glasovanju za novo generalno direktorico izvoljena Nataša Pirc Musar, se je zgodba okrog novega generalnega direktorja začela zapletati, saj se je izkazalo, da dva programska svetnika nista izpolnjevala pogojev za to funkcijo, kar je vodilo v ponovna glasovanja v Programskem svetu RTV Slovenija. Po ponovitvah glasovanj in pritožbah Nataše Pirc Musar na delovno in socialno sodišče se je glasovanje - vsaj začasno - končalo 10. septembra, ko je Filli prejel 15 glasov, Pirc Musarjeva pa le štiri. Poleg zapletov glede izida glasovanj pa je bilo v zgodbi tudi zanimivo opazovati prehajanja glasov svetnikov RTV Slovenija skozi glasovanja.

O zapletih, lobiranju za glasove, imenovanju novih direktorjev Radia in Televizije Slovenija ter o prihodnosti RTV Slovenija pa v daljšem intervjuju z Markom Fillijem.

Za številne je bila vaša izvolitev s 15 glasovi kar presenečenje, upoštevajoč prejšnje izide in zaplete na glasovanjih ter manjše število prisotnih svetnikov. Koliko ste dejavno lobirali za glasove? Koliko svetnikov ste npr. poklicali pred glasovanjem?
Zgodba se je odvila že takrat, pred poletjem, ko je prišlo do odločitve o obnovi glasovanja. Zgodbo vsi poznajo, o tem se je veliko pisalo. V tem zadnjem delu, jeseni, se ni dogajalo nič posebnega. Že pri prejšnjih glasovanjih sem imel 14 glasov, zdaj sem jih dobil 15, kar dve tretjini od prisotnih svetnikov in svetnic. Zakaj so nekateri spreminjali svoja stališča skozi glasovanja, bi težko komentiral. Lahko le povem, da ni šlo za nekakšne kupčije, kot številni danes želijo pokazati, ampak očitno za presojanje zadev, ki so se v tem času dogajale, kar je povzročilo spreminjanje stališč. To je sicer dovoljeno, verjamem pa, da lahko vzbuja kakšne dvome in vprašanja.

Kar nekaj prestopnikov je prešlo k vam. Ste pred tem zadnjim glasovanjem pričakovali 15 glasov?
Ne bi jih imenoval prestopniki. Gre le za to, komu v zadnji fazi zaupati svoj glas. Pričakoval sem celo kakšen glas več, po pravici povedano. Odzivi pred zadnjim glasovanjem so bili namreč takšni, da so nakazovali, da se bo glasovanje izteklo tako, kot se je. Nisem pa imel nobenih zagotovil, da bi lahko bil prepričan o tem izidu. Pričakovanje je temeljilo na stališčih svetnikov in svetnic, ki sem jih razumel iz pogovorov pred glasovanjem. Nisem pa nikogar prosil za glas. Tudi v preteklosti, ko sem se s svetniki pogovarjal, nisem nikoli nobenega svetnika prosil za glas ali jih vprašal, kako bodo glasovali. Ponudil sem se, da predstavim svoje ideje in načrte, z nekaterimi svetniki in svetnicami sem se temeljito pogovoril o preteklosti in bodočnosti RTV-ja, nisem pa jih potem vprašal, kako bodo glasovali. Nekateri so sami povedali, za tiste, ki niso, pa sem lahko le sklepal, kako bodo glasovali.

Se vam ne zdi, da je programski svet RTV-ja še vedno v primežu političnega vpliva? Kako ste vi to občutili?
Mislim, da je situacija ravno obratna. Mislim, da je to, kar se je zgodilo pri glasovanju v Programskem svetu RTV-ja, izjemno pozitivna zadeva. Ko se je novi predsednik vlade (dr. Miro Cerar, op. a.) trudil, da bi sestavil tako imenovano mavrično koalicijo, je bilo to v javnosti sprejeto kot pozitivno dejanje, kot nek nov trenutek v slovenski politiki, ko presegamo delitve na leve in desne ter poskušamo narediti nekaj pozitivnega za državo. Preseganje delitve se je po mojem mnenju pri glasovanju Programskega sveta RTV Slovenija tudi res zgodilo. Lahko bi rekli, da je prišlo do "mavrične koalicije", čeprav ji nekateri pravijo, da je "črno-rdeča".

Ampak, glejte, jaz sem dobil glasove predstavnikov narodnostnih manjšin, verskih skupnosti, akademije, glasove predstavnikov skoraj vseh političnih strank, ki imajo svoje predstavnike v Programskem svetu, ter številne glasove drugih svetnikov in svetnic iz zelo različnih interesnih sredin, ki ne glasujejo po navodilih političnih strank. Pri glasovanju o generalnem direktorju je tako nastala zelo široka koalicija, ne SDS-a in SD-ja, kot se piše, ampak vseh političnih usmeritev, z izjemo ene. Danes se zato čutim zavezan paziti pri kadrovanju in pri vseh drugih odločitvah, da ne izgubim zaupanja enih ali drugih, in mislim, da je to za zavod odlično. Ne morem si dovoliti, da politično kadrujem. Mislim, da v boljši situaciji, kot je nastala s to koalicijo v Programskem svetu, zavod še ni bil.

O vas pa niso mogli glasovati predstavniki zaposlenih, ki jim je bilo glasovanje zaradi odločitve sodišča o ponovni izvedbi notranjih volitev onemogočeno.
Iskreno bi si želel, da bi imel njihovo podporo tudi uradno izkazano. Že od začetka sem jo namreč tudi imel. Na začetku postopka izbire generalnega direktorja sta dva svetnika glasovala zame, ena svetnica pa ne. Potem se je zadeva spreminjala. Čeprav svetniki iz vrst zaposlenih niso bili formalno prisotni na septembrski seji in niso mogli glasovati, pa je dejstvo, da trije sindikati, ki so te člane predlagali v Programski svet, takemu glasovanju niso nasprotovali, vsaj ne javno. Nasprotovanje je prišlo le iz Aktiva novinarjev Televizije Slovenija. Nihče izmed socialnih partnerjev ni torej nasprotoval, da bi se postopek izbire najvišjega predstavnika vodstva RTV Slovenija zaključil na način, kot se je, niti Svet delavcev. Naši sindikati pa niso ravno takšni, da bi bili tiho, če se z nečim ne bi strinjali. Verjamem, da bi to glasno povedali.

Ob koncu vašega prvega mandata ste dajali vtis, da ne boste več kandidirali. Menda ste celo pred sodelavci odštevali dneve do konca prvega mandata. Kaj se je potem zgodilo, da ste si premislili?
Velikokrat sem se pošalil, da je z mandatom tako kot z barko: zelo si zadovoljen, ko jo kupiš, in zelo si zadovoljen, ko jo prodaš, vmes pa imaš cel kup težav. Tako je tudi z mandatom. Začetek je lep trenutek, ko se mandat zaključuje, tudi. Na začetku se obsega odgovornosti še ne zavedaš v celoti, ob koncu mandata pa je pritisk velikanske odgovornosti le malo manjši. Vmes pa delaš in rešuješ probleme, ki jih ni malo. Kljub zaključevanju mandata je bilo letos še veliko projektov v fazi priprave, veliko projektov v teku, veliko načrtovanih aktivnosti pa nam ni uspelo opraviti, saj je bil prvi mandat izjemno zapleten, vsaj z vidika vodenja javnega medijskega servisa. Ogromno zunanjih faktorjev je, žal predvsem negativno, vplivalo na naše delovanje.

Odvil se je cel niz dogodkov, ki jih nismo mogli ne predvideti ne načrtovati, kot na primer izpad in nižanje RTV-prispevka, prepoved avtorskih pogodb, stavke javnega sektorja ipd., in to nam je resnično otežilo delovanje v teh štirih letih. V takem okolju, ko poskušaš prebroditi to viharno morje, se težko v večjem obsegu ukvarjaš z večjimi projekti in izpolnjevanjem ciljev za prihodnost, saj bolj rešuješ težavno sedanjost. Zato je veliko ciljev v dobro zavoda ostalo za uresničitev. Po drugi strani pa sem čutil, da imam med sodelavci še vedno precejšnjo podporo, številni so se name obrnili s pobudo ali predlogom, naj nadaljujem svoje delo. Ker nisem imel nekega resnega razloga, da odneham, bodisi osebnega ali kakšnega drugega, sem se odločil, da nadaljujem. V svoji viziji razvoja sem zapisal, kaj smo naredili doslej in da je to hkrati tudi garancija za prihodnje delo, razdelal sem naloge in aktivnosti, ki jih je treba storiti v bodoče, ter pripravil program dela, ki je bil, med drugim, tudi daleč najkonkretnejši in najobsežnejši v primerjavi s preostalimi programi drugih kandidatov.

Ste pa tudi prvi generalni direktor z drugim mandatom, kar je glede na trenutni položaj in razmere dosežek.
To je verjetno res dosežek, vsaj za RTV ... Generalni direktor RTV-ja, pa tudi drugi vodilni in vodstveni delavci, to so pomočniki, direktorji, odgovorni uredniki in drugi, se v teku svojega mandata zaradi odločitev, ki jih sprejemajo, marsikomu zamerijo. Pričakovanja so namreč velika, programskih možnosti in denarja za projekte pa ni nikoli dovolj.

Če je zamera velika, pri številnih deležnikih potem težko prodreš ob ponovni kandidaturi. Pojavijo se novi kandidati, ki ponudijo novosti in spremembe ter uživajo tisto začetno zaupanje, da bodo to tudi izpeljali. Moj program za drugi mandat je zelo realen, morda ni tako vizionarski in ne obljublja korenitih programskih sprememb, a je usmerjen v tiste nujne spremembe, ki jih RTV potrebuje. Zdaj res že zelo temeljito poznam naš zavod, njegove prednosti in slabosti. Točno vem, kaj moramo narediti, kaj smo sposobni narediti, katerih premikov ne moremo narediti v kratkem času in katerih zaradi zakonskih omejitev sploh ne, čeprav bi bili morda potrebni.

Ne smemo pozabiti na to, da imamo skupno približno 2.500 zaposlenih in stalnih honorarnih sodelavcev. Tudi če se zamenja vodstvo ali pa nek širši del vodstva, program in naše storitve ustvarjajo oni. Zato kakšnih revolucionarnih premikov v zavodu čez noč ne more biti, izpeljati jih je treba postopoma in s podporo vseh sodelavcev. Mislim pa, da so trendi razvoja RTV Slovenija pravi, da so bolj ali manj vsa uredništva, pa naj bo to na radiu, televiziji ali spletu, precej uspešna, saj ohranjajo in nekatera celo povečujejo število gledalcev in poslušalcev oz. uporabnikov spletnih storitev.

Mislim, da smo v teh letih ponudili tehnološko precej napredne programske storitve, navsezadnje tudi aplikacijo RTV4D, ki je zelo popularna in cenjena, pa tudi druge storitve, tako da res ponujamo dober javni servis za 12,75 evra na mesec. Kaj lahko sicer dobimo za ta denar? Za ta znesek nimamo niti mesečne naročnine na dnevni časopis, kaj šele, da bi dobili kaj več. Mislim, da znesek, ki ga plača vsako gospodinjstvo, da lahko javni zavod RTV Slovenija pripravlja in oddaja zelo pestre programske vsebine ter ponuja številne storitve, ni visok in je namensko ter gospodarno in transparentno porabljen.

Če se še malce vrneva k vašemu prvemu mandatu. Je bilo izplačilo nagrade vaša najslabša poteza v prvem mandatu?
Mislim, da v tem ni bilo nič napačnega.

Zakaj?
Vsak izmed nas v tem zavodu, kot tudi pri drugih gospodarskih subjektih, ima neko plačo, ki mu jo zagotavlja pogodba. In izplačilo delovne uspešnosti je del moje plače. Drugih izplačil pri plači, kot jih imajo drugi sodelavci, nimam. Zakaj bi se moral delu svoje plače odreči? Ne poznam nikogar na RTV Slovenija, ki bi se odrekel delu plače, ki mu pripada. Res ne razumem, zakaj bi se moral odreči temu generalni direktor, ki je za vse odgovoren. In to ob vsakoletnih dobrih rezultatih poslovanja, zaposlovanju kadrov, hitrem tehnološkem razvoju in drugih pozitivnih kazalnikih. Drugih ugodnosti pa, čeprav sem generalni direktor, nimam. Za službeno vozilo, ki ga uporabljam tudi v zasebne namene, se pri plači obračunava boniteta, ki mi mesečno neto plačo še znižuje. Zato resnično ne vidim razloga, zakaj bi se moral delu svoje plače odreči. Je pa morda bilo lansko izplačilo resnično slabo skomunicirano.

V prvem mandatu ste se ukvarjali tudi z reševanjem statusa stalnih honorarnih sodelavcev, ki še vedno ni popolnoma končano. V ponovni predstavitvi pred Programskim svetom RTV-ja, ko ste potem dobili 15 glasov, ste nakazali, da imate pripravljen nekoliko bolj ambiciozen načrt reševanja te problematike.
Tukaj gre za zatečeno stanje, ki je nastajalo dolgo vrsto let in smo ga prevzeli iz preteklosti, ko je lahko vsakdo v zavodu neomejeno angažiral honorarne sodelavce. Prišlo je seveda do tega, da so ti sodelavci počasi postali stalni sodelavci in so potem delali primerljivo z redno zaposlenimi. To je bila praksa, ki nas je pripeljala do tega, da je bilo tovrstnega stalnega sodelovanja preveč, da so postale razmere nevzdržne. Predvsem pa je ta situacija še danes krivična do stalnih honorarnih sodelavcev, ki so v odvisnem razmerju in nimajo enakih pravic kot zaposleni, ki opravljajo primerljivo delo.

V zadnjih letih smo veliko stalnih sodelavcev zaposlili. Zdaj pripravljamo nekoliko bolj ambiciozen načrt v zvezi z reševanjem te problematike. Načrtujemo, da bi v naslednjih treh letih število zaposlenih rahlo povečali, hkrati pa se tudi obvezali, da bomo vsaj dve tretjini odhodov, tistih, ki zapustijo zavod, nadomeščali s stalnimi sodelavci. Na ta način načrtujemo v naslednjih štirih letih zaposliti več kot 200 stalnih honorarnih sodelavcev, ki izpolnjujejo zaposlitvene pogoje, in s tem rešiti problem vseh tistih, ki z nami sodelujejo že dolgo vrsto let. V bistvu sploh ne gre za zaposlovanje, temveč za urejanje njihovega delovnopravnega statusa. Jasno je, da bo tudi v bodoče določeno število sodelavcev z nami sodelovalo honorarno, a to so predvsem tisti, ki bodo z nami sodelovali občasno ali projektno. Vsi tisti, ki skrbijo za dnevni pogon, bodisi v produkciji ali pa v programih, pa morajo biti v enakopravnem položaju.

Kaj pomenijo te rešitve v številkah? Koliko ljudi je zdaj zaposlenih na RTV Slovenija?
Zdaj nas je zaposlenih 1.915. Predlog vodstva je, da bi nas bilo 1.995 do konca leta 2017, seveda ob enakem zmanjšanju števila stalnih honorarnih sodelavcev.

Kateri pa so bili pomembni uspehi vašega prvega mandata?
Kot sem že omenil, je bil prvi mandat pogojen s številnimi nepričakovanimi negativnimi zunanjimi vplivi, ki so s finančnega vidika zelo vplivali na naše delo, in ogromno truda je bilo potrebnega, da smo poslovali pozitivno. Velik korak naprej je bil zagotovo narejen na tehnološkem področju. Poleg tega, da smo zelo uspešno izpeljali digitalizacijo oddajnikov - zgradili smo ne le eno, temveč dve digitalni omrežji TV-oddajnikov -, ponujamo danes multimedijske storitve na visokem nivoju, hkrati pa smo tudi pri sami produkciji signala prešli na najvišjo kakovost. Danes ima RTV Slovenija sodobno opremljene mobilne režije, zvokovne in za HD TV, in je s svojimi sodelavci sposobna izvesti kateri koli večji produkcijski projekt, radijski ali televizijski, tudi v tujini. Posodobljene so režije in studii tako v Ljubljani kot v drugih centrih po Sloveniji.

Digitalizacija radijskih arhivov je skoraj zaključena, začenja se digitalizacija televizijskih arhivov in filma. Smo tehnološko visoko kvalificirana ustanova z veliko znanja in usposobljenimi kadri. Ta razvojni preskok se je zgodil v zadnjih osmih letih in mislim, da smo na to lahko zelo ponosni. Zelo pomemben uspeh zadnjih let pa je predvsem to, da smo ohranili visoko pozicijo na zahtevnem slovenskem medijskem trgu. Radijski programi, ki imajo hudo konkurenco, ohranjajo svojo poslušanost, MMC število klikov na spletni strani stalno povečuje, televiziji pa je uspelo v veliko segmentih ustaviti padec gledanosti, v nekaterih programskih sklopih jo je celo povečala.

Kljub dobrim podatkom o dosegu pa sem ponosen tudi na številne druge kakovostne programske projekte, ki ne dosegajo takih rezultatov, a so pomembni za številne ciljne skupine gledalcev, poslušalcev in uporabnikov svetovnega spleta, ki lahko samo v programih RTV Slovenija dobijo vsebine zanje. Tu imam v mislih otroke, starostnike, narodnostne manjšine in rojake izven naših meja, predvsem pa senzorne invalide, ki jim s posebnimi tehnologijami poskušamo vsaj delno približati naše programske vsebine.

Zelo zahteven in velikopotezen projekt bo zagotovo vzpostavitev t. i. "news centra", na katerega se RTV pripravlja že več kot 10 let. Kaj se je zgodilo, da bi se ta projekt zdaj lahko dejansko začel izvajati?
Projektna dokumentacija za center informativnih programov ali "news center", kot ga na kratko imenujemo, je bila pripravljena že pred nekaj leti, stara stavba v Komenskega ulici, tik ob stavbi televizije, pa porušena. Vendar so se stvari zapletle, najprej zaradi pravice zavoda do gradnje in nato pri parcelah, potem pa še pri spremembi občinskih prostorskih aktov. A to je zdaj že za nami. Pridobili smo vsa soglasja in oddali vlogo za gradbeno dovoljenje na upravno enoto. Pričakujemo izdajo gradbenega dovoljenja v nekaj mesecih. Takoj, ko ga dobimo, bomo začeli postopek javnega naročila za izbiro izvajalca, in v prvi četrtini prihodnjega leta računam, da bi lahko gradnjo težko pričakovanega "news centra" tudi začeli.

Kaj pravzaprav pomeni "news center" za zaposlene in kaj tudi za plačnike RTV-prispevka? Kakšne spremembe to prinaša?
Izgradnja "news centra" pomeni, da bomo uvedli prvo enoto, ki bo dejansko multimedialna, saj bomo vanjo združili ustvarjalce radijskih, televizijskih in multimedijskih informativnih vsebin. Za ustvarjalce je to zelo pomembno zaradi sodelovanja med njimi samimi, zaradi izmenjave informacij, izmenjave gradiv in avdiovizualnih vsebin, ki jih posamezniki pripravljajo. S tem bomo dosegli, da bodo poslušalci, gledalci in uporabniki spleta skozi novi način dela, ki se sodelavcem obeta, dobili več programa in predvsem boljši program ter da bodo rezultat tega številne sinergije.

Zelo napačno pa je razmišljanje številnih sodelavcev, da bodo kar naenkrat vsi postali multimedialni, da bo vsak sodelavec vsebine pripravljal kar za vse tri medije. Zato se uvedbe "news centra" nekateri neupravičeno bojijo in ji nasprotujejo. Pri multimedijskem centru, ki nastane s tako združitvijo uredništev, ne gre za način dela, da bi vsi delali vse, temveč da med ustvarjalci, tudi specialisti za posamezna področja ali medije, pride do izmenjave izkušenj in informacij, do izmenjave vsebin, pa tudi do sodelovanja pri ustvarjanju zgodb.

Našim uporabnikom moramo začeti ponujati zgodbe, ki se začnejo zelo strnjeno in predvsem zelo hitro pri tistih medijih, ki so prvi, torej na radiu in na spletu, a so potem nadgrajene do večernih ur, ko vstopi v igro še televizija, ki poda obširnejšo in poglobljeno sliko teh zgodb ter ponudi možnost za razpravo. Programi bi morali delovati bolj povezano in našemu uporabniku dati možnost, da lahko spremlja zgodbo od trenutka, ko nastane in se o njej ne ve veliko, do večera, ko dobi celovito informacijo, popoln vpogled v ozadje zgodbe in, če je le mogoče, še komentar ali mnenje o njej.

Danes delujejo uredništva še vedno nepovezano, a s sinergijami v skupnem informativnem uredništvu bomo lahko delo zastavili povsem drugače. In tudi programska ponudba bo zato drugačna. Na ta način sicer ne bomo prihranili veliko denarja, bomo pa obogatili in nadgradili programsko ponudbo v vseh naših medijih.

Nedavni odstop direktorja TV Slovenija Janeza Lombergarja, štiri mesece pred koncem mandata, ni bil veliko presenečenje, saj se je o tem po hodnikih RTV-ja govorilo že vse poletje. Po novem bo zasedel delovno mesto svetovalca.
Ja, direktor TV Slovenija Janez Lombergar je v preteklosti večkrat napovedal, da ne namerava ostati do konca mandata, ko se iztekajo tudi mandati številnih odgovornih urednikov, ker je želel, da bi se spoštoval vrstni red imenovanj na programske funkcije. Torej, najprej imenovanje generalnega direktorja, generalni direktor nato imenuje direktorja radia in televizije, in ta dva nato imenujeta odgovorne urednike. Tudi osebno mislim, da je to pravi postopek in da ni prav, da bi bodisi vršilec dolžnosti ali nekdo, ki se mu mandat izteka, imenoval na položaj ljudi, ki so ključni za naslednji mandat. O tej potezi smo se pogovarjali že v preteklosti, je pa res, da je Janez Lombergar odstopil, ko se je zaključila prva zgodba, torej zgodba imenovanja generalnega direktorja, ki je vsaj v smislu glasovanja zdaj zaključena.

Razpis za novega direktorja TV Slovenija je zdaj objavljen. Imate kakšnega svojega favorita za direktorja televizije? Menda je glavna favoritinja dr. Ljerka Bizilj.
Dr. Ljerka Bizilj je zagotovo oseba, ki bi bila sposobna prevzeti to odgovorno delovno mesto, vendar, kot je bila moja praksa že v preteklosti in kot je zdaj, nikoli nisem vnaprej obljubljal funkcij. Tudi tukaj bom počakal na izid razpisa, pregledal prijave, se s prijavljenimi pogovoril in ugotovil, kakšno vizijo ponujajo. Izbral bom tistega oziroma tisto, ki bo imel(a) vizijo najbližjo moji, predvsem pa najboljšo za sodoben razvoj TV Slovenija.

Kakšna vizija za razvoj TV Slovenija pa bi bila potrebna glede na okoliščine in stanje televizijskega trga v Sloveniji?
Televizija v javnem medijskem servisu mora znati zelo spretno izvajati svojo dvojno vlogo. Po eni strani vlogo nacionalne televizije, ki mora poskrbeti za vse tiste vsebine, za katere nihče drug v naši državi ne skrbi, saj niso komercialno zanimive in že na začetku nimajo načrtovanega velikega števila gledalcev, ker so namenjene ožji ciljni publiki. Predvsem pa mora nacionalna televizija skrbeti za ohranjanje kulturne, zgodovinske in družbene dediščine, za izobraževanje in ozaveščanje.

Po drugi strani pa mora obstajati skrb, da ta ista nacionalna televizija ostane na prvih tipkah daljinskih upravljavcev, da ponuja tudi vsebine, ki so zelo gledane in priljubljene pri širši publiki, da ima veliko športa oz. vsaj tiste pomembnejše športne zvrsti, ki zanimajo večino prebivalcev Slovenije, in da ima tudi dober, raznolik in sodoben razvedrilni program. Obstaja zelo tanka meja, do kod skrbeti za gledanost ter kako hkrati zadovoljiti vse tiste ciljne publike in druge naloge javnega servisa, pri katerih nimamo velikih dosegov. Pričakujem, da bo znal bodoči direktor oziroma direktorica ti dve zadevi zelo dobro usklajevati. Pa še ena zelo pomembna zadeva je, da ohranimo oz. naprej razvijamo nevtralno držo v programskih vsebinah, še posebej v informativnih, da se poskušamo distancirati od dnevne politike, da zgodbe prikazujemo z vseh zornih kotov in ne privilegiramo ene ali druge resnice.

Za novega radijskega direktorja se je razpis že sklenil. Prijavili so se trije kandidati. Kakšnim spremembam na radiu ste naklonjeni?
Z novim direktorjem se bom pogovoril o vlogi posameznih radijskih programov, ki jih ustvarjamo. Danes so vsi posamezni programi relativno uspešni, vendar RTV Slovenija, ki je financiran pretežno iz javnih sredstev, oddaja več radijskih programov prav zato, da izpolni različne naloge v okviru izvajanja javne službe. Mislim, da se moramo pogovoriti in opredeliti predvsem o tem, ali danes vsi radijski programi dejansko izvajajo svojo vlogo, ali pa so se morda njihove vloge nekoliko zameglile in medsebojno preveč približale. Potrebujemo radijske programe z različnim značajem in vsebinami, kjer ima vsak svojo vlogo in svojo publiko.

Kakšni so načrti z Multimedijskim centrom?
MMC je tisti medij, skupaj s ponudbo na spletu in prek novih naprav, s pomočjo katerega bo v prihodnje do naših vsebin, ki jih pripravljata tudi radio in televizija, dostopalo vse več naših uporabnikov. Praktično smo že danes vsi navajeni, da na tabličnem računalniku ali telefonu poiščemo novico ali pogledamo kakšno avdiovizualno vsebino. MMC mora biti tisti posrednik, ki zna te vsebine pregledno in atraktivno prikazati. Upam, da se bo v sodelovanje z uredništvom MMC-ja v bodoče vključilo še več sodelavcev preostalih uredništev RTV Slovenija, vsi tisti, ki ustvarjajo bodisi na radiu ali televiziji.

Na MMC-ju vam je v zadnjih letih že uspelo k sodelovanju pritegniti veliko sodelavcev iz vseh enot zavoda. Z doseženim sem zelo zadovoljen, želim pa si, da bi ustvarjanje za multimedijo postalo vsakdanje opravilo vseh programskih ustvarjalcev. Vi ste vozlišče sodobnega medijskega dogajanja, in vsi ustvarjalci morajo začutiti, da morajo biti prisotni tudi na multimediji, če želijo obstati v sodobnem medijskem svetu. Multimedija ni nek tretji medij, ampak je praktično nadgradnja obeh naših osnovnih medijev.

Kaj je večja težava RTV-ja: pomanjkanje denarja ali pomanjkanje kreativnih idej? Nekako se zdi, da zaradi finančnih težav v preteklih letih vsi ustvarjalci vsebin na RTV-ju premišljujejo/-mo v smeri samoomejevanja pri novih idejah in vsebini, čeprav je morda to povsem napačna logika.
Ključni problem je pomanjkanje idej ali pomanjkanje drznosti pri idejah. Težko se lotimo novega formata ali kakšnega poskusa novega formata, ki je lahko na koncu tudi neuspešen. Mislim, da moramo biti drznejši ter ponujati novosti in nekonvencionalne vsebine. Če malo pogledamo, kako to počnejo v tujini, potem hitro ugotovimo, da uporabljajo veliko inovativnosti pri oblikovanju programov ravno zato, da bi bili ti programi atraktivni. Še posebej je to pomembno pri tistih programih, katerih sama vsebina ni tako atraktivna, zato moramo znati tudi zahtevne vsebine približati na zanimiv način.

Zelo zahtevno se je približati otrokom in mladini, ki redko posegajo po naših programih, ampak ena izmed naših temeljnih nalog je tudi skrb za otroški in mladinski program. Tukaj moramo najti način, da jim te vsebine približamo, ker če jih ne spremljajo, je tako, kot da jih ne bi ustvarjali. Denarja bi imel javni zavod RTV Slovenija za lastno dejavnost lahko dovolj, je pa res, da so se v preteklosti dogajali zakonski posegi, na katere nismo imeli vpliva in ki so na finančni položaj zavoda negativno vplivali.

Najbolj sta vplivala vstop v plačni sistem javnega sektorja, ki je povečal potrebno maso za plače zaposlenih, in zakonska določitev, da moramo odvajati dva odstotka RTV-prispevka za slovensko kinematografijo. Tu so potem še drugi odhodki, na katere nimamo vpliva in ki so se v preteklih letih zelo povečali. Vse to vpliva na zmanjšanje obsega finančnih sredstev, ki jih imajo programski ustvarjalci zavoda na razpolago za produkcijo programskih vsebin, med njimi tudi za novosti, ki so zato zadnje deležne financiranja. Od novih direktorjev radia in televizije pričakujem več tudi na tem področju.

Že zelo dolgo poslušamo z vseh strani, da RTV-ju pada ugled. Kako to vi vidite? Kje je RTV izgubil ta ugled, je po vašem mnenju zadeva res tako resna ali gre za pretiravanje?
Moj vtis je, da je v javnosti naše največje breme obvezno plačilo RTV-prispevka. Ker je ta prispevek obvezen, seveda vzbuja negativna občutja. Če odmislimo ta segment, pa je ugled RTV-ja večinoma v javnosti zelo dober. Res je, da se najpogosteje slišijo negativne kritike, saj se tisti, ki jih izrekajo, pogosteje oglašajo in so navadno tudi glasnejši od tistih, ki pohvalijo. A tudi pohval je veliko. Ko beremo komentarje pod novicami na MMC-ju ali v drugih spletnih medijih, so ti v glavnem negativni. Če pa pogledamo, koliko gledalcev, poslušalcev in uporabnikov spleta imamo, in to primerjamo z negativnimi odzivi, vidimo, da je teh negativnih odzivov dejansko malo.

To seveda ne pomeni, da jih ne preučimo in nanje ne odgovorimo ter da upravičenih ne upoštevamo. A ko smo pred leti delali javno raziskavo o ugledu RTV-ja, smo dobili dober rezultat. Da smo ustanova, ki je cenjena, da ponujamo veliko, za vsakogar nekaj. Tudi to, da nas dnevno spremlja na stotisoče ljudi, je dokaz, da cenijo programske vsebine, ki jih pripravljamo. Res pa je, da živimo v času, ko nobena organizacija ni cenjena, ker smo v družbi vzpostavili nek način razmišljanja, v katerem je vse slabo. Malo smo k temu kot medij tudi sami pripomogli z razširjanjem prevelikega števila negativnih novic, pa s tem, ko kdaj pozabimo poudariti, kaj je v naši družbi dobro. S tem pa smo si naredili medvedjo uslugo in seveda tudi sebe spravili v ta kontekst, da je "danes vse slabo". V Sloveniji danes ni vse slabo, in tudi javni zavod RTV Slovenija ni slab zavod.

Se še vedno vsak dan vozite v službo iz Kopra? Se niste naveličali?
Naveličal sem se, vendar nimam izbire (smeh).

Kateri radio poslušate med vožnjo?
Tega ne skrivam. Poslušam naš regionalni program, Radio Koper, ki sem ga dosti let soustvarjal in je nekako vez z mojim domačim krajem, iz katerega se vozim v službo. Sem zvest poslušalec, hkrati pa tudi zvest gledalec naše televizije in uporabnik našega spleta. Tako da lahko rečem, da v vseh segmentih zelo spremljam vse, kar v zavodu ustvarjamo.

Spodaj prilagamo tabelo zadnjega glasovanja Programskega sveta o generalnem direktorju RTV Slovenija.