Ob godu sv. Štefana, izročilnega zavetnika konj, ki ga Krščanska cerkev slavi kot prvega mučenca, se je na Dolenjskem, v Beli krajini, Posavju in drugje po državi zvrstila vrsta blagoslovov konj. Najmnožičnejši tradicionalni zbor Štefanovo 2024 sta priredila prostovoljsko Gasilsko društvo Dolenja Stara vas in občina. Tam po poročanju TV Slovenija dogodek pripravljajo že od leta 1711, letos pa se je zbralo 130 konjenikov in skupno skoraj 2000 ljudi. Ljudje konje blagoslovijo, da imajo "mir celo leto", da se družijo in ker je to tradicija.

Konjeniška povorka 166. blagoslova konj pri Šentjerneju na Dolenjskem, ki velja za prestolnico slovenskega konjeništva, se je po poročanju STA-ja zbrala na hipodromu in se nato odpravila proti cerkvi sv. Frančiška Ksaverja, ki stoji na mestu nekdanje cerkve sv. Štefana. Tam so konje tudi blagoslovili.

Konje so blagoslavljali tudi v Šentrupertu na Dolenjskem, Gorenjih Sušicah pri Dolenjskih Toplicah, v Semiču v Beli krajini, v Šentjanžu na Dolenjskem, v Goriški vasi pri Škocjanu in v Štefanu pri Trebnjem, v Posavju v Kapelah in Pišecah, v Harijah v Brkinih, v Vipavi, v Laškem, na Igu, v Šentilju pri Velenju, pri dvorcu Rakičan v Prekmurju, v Orehku v občini Postojna in še drugje.

Sv. Štefan je bil jeruzalemski diakon, ki so ga zaradi oznanjanja krščanske vere obsodili na smrt s kamenjanjem, za zavetnika konj in živine na splošno pa so ga v srednji in severni Evropi razglasili kot nadomestnika za eno od poganskih božanstev, ki je indoevropskim ljudstvom varovalo konje ter živino.

Po legendi naj bi sv. Štefan z znamenjem križa ukrotil divjega konja, s čimer je, kot je v Prazničnem letu Slovencev zapisal etnolog Niko Kuret, v očeh ljudstva prevzel zavezništvo nad konji. Blagoslov konj ob njegovem godovanju prvič omenja rokopis iz Triera v Nemčiji iz 10. stoletja, na slovenskih tleh pa je o tem obredu v Nevljah pri Kamniku in na Kranjskem prvi poročal polihistor Janez Vajkard Valvasor.