Joras, borec za južno mejo, že tretjič gladovno stavka. Tokrat ga moti, da cestni priključek do njegove hiše še vedno ni urejen. Ko je želel neugledne cestne robnike prejšnjo sredo odstraniti, so mu to preprečili hrvaški policisti, zato se je odločil za stavko.

Ob solinarski poti je postavil mizo z dvema stoloma in parkiral avtomobil, v katerem tudi ponoči spi. Domov, sto metrov stran, na drugi breg Dragonje, noče hoditi, saj domače okolje in bližnja restavracija ne bi ravno stimulativno vplivala na gladovno stavko.

Njegov videz je po vseh teh dneh brez hrane še precej soliden. Pije le vodo, ki jo gre iskat v bližnjo trgovino. Kako dolgo bo protestiral? "Dokler ne bodo naši politiki dojeli, kaj je njihova naloga!"

Že več kot en teden gladovno stavkate. Kako se počutite, kako človek lahko zdrži brez hrane toliko časa?
Če ve, za kaj si prizadeva, potem to ni težko.

Kako poteka vaš dan? Zgolj sedite tukaj? Kaj počnete?
Soline so precej velike. Nahajam se na robu solin. Tu je prijeten, kreativen prostor, morje je zraven. Dan se da prebiti brez težav.

Vaši sosedje imajo podobne težave kot vi. Kako to, da se oni nikoli ne pritožujejo?
To bi morali vprašati njih. Menim, da so ljudje enostavno obupali, ker vedo, da ne morejo zaupati našim politikom.

Ali morebiti pogrešate "soborce", ki bi skupaj z vami opozarjali na problem južne meje?
Poglejte, ko bomo izgubili ta del Slovenije, se bomo zavedali, kaj smo izgubili. In takrat bodo prišli na pobude in ideje. Zdaj, ko še nismo nič izgubili, še vedno upajo, da bomo imeli toliko modre politike, da bodo znali ohraniti celovito Slovenijo.

Nekateri vas primerjajo s Samom Pahorjem, ki se je dolga leta boril za pravice Slovencev v Italiji. Kako komentirate?
Težko bi to komentiral. Zelo spoštujem gospoda Sama Pahorja, toda niti najmanj se ne upam primerjati z njim. Veliko več je naredil, bolj je uspel. Primerjava ni najbolj prava.

Zdi se, da jih Slovenci po grbi dobivajo z vseh strani, ne le s hrvaške. Slovenska skrb za manjšine ni sorazmerna s skrbjo sosedov za pripadnike svojih manjšin. Kdo je po vašem mnenju za to odgovoren? Sosedje, Slovenija ali ljudje, ki tam živijo?
V veliki meri sem prepričan, da so odgovorni vsi državljani za to, v prvi vrsti pa politiki, saj dobro vemo, da imamo politike, katerim je primarni interes osebni interes, kar se naroda tiče, pa je ta interes bolj zadaj.

Odnosi s Hrvaško so se zadnje čase otoplili. Podpirate hrvaški vstop v Evropsko unijo?
Ni razloga, da odnosi ne bi bilo dobri, ampak pod pogojem, da bi se politiki zavedali svoje odgovornosti in ustvarili pogoje, da bi lahko živeli kot dobri sosedje. Praksa zadnjih desetih let ne potrjuje tega. Tudi dandanes je tako. Eno govorijo, drugo delajo. Strinjam se s tem, da ima Hrvaška svoj prostor v Evropi, ampak predvsem bo morala sprejeti norme samospoštovanja in spoštovanja vseh, ki so v Evropi.

Vas ljudje spodbujajo pri stavki, se turisti na poti proti Hrvaški ustavljajo? Kaj vam največ pomeni?
Pomeni mi le to, da bodo politiki dojeli, da so tudi oni dolžni spoštovati ustavo in zakone in da mi zagotovijo tisto, kar si sami privoščijo in kar imajo sami. Veselim se tudi toplega nasmeha in pozdrava. To je prijetna, ne pa primarna stvar. Primarni so zakoni, da jih spoštujemo. Če bi mi in sosedje delovali po zakonih, težav ne bi bilo.

Koliko časa boste še gladovno stavkali?
Da bodo naši politiki dojeli, kaj je njihova naloga.

Toda težko je verjeti, da bi šli do konca ...
Pustimo času čas!