Oglas
Najlažje je reči, da se sredstva slabo črpajo. Tudi ko grem v parlament zaradi drugih tem, pogosto slišim takšen očitek. Argumentacija vedno vzame več časa kot zgolj izreči očitek. Da s številkami, statistiko in kazalniki dokažem, da se sredstva ne črpajo slabo, da povem, da opravljamo težave, ki se pojavljajo./.../Skratka, črpanje sredstev evropske kohezijske politike ni slabo, črpanje je dobro.
Ključni dejavnik, ki povzroča največ polemike, je prav določitev davčne stopnje, in ta je res zelo različna po občinah. Na videz brez razloga, a ni tako. Razlog je v tem, da je obseg finančnih sredstev iz naslova predmetnega davka približno enak prejšnjemu nadomestilu za stavbna zemljišča, kar je osnova za gladek prehod. Seveda bodo občine imele določen manevrski prostor za lasten razmislek o najustreznejši davčni stopnji. Kar bi sam dodal pa je, da je predlog, da se ne določi le spodnje davčne meje, ampak tudi zgornjo, vreden tehtnega premisleka.
Če že govorimo o korenčku, si ga bodo »naribali« sami. Če bodo sposobni sestaviti projekte, ki se bodo izkazali kot pomembni za razvoj nekega območja, v katerih bodo izkoristili svoje primerjalne prednosti, potem bodo lahko tudi resno kandidirali za različne vire financiranja. Če ne, ne.
Ustanovitev pokrajin je in bo na vsak način politična odločitev.
Pred lokalnimi volitvami so medijsko pozornost tudi v širšem smislu pritegnile občinske 'zdrahe'. Čeprav v Kopru volitev ne bo, se volilna bitka začenja v preostalih 209 slovenskih občinah. Minister za lokalno samoupravo in regionalni razvoj Henrik Gjerkeš drobljenju občin ni naklonjen, a v ozadju ne vidi političnih interesov. Prepričan je, da gre za nezadovoljstvo dela občanov, a kot rešitev predlaga zamenjavo vira nezadovoljstva, in ne drobljenja občin. Z ministrom smo se pogovarjali tudi o 'lokalizmih', (ne)sodelovanju, regionalizmu in pokrajinah.
Bližajo se lokalne volitve, letos brez občine Koper. Nekje ob začetku mandata ste dejali, da nasprotujete drobljenju občin v manjše, a se nam obeta vsaj ena (Mirna), če ne celo dve novi občini. Je vaše stališče nespremenjeno in zakaj je veliko majhnih občin po vašem mnenju slabša rešitev?Moje stališče je nespremenjeno in je enako stališču vlade. V postopku sta dva zakona o oblikovanju dveh novih občin, Mirne in Ankarana. Po prvem branju je občina Mirna dobila zadostno podporo, Ankaran pa ne. Ustavno sodišče je odločilo, da se ustavijo lokalne volitve v občinah, ki so v postopku ustanavljanja, vendar v državnem zboru še ni odločitve. Načeloma menim, da nadaljnje drobljenje občin zmanjšuje njihov razvojni naboj. V skladu z načelom koneksitete, kjer so občine upravičene do proračunskih sredstev za izvajanje obveznih nalog, je, da je kumulativna proračunska vsota približno enaka. Vendar, če še ne drugje, so občine in lokalne skupnosti na področju izvajanja evropske kohezijske politike nosilke lastnega razvoja. Pri pridobivanju evropskih sredstev morajo namreč zagotoviti lastni delež. Nekatere občine, predvsem manjše, je zato izvajanje kohezijske politike v zadnjih letih precej izčrpalo, in predvidevamo, da vse ne bodo več sposobne zagotavljati tega deleža. Načeloma je to celo prav, ker je pri kohezijski politiki ključen regionalni razvoj, torej veliki skupni projekti več občin. Mislim, da jim bo ta situacija, s katero se nekatere od njih soočajo, ne le omogočila, ampak celo prisilila v sodelovanje v regijah. Pomembna je namreč skupna identifikacija tistih prednostnih regijskih projektov, ki bodo omogočili razvoj vseh občin v določeni regiji.
A se kljub temu vsakih nekaj let pojavi kakšna težnja po ustanovitvi še kakšne občine. Od kod prihajajo te pobude, so v ozadju kakšni politični interesi?
Ne verjamem, da so politični, bolj gre za nezadovoljstvo dela občanov v neki občini. Po moji oceni bolj prevladuje človeški dejavnik kot pa kaj drugega in v tem primeru je bolje zamenjati izvor nezadovoljstva, kot pa še nadalje drobiti Slovenijo. To je stališče, ki ga zastopa tudi vlada. Občine naj se ne drobijo, ampak naj se bolje organizirajo. Tudi razmislek v novem zakonu o financiranju občin, ki ga bomo novelirali v letu 2011, gre v tej smeri. Ne bomo poskušali združevati občin, ampak jih bomo spodbujali k povezovanju, da bi nekatere projekte opravljale skupaj. Mislim, da je to prava smer razvoja lokalne samouprave.
S čim pa boste občine spodbudili k sodelovanju, saj nekako velja, da vsak župan najraje skrbi za svoj »košček zemlje«? Prav veliko primerov takšnega sodelovanja občin namreč ne poznamo.
To je značilnost Slovenije, t. i. »lokalizmi«, ki pa se, vsaj jaz to opažam, vse bolj premagujejo. Tudi v Službi vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko opažamo, da je vedno več projektov, pri katerih sodeluje več občin. Seveda so težave pri dogovarjanju, predvsem zaradi ščitenja lastnih interesov, za katere se na koncu pogosto izkaže, da so skupni. To so v mnogih regijah že spoznali. Poglejte velike projekte, kot je na primer pomurski vodovod, kjer se dolga leta niso mogli dogovoriti, a zdaj, ko se je izkazalo, da se lahko zgodi, da se projekt zamakne neskončno naprej, so zmogli ta napor in so se dogovorili. Strinjam se z vami, obstajajo lokalizmi, vendar tudi indici, da jih bomo počasi prerasli.
Ko se občine pritožujejo nad državo se pogosto pritožujejo nad njeno preveliko centraliziranostjo. Razlog naj bi bil, kot ste že sami omenili, neki manko razvojnega zagona, in je pač morala v zadeve poseči država. Kako komentirate?
Res je. Na eni strani imamo državo, na drugi 210 občin, ki niso enakopravni sogovornik državi. To je res, soočeni smo s poudarjeno centralistično ureditvijo. Prepričan sem, da bodo pri premostitvi tega pomagale pokrajine, ki bodo upravno-administrativno združile občine. Tako bodo močnejši sogovornik državi, tudi pri načrtovanju lastnega razvoja. Če se na primer pogovarjava o občini s 600 prebivalci, je očitno, da težko sledi nacionalnim strateškim ciljem v okviru svojega okolja. Prav zaradi tega potrebuje širšo podporo, ki je pa v tem hipu nima, saj je država tista, ki večinoma kroji regionalni razvoj in pove, kako mora biti. To je nepravilno, zato si želim razvojnega združevanja občin, naknadno pa še upravno-administrativnega. V tej smeri tudi delamo.
V skladu s predlogom zakona, ki ga omenjate, naj bi torej po regijah delovali regionalni sveti, v katerih bodo sedeli predstavniki različnih skupin. Boste torej županom nekoliko »pristrigli peruti«, v smislu, da ne bodo izključni odločevalci?
Ne bi povzemal vaših besed, a ste načeloma pravilno zaključili glede ekskluzivnosti odločanja. Gre se za razvojne svete regije, ki bodo nadomestili zdajšnji svet regije in razne odbore, tako da bo telo, ki bo razpravljalo in odločalo o razvojnih možnostih, virih in rešitvah v neki regiji, eno. V razvojnem svetu regije ne bodo sedeli le župani, čeprav bodo še vedno v večini. Svoje mesto bodo dobili tudi gospodarstveniki in nevladne organizacije. Takšen svet bo tako skupek različnih, da ne rečem vseh interesov v neki regiji, kar bi omogočilo, da bodo ti interesi v soglasju z državo in v okviru možnosti, tudi izpolnjeni.
Ali se v novem regijskem svetu, če se zaradi različnih interesov nikakor ne bo mogel sporazumeti, predvideva kakšen sistem korenčka in palice, torej boste nagrajevali tiste, ki bodo dobro delali, in kaznovali tiste, ki jim nikakor ne bo uspelo doseči soglasja?
Če že govorimo o korenčku, si ga bodo »naribali« sami. Če bodo sposobni sestaviti projekte, ki se bodo izkazali kot pomembni za razvoj nekega območja, v katerih bodo izkoristili svoje primerjalne prednosti, potem bodo lahko tudi resno kandidirali za različne vire financiranja. Če ne, ne. S tem bodo dejansko sami ustvarjali svoj napredek, ampak še enkrat poudarjam, v okviru nacionalnih strateških ciljev, torej v dogovoru z državo, in če bo politična volja, tudi v okviru pokrajin.
V začetku mandata ste bili sicer glede pokrajin zelo optimistični. Napovedali ste celo, da se bodo pokrajinski sveti volili na naslednjih (to so zdajšnje lokalne) volitvah. Zakaj tega danes še ni in ali čutite kakšno odgovornost glede tega?
Ne. Moramo vedeti, da je zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, ki ga trenutno dokončno oblikujemo, razvojno-strokovni dokument. Ustanavljanje pokrajin in pokrajinska zakonodaja pa sta prestižno politično vprašanje. Res je, da sta oba procesa komplementarna, ampak smo našli pot, kjer bomo razvojni dejavnik pokrajin obravnavali in ga implementirali že s pomočjo zakona o skladnejšem regionalnem razvoju. Lahko rečem, da se po nekaterih razpravah v parlamentu, po kuloarjih, po pogovorih s poslanci različnih političnih opcij, z regionalnimi razvojniki … vsi strinjajo, da potrebujemo pokrajine … Vprašanje ostaja samo še, koliko in kdo? Če bomo to vprašanje presegli, če bomo dejansko vsi skupaj ugotovili nujnost ustanovitve pokrajin predvsem zaradi nujne decentralizacije Slovenije, potem bomo lahko s tem projektom uspešni tudi v tem mandatu. Projekt pokrajin ni mrtev, je v javni razpravi in po sprejetju zakona o skladnejšem regionalnem razvoju, zaradi ne mešanja enega in drugega, bom spet zavrtel še en krog pogajanj. Poznam želje in pogoje enih in drugih in mislim, da imamo sprejemljiv predlog. Ustanovitev pokrajin je in bo na vsak način politična odločitev.
Kdaj torej? Kakšna je vaša druga napoved? Do konca mandata?
Moja napoved je, da bom v začetku leta 2011 oziroma po sprejetju zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja začel dejavnosti drugega kroga pogajanj o pokrajinah. Kdaj bo konec tega, pa težko napovedujem.
Torej ste bili pri prvi napovedi preveč optimistični?
Da.
Kako je z državno pomočjo Koroški, kjer je socialna bomba eksplodirala zaradi težav v Preventu? Regija je zahtevala interventni zakon (tako kot za Pomurje), vi ste vztrajali pri sistemskem zakonu. Zakaj?
Sistemska rešitev je edina pravilna rešitev, s tem se strinjamo vsi. Je pa res, da določena območja, če pride do takšnih situacij, s katero je bila soočena Koroška, svoj čas Pomurje, na Kočevskem, v Beli krajini in še bi lahko naštevali, želijo opozoriti na slabe razmere. Seveda razmere tudi mi kontinuirano spremljamo, so pa ta opozorila zelo jasna in kot take jih tudi jemljemo. V državnem zboru smo nedavno obravnavali interventni zakon za Maribor in Podravje, kar sicer ni bilo tako medijsko izpostavljeno. Po izmenjavi argumentov se je izkazalo, da je sistemski zakon, ki smo ga pripravili, boljša, potencialno vsebinsko enakovredna, predvsem pa hitrejša rešitev. O tem smo govorili tudi z nosilci razvoja na Koroškem, kjer smo kljub sklepu sveta regije, ki je soglasno zahteval interventni zakon, prišli do enakega stališča. Rešitve, ki jih predvideva sistemski zakon, so torej ustrezne. Zato da bi preprečili plaz zahtev po interventnih zakonih, ki so v enem delu, ker ni sistemske rešitve oziroma je slaba, celo opravičljivi, upam, da bomo zakon sprejeli do konca leta. Tako bomo na sistemski način kontinuirano reševali in preprečili takšne ekscesne situacije, kot se je v regiji pričakovala s stečajem Preventa.
Lahko izpostavite kakšen pozitiven primer delovanja interventnega zakona za Pomurje?
Vsekakor. Čeprav je ta interventni zakon nesistemski, daje zelo dobre rezultate. V okviru Programa spodbujanja konkurenčnosti Pomurske regije do leta 2015 je pet instrumentov. Največje učinke za zdaj daje prvi instrument, ki je spodbujanje prvih investicij v mikro- in majhna podjetja. Naj povem, da smo kot enega izmed prednostnih kriterijev, ki prinašajo večje število točk pri ocenjevanju projektov, opredelili število delovnih mest, ki bodo ustvarjeni na območju izvajanja zakona.
In to se že kaže?
Se kaže. Rezultate prvega odpiranja smo že predstavili. Razpisali smo slabih 7,2 milijona evrov in pridobili 350 delovnih pogodbeno vezanih mest na območju, kjer jih je zelo težko ustvariti. Zaradi tega uspeha smo nekaj sredstev iz preostalih štirih instrumentov prenesli v prvega, razpisali še en razpis, tako da smo z nekaj več kot 8 milijoni ustvarili 450 novih delovnih mest v Pomurju. To je približno 25 tisoč evrov na delovno mesto, kar glede na okoliščine, mesto in čas ni veliko, in to pri malih podjetnikih in obrtnikih, torej čvrst, stabilen bazen delovnih mest.
Če se dotakneva področja pridobivanja/črpanja evropskih sredstev občin. V kakšnem stanju je to področje, saj naj bi po splošnem prepričanju občine črpale manj, kot pa bi lahko. Ali to drži?
Ne. Nekatere težave sicer so, vendar jih rešujemo. Služba vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko je tako organ upravljanja za celotno kohezijsko politiko kot tudi posredniško telo za razvojno prioriteto razvoj regij, kjer so upravičenke lokalne skupnosti oziroma regije. V prvih štirih javnih razpisih, ki so bili izvedeni v letih 2007 in 2008, je bilo nekaj težav, ki so izražena v mnenjih Računskega sodišča s pridržkom in v reviziji Urada za nadzor proračuna. Težave smo uspešno rešili, tudi v relaciji z Evropsko komisijo, in začeli povračati sredstva v slovenski proračun. Črpanje evropskih sredstev namreč ni izplačilo iz našega proračuna, ampak o njem govorimo šele takrat, ko se sredstva povrnejo iz Bruslja nazaj v naš proračun. Za prejšnje štiri razpise povračanje od novembra 2009 poteka uspešno, januarja pa smo razpisali še dodaten javni poziv za 203 milijone evrov. Tako smo razpisali 85 odstotkov vseh sredstev, ki so namenjena regijam in občinam. Realizacija je večinoma uspešna. Se pa trudimo, zaradi še vedno precej zapletenim postopkom, kljub poenostavitvam, upravičencem čim bolj pomagati. Župani s strokovnimi sodelavci lahko kadar koli pridejo k nam, tako da so vloge čim bolje pripravljene in da jih je čim manj zavrnjenih. Če potegnem črto: pri izvajanju razvojne prioritete razvoja regij je implementacija normalna, pričakovana in v skladu z načrti za prihodnja tri leta.
Kako si torej razlagate poplavo informacij, da se sredstva preslabo črpajo?
Najlažje je reči, da se sredstva slabo črpajo. Tudi ko grem v parlament zaradi drugih tem, pogosto slišim takšen očitek. Argumentacija vedno vzame več časa kot zgolj izreči očitek. Da s številkami, statistiko in kazalniki dokažem, da se sredstva ne črpajo slabo, da povem, da opravljamo težave, ki se pojavljajo. Te so morda na drugih področjih večje kot na področju razvoja regij, npr. pri razvoju okoljske in prometne infrastrukture. A tudi te uspešno rešujemo. Skratka smo proaktivni, dinamika razpisovanja sredstev pa je tri odstotke nad pričakovano. Seveda pa ne smemo zamenjevati dinamike razpisovanja sredstev z dinamiko povračanja sredstev iz bruseljske blagajne, ki poteka z zamikom. Glede na to, kakšne načrte smo si zadali in kakšne rezultate dosegamo, lahko rečem, da gredo naša prizadevanja v pravo smer. Če spomnim: lani smo imeli 155 milijonov evrov presežka evropskega proračuna nad slovenskim, letos konec avgusta pa ga imamo 44 milijonov evrov. Skratka, črpanje sredstev evropske kohezijske politike ni slabo, črpanje je dobro.
Najlažje je reči, da se sredstva slabo črpajo. Tudi ko grem v parlament zaradi drugih tem, pogosto slišim takšen očitek. Argumentacija vedno vzame več časa kot zgolj izreči očitek. Da s številkami, statistiko in kazalniki dokažem, da se sredstva ne črpajo slabo, da povem, da opravljamo težave, ki se pojavljajo./.../Skratka, črpanje sredstev evropske kohezijske politike ni slabo, črpanje je dobro.
Ključni dejavnik, ki povzroča največ polemike, je prav določitev davčne stopnje, in ta je res zelo različna po občinah. Na videz brez razloga, a ni tako. Razlog je v tem, da je obseg finančnih sredstev iz naslova predmetnega davka približno enak prejšnjemu nadomestilu za stavbna zemljišča, kar je osnova za gladek prehod. Seveda bodo občine imele določen manevrski prostor za lasten razmislek o najustreznejši davčni stopnji. Kar bi sam dodal pa je, da je predlog, da se ne določi le spodnje davčne meje, ampak tudi zgornjo, vreden tehtnega premisleka.
Če že govorimo o korenčku, si ga bodo »naribali« sami. Če bodo sposobni sestaviti projekte, ki se bodo izkazali kot pomembni za razvoj nekega območja, v katerih bodo izkoristili svoje primerjalne prednosti, potem bodo lahko tudi resno kandidirali za različne vire financiranja. Če ne, ne.
Ustanovitev pokrajin je in bo na vsak način politična odločitev.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje