Tako se je Angela Merkel na vrh zavihtela po padcu Helmuta Kohla, Jadranka Kosor po padcu Iva Sanaderja, Islandija pa je premierko dobila, ko je zapadla v krizo in bankrotirala. In kako je pri nas? Tudi slovenski primeri predsednic strank kažejo, da so vodenje prevzele, ko so se stranke znašle v krizi.

Na zadnjih lokalnih volitvah je bilo izvoljenih 21,7 odstotka svetnic, čeprav je kandidiralo 32,8 odstotka žensk. V Sloveniji je še vedno 12 občin, ki med svetniki nimajo nobene ženske, županj pa je borih tri odstotke. Še slabše je v državnem zboru, kjer sedi le 14 odstotkov žensk med poslanci, medtem ko lepšo sliko kaže razdelitev ministrstev, saj tri najpomembnejša (obramba, notranje ministrstvo in državna uprava) vodijo ženske.

O ženskah v slovenski politiki smo se pogovarjali z Metko Roksandič, predsednico ženskega lobija Slovenije, ki si z vzporedno volilno kampanjo 50 – 50 prizadeva za doseganje enakosti spolov tudi v politiki.

Kaj to pomeni?
To pomeni, da se lahko v politiki uveljavijo, če jih strankarska vodstva predlagajo na pomembne funkcije, jih postavijo na izvoljiva mesta na kandidatnih listah, to je na vrhu ali pri vrhu, in da je njihova udeležba enaka kot moška. Sedanja strankarska vodstva so v Sloveniji skoraj izključno moška, zato je seveda nujna njihova podpora in volja pri spreminjanju stanja.

Ženske kvote, ženske institucije, iz katerih se sliši glas žensk, in t. i. »gender mainstreaming«. Kateri pristop je najboljši in zakaj?
Potrebno je sinhrono delovanje vseh, ko želimo doseči enako udeležbo žensk v odločanju. “Mehki” pristopi do zdaj niso dali želenih rezultatov, saj bi po predvidevanjih na tak način dosegli 36-odstotno udeležbo žensk v politiki šele okrog leta 2080. Zato so kvote nujne. O tem razmišljajo tudi v nekaterih državah, kjer je bilo to v preteklosti nepojmljivo, npr. v Nemčiji.

A v zvezi z ženskimi kvotami je slišati tudi nasprotovanja, da se je vprašanja udeležbe žensk v politiki napačno lotevati na ta način, ker da gre za nekakšno prisiljenost, in da je bolje problematizirati ves spolno konstruirani svet in se težave lotevati s tega vidika, torej z vztrajanjem pri popolni enakosti. Je to iluzija? Zakaj podpirati ženske kvote? Mar za širše problematiziranje vprašanja še nismo zreli?
Če se problema ne želi rešiti, potem se spodbudi razprava o globalnem vprašanju. Razprava o spolno konstruiranem svetu v Sloveniji ne prinaša rezultatov oz. sprememb v krajšem obdobju. Slovenija je v politiki pri volitvah na nekaterih ravneh že uvedla kvote, imeli smo 50-odstotno udeležbo žensk na volitvah v Evropski parlament in lokalne volitve s prehodnim obdobjem zviševanja deleža žensk na kandidatnih listah od 20 odstotkov leta 2006 na 40 odstotkov leta 2014 po sistemu nepopolne zadrge (2 kandidata enega spola in 1 drugega). Uvedla jih je zato, da zviša udeležbo žensk v politiki. Dejanska udeležba žensk v politiki se torej zvišuje zaradi uvedbe kvot.

Dojemanje ženskih kvot kot prisile pa je le enostaven izgovor. Gre za pozitiven ukrep, ki spreminja zdaj nesprejemljivo stanje. Vendar pa bo potrebna še sprememba zakona o volitvah v Državni zbor, ker je to telo še vedno odraz invalidne udeležbe žensk v najvišjem zakonodajnem telesu. Tam je le 14 odstotkov žensk, kar Slovenijo uvršča na rep držav z udeležbo žensk v politiki. Vendar pa so se pozitivni rezulati uvedbe ženskih kvot v Sloveniji že pokazali, zato v Ženskem lobiju Slovenije menimo, da je čas za spremembe tudi za volitve na državni ravni.

Razmišljanje o ženskah v politiki, ki da se spoznajo najbolj na ženska vprašanja, je namigovanje na to, da so se ženske sposobne odločati le o zadevah, ki jih poznajo, na družino in dom. To seveda ne drži. Politični voditelji z vizijo so že spoznali, da je vključitev žensk v najvišje ravni odločanja glede na sposobnosti in zaupanje nujna, da bodo opravile svoje naloge enako dobro kot moški kolegi in da je le z udeležbo žensk v političnem odločanju demokracija popolna.

Kako uspešna je bila kampanja 50-50 na preteklih volitvah leta 2006? Kako jo ocenjujete in kakšen napredek je viden, če pod drobnogled vzamemo tudi zadnje parlamentarne volitve?
Lokalne volitve leta 2006 so že pokazale svoje rezultate, dobre in slabe. Delež žensk na kandidatnih listah je bil v povprečju 32,8-odstoten, v mestnih občinah višji, v drugih pa bistveno nižji. In je višji kot leta 2002, ko je bil 21,2-odstoten in kvote še niso bile predpisane. Slabost je v nepopolni zadrgi, predpisani z zakonom. Tako so bile ženske uvrščene v več kot 66 odstotkih šele na 3. mesto. Na prvem mestu jih je bilo le 20 odstotkov. Večinska uvrstitev žensk šele na tretje mesto zmanjšuje možnosti za izvolitev, saj je na lokalni ravni izrazito veliko tekmujočih strank in list, tudi 40 kandidatnih list. Ker se glasovi tako razpršijo, ima možnost dejanske izvolitve le prvi ali morda drugi na listi, razen v zmagovalnih strankah in listah z velikim številom dobljenih mandatov. Tako se je 32,8 odstotka žensk na kandidatnih listah skrčilo na 21,5 odstotka dejansko izvoljenih.

Kampanja 50-50 je namenjena strankarskim vodstvom, da spremenijo zdajšnja nesprejemljiva stanja. Je civilno družbeni pritisk za potrebne spremembe in ozaveščanje vseh, da brez potrebnih sprememb volilne zakonodaje ne bo več žensk v slovenskem parlamentu. Njihova zdajšnja udeležba 14 odstotkov predstavlja Slovenijo kot nazadnjaško, demokratično invalidno državo.

Glede na zapis v predstavitvi kampanje 50-50 ste v ŽLS-u prepričani, da povišanje kvote žensk na 30 odstotkov ne bo prineslo želenega učinka. Predlagate sistem prave zadrge razvrščanja (ženska, moški, ženska, moški), kar ste zapisali v javnem pismu. Ste prejeli kakšen odziv političnih strank?
Sama kvota 30 odstotkov žensk na kandidatnih listah sama po sebi ne bo prinesla enakih rezultatov, če ženske kandidatke ne bodo uvrščene na mestih, kjer imajo možnost za izvolitev, to je na najvišjih mestih. Zato naš poziv za uveljavitev zadrge že na teh lokalnih volitvah. Pisnega odziva političnih strank pa ni bilo, ne na državni ravni kot ne na lokalni. So pa bila vodstva nekaterih strank udeležena na naših okroglih mizah.

Sicer kaže, da smo prvo stopnjo, uvrščanje žensk na kandidatne liste, že dosegli. Kako se lotiti druge stopnje - to, da se jih ne bo uvrščalo na neizvoljiva mesta, torej, da se jih na liste ne bo uvrščalo le zato, da se zadosti kvotam?
Kot sem že rekla, je sistem zadrge tisti, ki zagotavlja izvoljivost, to je izmenično ženska-moški-ženska-moški ali obratno. Zato tudi zakonodaja predpisuje ne le kvote, ampak tudi predpisuje uvrščanje kandidatk in kandidatov izmenično glede na spol; danes še 2 – 1 – 2 – 1, kar pa ni zadostno, saj so pretekle lokalne volitve 2006 pokazale, da kvota sama po sebi ne zagotavlja tudi enakega deleža dejansko izvoljenih žensk.

Sledi tretja stopnja, ko je ženska že izvoljena. Ko se poslanka (županja, svetnica) javno oglasi, se (pre)večkrat govori o označbah kot lepa poslanka (ministrica, županja ...), dama, mati, žena ..., medtem ko še za nobenega poslanca nisem slišala, da bi ga označili kot lepega (morda duhovitega). Poleg tega pa se ne moremo izogniti občutku, da so nekatere ženske v parlamentu po volji stranke in pod njenim idejnim pritiskom. Kako komentirate?
Ocenjevanje oz. označevanje žensk glede na zunanjost, njen stan in podobno uporabljajo praviloma moški iz strank, ko želijo zmanjšati pomen izrečenih stališč, mnenj. Ta način diskreditacije nasprotnikov je sicer znan, a se le žensk loteva na tak način. Gre za očitno diskriminacijo žensk. Za prekinitev takšne prakse je nujno poleg javne obsodbe najvidnejših slovenskih politikov in voditeljev strank tudi sodna zaščita ustavnih pravic.

Delovanja poslank in poslancev v parlamentu pa ni mogoče ocenjevati po spolu, ampak po logiki in strategiji delovanja strank v parlamentu. Tako najdemo med poslanci, ki so v večini v parlamentu, kar lepo število takšnih, ki izstopajo po načinu zastopanja strankarskih interesov.

Medtem ko imamo nekaj izkušenih političark, ki so v politiki in državnem zboru že dlje časa, pa se ob prihodu novih, mlajših, vsaj če prisluhnemu ulici, zdi, da nimajo prave podpore ne javnosti ne strank in da se jih ne jemlje dovolj resno. Pojavljajo se stereotipi o neizkušenosti npr. nekaterih ministric (v tej ali oni vladi), medtem ko je o neizkušenih ministrih slišati manj. Zdi se, da se njihove besede obravnava z veliko več strogosti in kritike kot besede njihovih moških kolegov. Se strinjate? Kakšen je vaš komentar?
V javnosti se srečujemo vedno znova s stereotipi, kot je ta opisani. Ženske se v politiki predstavljajo kot neizkušene, moški kot bolj zreli in izkušeni, zato so bolj primerni in sposobni za politično odločanje. Ženske in moške v politiki merimo z različnim metrom. Res pa je, da se izkušenost v politiki pridobi z delovanjem v politiki. Tako je nujno, da imajo ženske priložnost biti izvoljene in postati bolj izkušene. Sicer pa je nekdo rekel, da moški nimajo prirojenega gena za politiko in vodenje. Zato je ženskam treba dati priložnost.

Še zelo konkretno vprašanje. Ali postavitev Ljubice Jelušič in Katerine Kresal na čelo izrazito »moških ministrstev« (do zdaj smo imeli ministrice na šolskih, zdravstvenih socialnih, a tudi pravosodnih in gospodarskih resorjih) nosi v sebi kakšno sporočilo in ali smo ga dojeli?
Ministrice kot voditeljice pomembnih ministrstev dajejo izrazito politično sporočilo o dojemanju žensk v politiki. Vedno znova je to dejstvo treba poudarjati, da bo postalo jasno in vidno vsem. Tudi s pomočjo medijev, ki lahko pri tem odigrajo najpomembnejšo vlogo.

Kaj je torej treba storiti, da bi dosegli zrelost, ki jo tako občudujemo pri skandinavskih državah, kjer je delež žensk tako na pomembnih političnih funkcijah kot v parlamentih veliko večji in ki ga, tako je slišati, želimo doseč tudi v Sloveniji?
Gre za proces odraščanja, ki je nujno potreben, da bomo dosegli zrelost skandinavskih držav. Potrebno je spoznanje v družbi in predvsem v političnih strankah, da so ženske del družbe, predstavljajo njeno polovico, da imajo znanje, sposobnosti in da je preprosto škoda za družbo, če tega potenciala ne izkoristi produktivno. Seveda gre tudi za prepuščanje deleža politične moči ženskam, kar pa pri nas ne bo šlo zlahka. To se odraža predvsem pri volji oz. odporom do potrebnih sprememb Zakona o volitvah v Državni zbor. Ta namreč s svojo ureditvijo onemogoča večjo dejansko udeležbo žensk v parlamentu. Ali smo pri tem odraščanju v Sloveniji že dosegli višjo stopnjo zrelosti, bo vidno v odnosu političnih strank do sprememb omenjenega zakona.