"Kardinali so me poklicali skoraj s konca sveta," je v prvem nagovoru v vlogi papeža pred 12. leti rekel Frančišek, prvi južnoameriški papež, ki si je pridobil simpatije tako med verniki kot neverniki; kljub temu pa je bil trn v peti marsikomu. Svoj zadnji nagovor je imel dan pred smrtjo, ob blagoslovu mestu in svetu urbi et orbi na velikonočno nedeljo, in tudi v sporočilu o tem, da ga ni več, lahko vidimo njegovo posebnost. V preteklosti bi namreč iz Vatikana dobili le skope besede o tem, da je umrl spokojno, tokrat pa smo podrobno izvedeli vse o njegovem zdravstvenem stanju. Kot je za tokratno epizodo Ob osmih povedal naš nekdanji dopisnik iz Rima Janko Petrovec, je prav vpogled v delovanje ena od poglavitnih značilnosti papeža Jorgeja Bergoglia, pa najsi gre za finance ali zdravje. "Pred dvema mesecema, ko je bil hospitaliziran, nekaj dni nismo slišali ničesar o njegovi diagnozi. Potem pa je sam izrecno zahteval od zdravnikov, naj obvestijo javnost, kako je z njegovim zdravjem. In od takrat smo po trikrat na dan izvedeli vse podrobnosti v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem. Podobno velja za smrt. Že nekaj desetletij ne velja več samo srednjeveški ritual, da kardinal kamerleng s kladivcem trikrat potrka po čelu papeža in ga pokliče s krstnim imenom, in če se pokojnik ne odzove, pomeni, da je mrtev. To je samo še simbolično dejanje, sicer pa v zadnjih desetletjih smrt papeža potrdi zdravnik po določilih medicinske znanosti, in tako je bilo tudi tokrat. Glede na to, da je Frančišek zahteval javno poročanje o njegovem zdravju, ni čudno, da smo sinoči zelo jasno in v znanstvenem jeziku dobili celoten seznam razlogov za njegovo smrt: od možganske kapi do posledične kome in potem odpovedi srčno-žilnega sistema."

Frančiškova zapuščina bo odvisna od njegovega naslednika
Frančišek je zagovarjal revno, preprosto, usmiljeno Cerkev po zgledu Kristusa. Usmiljen je bil do prestopnikov, do navadnih ljudi, zelo strog pa do kardinalov in škofov. To je motilo marsikoga. Kot pravi Petrovec, se je vse skupaj simbolno začelo že pri imenu, ki si ga je nadel kot papež in s katerim se je skliceval na Frančiška Asiškega ter na tradicijo redov, kot so frančiškani, kapucini, klarise, minoriti, ki delijo vizijo o revni Cerkvi, ki bo šla med ljudi in jim vse razdajala. "To je pravzaprav zanimivo, da je bil Frančišek Asiški v svojem času, v 12. stoletju, "prva violina" v nekem orkestru, izstopajoči posameznik, papeževa vloga pa je vendarle vloga dirigenta, ki poveže različne glasove v eno. Zato je tako presenetilo, da si neki papež izbere ime Frančišek. Ampak vodilo cele njegove duhovniške poti je bilo zavzemanje za revne in odrinjene, že od prvih let, ko je deloval v revnih četrtih okoli Buenos Airesa in drugih argentinskih mest, pa potem tudi kot nadškof in naprej. Ampak ne gre samo za revne, gre tudi za vse vrste odrinjenih: za istospolno usmerjene ljudi, za pripadnike prvotnih ljudstev, za vse žrtve globalizacije. Ne smemo pozabiti na eno od bistvenih značilnosti tega pontifikata: to je bil prvi papež, ki je odkrito govoril o skrbi za skupni dom, se pravi za naravo in stvarstvo v celoti. Bi pa povzel njegovo vodilo, tako kot je to sam storil v avtobiografiji, v zelo kratko krilatico: "Vsi noter, pa hkrati vsi ven." "Vsi noter" pomeni, da je v cerkvi prostor za vse ljudi, ki želijo biti katoličani. Z "vsi ven" pa je mislil na vse duhovnike, ki naj izstopijo iz območja udobja in ugodja ter si umažejo roke in noge z blatom tega sveta, s težavami realnih ljudi, zlasti tistih najbolj odrinjenih."

Katera od Frančiškovih vlog se bo zapisala v zgodovino, je odvisno predvsem od tega, ali bo njegov naslednik nadaljeval njegovo delo, meni Petrovec. "Če njegov naslednik razvija neke teze, teme, načine ravnanja in upravljanja Cerkve, ki jih je utiril on, bodo te stvari postale bolj čvrste, bolj sistemske. Če pa se bo njegov naslednik odločil Bergoglieve prioritete papeževanja odriniti na stran, bo teh 12 Frančiškovih let ostalo neki oklepaj, kot žarek, ki je bil, pa tudi minil. V zvezi z večino ukrepov papeža Frančiška govorimo bolj o slogu kot o sistemskih posegih, zlasti na področju doktrinarnosti. Vemo, da je pri najbolj kočljivih vprašanjih na ravni organiziranosti cerkve, kot je recimo vstopanje žensk v duhovniške poklice ali pa možnost poroke za katoliškega duhovnika, naletel na zelo močno opozicijo in se tudi pravi čas umaknil, da ni bilo razkola."

Tudi pri spopadanju s spolnimi zlorabami, ki so jih zagrešili duhovniki, mu nekateri očitajo premalo odločnosti. "Pri Frančišku je pomembno to, da tega ni skrival. Ko so se pojavile take stvari, jih je na široko razgrnil, tudi takrat, ko je naredil največjo napako na tem področju. V mislih imam njegovo pot v Čile leta 2018, ko je bil popolnoma nepripravljen na to, kar je doživel. Tam je pravzaprav podprl škofa, ki je prikrival spolne zločine. Ko se je vrnil v Rim, pa je na tem področju naredil celo revolucijo. V Čile je napotil svojega izvedenca, potem pa je morala zaradi tega škandala odstopiti večina čilenskih škofov. V zadnjih letih, ko so Frančišku moči že pešale, se je odprlo še vprašanje zlorab ranljivih odraslih. To pa je problem, ki ga bo naprej reševal njegov naslednik."

Izbira novega papeža
V prihodnjih tednih bo 135 kardinalov elektorjev izbiralo novega papeža, 80 jih je imenoval Frančišek. Je že čas za azijskega ali afriškega papeža? "Konklave se bo najverjetneje začel okrog petega maja, ker se morajo vsi ti kardinali, ki so zdaj res razpršeni po vsem svetu, zbrati v Rimu. Takrat pa pričakujemo nekaj intenzivnih dni, ne verjamem, da bo šlo tako hitro, v dveh dneh, kot je bilo to leta 2013. Razmere so bolj zapletene, bistvena pa bodo tri vprašanja: kaj se dogaja v politični strukturi vatikanske države, kakšni so bistveni izzivi znotraj rimskokatoliške cerkve in kateri so najpomembnejši svetovni izzivi. Odgovore na ta vprašanja bodo kardinali dajali med pripravljalnimi kongregacijami, preden bodo vstopili. Vsak od njih bo lahko nagovoril kardinalski zbor in povedal, kaj se njemu zdi najpomembnejše, nato pa bomo videli, kaj se bo zgodilo. Sam ne bi izključil italijanskega papeža. Za konsolidacijo Rima kot osrednjega mesta katoliške cerkve se omenja ime Mattea Zuppija, bolonjskega nadškofa in predsednika škofovske konference, ki je po rodu Rimljan. Za sabo ima tudi zelo bogato mirovniško posredniško kariero in močan potencial karizmatičnosti. Ne glede na to, da stara vatikanska krilatica pravi, da kdor gre v konklave kot papež, se iz njega vrne kot kardinal, to ni veljalo recimo za kardinala Ratzingerja. Zato ne bi izključil zelo velikih možnosti, ki jih ima Pietro Parolin, trenutni državni tajnik, po rodu iz Vincenze. To ne bi bilo slabo za slovensko Cerkev, ker jo Parolin dobro pozna. Gre za enega od najmočnejših vatikanskih diplomatov, pa tudi zvestega sledilca politiki papeža Frančiška. Nekoliko bolj skeptičen sem do tistih ljudi, ki prinašajo samo eno stvar, kot je recimo Pierbattista Pizzaballa, ki je jeruzalemski patriarh. On je sicer mojster dialoga z Izraelci in Palestinci, ampak samo to. Ničesar drugega ne vemo o njem. Če bi šli na severnoameriški kontinent, recimo s čikaškim nadškofom Blaseom Josephom Cupichem, ki je oponent Trumpu, se mi zdi, da bi bila takšna odločitev preveč politična. Da bi se pa močno nagnili na konservativno stran, recimo z Madžarom Petrom Erdojem ali pa s katerim od afriških kardinalov, se mi zdi pa spet malo verjetno, ker bi povzročilo precej nezadovoljstva v številnih cerkvah zahoda."

Pogovoru lahko prisluhnete v podkastu Ob osmih.