Odzivi na izbiro novega člana arbitražnega sodišča, ki končuje odločanje o meji med Slovenijo in državo, je bilo v slovenskih političnih in strokovnih krogih sprejeto z zadovoljstvom. Gre za enega najuglednejših pravnikov na svetu, ki je zdaj predsednik Meddržavnega sodišča v Haagu, kamor si je sicer Hrvaška v tem mejnem sporu ves čas želela priti.

"Mislim, da je bila to genialna ideja, in to iz različnih razlogov, med katerimi je seveda glavni ta, da je Ronny Abraham odlična izbira kot človek, kot osebnost, kot strokovnjak in obenem je seveda v taki situaciji čisto psihološko, psihoanalitično izredno dobro, če se vmeša neka tretja instanca. Ne nekdo iz Slovenije in ne nekdo iz Hrvaške, ampak nekdo čisto tretji. To bi lahko pripomoglo k objektivizaciji celotne situacije," je v Odmevih poudaril sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič.

Pomemben pa je še en vidik: "Dejstvo, da je Abraham zastopanje sprejel, pomeni, da verjetno ne računa s tem, da bi Meddržavno sodišče v Haagu to stvar dejansko reševalo. Ker če bi bila ta zadeva v perspektivi Meddržavnega sodišča, potem gospod verjetno tega ne bi sprejel," dodaja Zupančič.

Kako je do izbire na slovenski strani prišlo, pa je v pogovoru s Slavkom Bobovnikom v Odmevih pojasnil predsednik državnega zbora Milan Brglez.

Čigava ideja je bila izbira Ronnyja Abrahama?
Izbira imena ni bila tako preprosta. Najprej smo morali ugotoviti, da v Sloveniji ne premoremo takšnega strokovnjaka, ki bi ga lahko imenovali. Potem pa je bila v bistvu pogojena s položajem, ki ga ima znotraj mednarodnega prava. Pravzaprav ni večjega simbola mednarodnega prava, kot je gospod, ki je bil imenovan.

Vam ne bo kdo od domačih profesorjev zameril te izjave: doma ne premoremo takšnega strokovnjaka?
Žal gre za to, da so bili tisti, ki so strokovnjaki v Sloveniji, tako ali drugače kontaminirani in bi jih lahko Hrvaška označila, da niso primerni za arbitra.

Na sestanku, kjer ste ime usklajevali s strankami, še ni bilo znanega imena. So se stranke vsaj znotraj koalicije vendarle dogovorile, da izbiro prepustijo največji stranki oziroma predsedniku?
Stranke so bile danes pozvane, da se opredelijo do dveh odločitev. Ena je ugotovitev, da preprosto nismo premogli takšnega kandidata sami. Torej, da moramo izbrati tujca. Bilo je posredovano, bo to zelo ugleden tujec, vendar pa mora zaradi samega postopka biti spoštovana tajnost, da je to sporočeno tudi drugi stranki na ustrezen način.

Arbitražno sodišče nam je dalo rok 15 dni. Vi ste zelo, zelo pohiteli. Ta rok se izteče šele v drugi polovici prihodnjega tedna. Zakaj?
Razlog je zelo preprost. Ker je bilo moteno delo arbitražnega sodišča po odstopu našega arbitra, smo želeli čim prej zagotoviti vse pogoje, da lahko arbitražno sodišče dela naprej in s tem pride do razsodbe znotraj tistih rokov, ki so bili predvideni za razsodbo.

Iz Hrvaške smo v teh dneh večkrat slišali besedico »preduhitjeti«, češ da hočete prehiteti odločanje sabora. Koliko je resnice v tem?
Nismo prav računali na to zadevo. Treba je bilo oblikovati konsenz znotraj slovenske politike. Veste, da smo ga oblikovali postopoma, tako v petek kot danes, in ta konsenz je privedel do te rešitve in najprej je bilo treba konsenzualno določiti sam postopek. Ko smo enkrat imeli to rešeno tudi v samem državnem zboru, je lahko vlada sprejemala nadaljnje odločitve, te pa so bile spet sprejete s soglasjem vseh političnih strank - te vsaj aktivno niso nasprotovale. Ve pa se, da težo te odločitve nosi sama vladajoča koalicija.

Iz dela opozicije, pa tudi iz sosednje Hrvaške, je slišati ugovor, da ste ta postopek izbire zelo prilagodili. Da ste arbitra izbrali na nov, doslej neuporabljen in inovativen način. Ali lahko takšen način izbire kdaj vpliva na legitimnost arbitra? Ali morebiti celo na legitimnost arbitraže?
Absolutno ne. Gre za popolnoma zakonit način. Gre za spoštovanje tega, da so v slovenskem pravnem in ustavnem redu pogodbe nad zakonodajo in da je takrat, ko smo prvič iskali arbitra, bil uporabljen nadstandard, tudi zaradi notranjepolitičnih razlogov iskanja konsenza. Tokrat pa gre za postopek, ki ga omogoča sam arbitražni sporazum in ga je uporabila tudi Hrvaška, ki ima pravzaprav podobno ureditev mednarodnega prava v odnosu do svoje preostale zakonodaje. Nič čudnega. Ta postopek je povsem mogoč, je pa res, da do zdaj ni bil uporabljen tudi zaradi tega, ker marsikdo v slovenski administraciji ne poveličuje ali pa ne poudarja mednarodnega prava. Gre tudi za zmago mednarodnega prava v razmerju do preostale zakonodaje.

Iz tega načina izbire, če vas prav razumem, se nikoli ne more pojaviti nikakršen očitek?
Absolutno ne.

Prisluškovanje slovenskim uradnikom ni ravno nedolžna zadeva. Marsikdo, ki v teh dneh dviga telefon o kakršni koli pomembni, meddržavni zadevi, verjetno pomisli na to. Razložite nam, so ustrezne službe te države preverile, ali se je kaj podobnega dogajalo tudi, ko smo, recimo, prodajali Mercator, pa prej hotele, Ljubljansko borzo in podobne reči?
Ustrezne službe so ves čas to preverjale, je pa dejstvo, da o tem ne poročajo, zaradi tega, ker se običajno takšne zadeve, tudi tovrstni prisluhi, uporabijo v iskanju najustreznejših rešitev. Obstajajo službe in tudi državni zbor je preko Knovsa takoj preveril, kakšno je bilo delovanje, in če se spomnite, je tisto, kar je predsednik komisije za nadzor varnostno-obveščevalnih služb takrat povedal, jasno kazalo, da so naše službe opravile svoje delo.

Se nam v tem trenutku kaj podobnega ne more dogajati?
Nikoli ne moremo biti popolnoma prepričani. Veste, da imajo v tem globaliziranem svetu vsaka država, še posebej pa tiste najmočnejše, sisteme, s katerimi lahko preverjajo in prihajajo do informacij zaupnega značaja, previdnost ni nikoli odveč in državni uradniki bi se morali tega prvi zavedati.

Se strinjate z oceno gospoda Grimsa, prvega moža ustrezne komisije, ki je rekel, da so naše ustrezne službe dobro oziroma zadovoljivo opravile svoje delo v preteklosti?
Nimam razloga, da se ne bi strinjal.