Na letošnjih lokalnih volitvah bodo Ljubljančani že osmič po osamosvojitvi izbirali župana oz. županjo. Zaradi kratke županske epizode Dimitrija Rupla in neuspešnega izleta v državno politiko trenutnega župana Zorana Jankovića je bilo namreč v Ljubljani treba dvakrat izvesti nadomestne županske volitve.

Tokrat se prebivalcem prestolnice za novega župana oz. županjo ponuja 12 kandidatov in kandidatk, med njimi tudi dosedanji župan Zoran Janković, ki ponujajo različne poglede na razvoj Ljubljane, kot tudi ideje, kaj bi bilo treba uvesti oz. storiti, da bi bilo "najlepše mesto" na svetu še lepše.

Vsem kandidatom smo zastavili dve enaki vprašanji. Njihove odgovore si lahko po vrstnem redu, kot si bodo sledili na glasovnici, preberete spodaj, pod fotografijami ob strani pa vam kandidate tudi na kratko predstavljamo.

Ljubljana je letos prejela še eno prestižno priznanje, saj je bil razglašena za evropsko zeleno prestolnico 2016. Ali se vam zdi, da je upravičeno prejela to nagrado?

Aleš Avbreht: Vesel sem, da je Ljubljana dobila nagrado, in jo seveda podpiram. Prepričan sem, da je to lahko dober začetek temeljitih sprememb našega odnosa do ekologije, pa tudi do zelenih površin. Prepričan sem, da bodo tudi s takimi nagradami zeleno prestolnico začeli tudi živeti in delati. Sam bom poskrbel za to, da Ljubljana te nagrade ne bo živela le v središču oz. določenih delih mesta, temveč v vseh četrtnih skupnostih.

Boris Žulj: Vsak projekt, ki je vezan na varčnejši, trajnosten, bolj zelen način življenja celotnega mesta, je projekt, ki je vreden časa in truda vsakogar, ki pri njem sodeluje. Take vrste priznanje, ki ga bo Ljubljana deležna leta 2016, je premik v pravo smer. Treba pa je poudariti, da je ta nagrada rezultat 15 let trdnega dela celotne mestne uprave, ne zgolj rezultat dela trenutnega župana, ki je to idejo uspešno prodal in zapakiral v medijsko zgodbo. Zaradi večletnega dela velike skupine ljudi je ta nagrada danes realnost in ponos za Ljubljano. Na drugi strani pa ne smemo pozabiti, da se razvoj v smeri umirjenega prometa in urejenega okolja osredotoča večinoma v središču, medtem ko imamo v Ljubljani še vedno območja brez urejene kanalizacije, vsako jutro zastoje na vpadnicah AC-obroča, večina ljudi še vedno prihaja na delo z avtomobili, sistemi P+R (razen enega) še ne delujejo ustrezno, kolesarske mreže so brez celovitih povezav … Standard življenja, ki se kaže v mestnem jedru, je nujno prenesti tudi v druge dele Ljubljane.

Irena Kuntarič Hribar: Razglasitev zelene prestolnice Evrope je bila izvedena po vnaprej določenih standardih, po katerih je Ljubljana zagotovo upravičena do tega naziva. Vsekakor pa je poleg naziva treba še dokončati gradnjo Regijskega centra za ravnanje z odpadki ter še izboljšati kakovost zdravega življenja in ohranjevanja zelenih površin v Ljubljani.

Jožef Jarh: Ljubljana je z razglasitvijo evropske zelene prestolnice 2016 prevzela dolg in priložnost, da dokaže in postane poleg veliko naravnega zelenila še tudi mesto za zdravje ustrezne mikroklime, umirjanja pretiranega hrupa, udobja, ugodja. Ne pa prestolnica, ko ljudje, kadar se le da, bežijo iz nje, gradijo prebivališča zunaj Ljubljane, v njo pa se vozijo v hudi prometni gneči iz dneva v dan delat in iz nje spet bežijo na svež in neonesnažen zrak v počitniške hiše in drugam. Ljubljana mora postati prestolnica, kjer bodo ljudje radi živeli, ne pa le služili dovolj denarja, da lahko živijo na periferiji Ljubljane. Javni promet mora postati konkurenčnejši zasebnemu prevozu.

Marija Horvat: Imenovanje Ljubljane za zeleno prestolnico Evrope 2016 je seveda laskavo. Prizadevati si moramo, da Ljubljana še naprej ostane zelena, tudi zaradi zdravja ljudi, ki v njej živijo. Trajnostni razvoj mora biti zasnovan na širitvi javnega prometa, pretočnosti prometa, kolesarskih poti, omejitev prometa tam, kjer je to mogoče. Naj omenim še ohranjanje in varovanje zelenih mestnih površin ter ponovno oživitev degradiranih področij, tako v ožjem središču (Tivoli) kot tudi v četrtnih skupnostih. Niso me prepričali, da je bilo treba zapreti Slovensko cesto brez predhodnih rešitev pretočnosti prometa in izgube glavne ceste v Ljubljani.

Zmago Jelinčič Plemeniti: Vsak naziv mestu koristi, pa ni pomembno, ali je ali ni upravičen. Žal pa se v Ljubljani zelene površine krčijo, vedno več je betona in kamna, zelenje pa izginja. Težko bi rekel, ali je naziv upravičen, dejstvo je, da je tako ta kot kakšna druga podelitev različnih nazivov odvisna od mest, ki kandidirajo za naziv, potem pa se pač med njimi izbere enega na ta ali kakšen drug način.

Martina Valenčič: Na to vprašanje vam odgovorim leta 2016.

Nataša Sukič: Nagrada evropska zelena prestolnica ne pomeni, da je Ljubljana res zeleno mesto, pač pa pomeni le spodbudo in ugled, ki ga je treba še upravičiti. Namen nagrade je tudi prestiž, ki naj bi pritegnil nov kapital in povečal število turistov, kar pa nima veliko skupnega z zeleno politiko. Ljubljana mora torej značko "zelenega mesta" šele upravičiti, pa ne le zaradi same nagrade, pač pa zaradi nerešenih perečih okoljskih vprašanj - onesnaženje ozračja Ljubljane prispeva več sto dodatnih smrti letno, prometna politika še ni trajnostno usmerjena, še vedno je več kot 10 % občine nepokrite s kanalizacijskim omrežjem … Želimo torej zeleno Ljubljano zaradi njenih prebivalk in prebivalcev ter zaradi okolja samega.

Gregor Škerl: Ljubljana je lepa in je še zelena v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi mesti. Vendar pa je to stvar preteklega načrtovanja in nikakor ne moremo reči, da se pri novih projektih gleda na zelenice, drevesa, parke ipd., saj opažam, da je okoli nas vedno več betona. Zeleno mesto meni pomeni celosten vidik zelenega mesta, Bio-humanizem, ekološko usmerjeno mesto, in ne zgolj zelene parole in kozmetični nastavki. Zelena prestolnica bi zame bila, če bi bilo v mestno jedro umeščenih več zelenih površin, dreves, bi bilo poskrbljeno za ekološko samooskrbo s prehrano, bila prepovedana uporaba fitosanitarnih strupov, ki pobijajo čebele in škodijo kateremu koli živemu organizmu, občina brez GSO - GSO prosta cona (GSO Free Zone), "Zero Waste-mesto" brez ustvarjanja smeti (kar je MOL že podpisal), mesto z delujočo predelovalnico odpadkov v surovino, in ne z novo sežigalnico ter navsezadnje z delujočim centrom ponovne uporabe. Zeleno mesto bi moralo varovati in zaščititi izvire čiste pitne vode. Glede na to, da se je MOL zavezal za zeleno mesto, bi moral poskrbeti ali pozitivno spodbujati tudi priključitev vseh stavb na kanalizacijsko omrežje ali čistilne naprave, in ne zgolj prelagati odgovornosti na meščane. Zeleno mesto bi moralo poskrbeti tudi za svetlobno snažnost in temu prilagoditi mestno javno osvetljavo, kjer bi lahko tudi že zamenjali potratne in drage žarnice za učinkovitejšo, manj "požrešno" in tudi do okolja prijaznejšo LED svetlobno tehnologijo. Treba bi bilo prepoznati tudi onesnaženost z elektromagnetnimi sevanji. Teh oddajnikov je okoli nas vedno več in koktajl vsega je
zelo obremenjujoč za imunski sistem živih bitij. Ena izmed onesnaženosti je tudi z oglasnimi površinami. To področje bi bilo treba sistematično urediti, saj je mnogokrat prav moteče videti le oglasne panoje, ki dostikrat tudi motijo promet, preglednost.

Damjan Damjanović: Vsaka taka nagrada je dobrodošla za sleherno mesto na svetu. Je pa vprašanje, za kakšno ceno se dobi in kaj vse to potegne za sabo.

Zoran Janković: Da. Zato ker smo v osmih letih izvedli 1.540 projektov, s katerimi smo izboljšali kakovost življenja naših prebivalcev. Leta 2007 smo sprejeli Vizijo 2025, v kateri smo se med drugim zavezali k trajnostnemu razvoju, komisija, ki je podeljevala naziv, pa je izpostavila, da smo v kratkem času naredili največje spremembe, na kar smo izjemno ponosni. Prejeti naziv je za mesto najvišja nagrada, saj pomeni, da so naša prizadevanja prava, a hkrati tudi zaveza, da bomo razvoj nadaljevali v tej smeri in med drugimi mesti širili primere dobrih praks.

Kakšen odnos ima po vašem mnenju država do Ljubljane kot slovenske prestolnice?

Aleš Avbreht: Odnos države do prestolnice ni bil vedno najbolj zgleden. Pogosto so se prav na Ljubljani lomila finančna, pa tudi druga kopja. Prepričan sem, da bomo v sodelovanju s Stranko Mira Cerarja, ki me je podprla, lažje našli rešitve v obojestransko korist kot do zdaj. Ena mojih glavnih točk programa pa je tudi, da Ljubljana postane motor razvoja regije in države.

Boris Žulj: V Solidarnosti ocenjujemo, da je bilo storjenega premalo za boljši odnos in doseganje sinergijskih učinkov, ki jih prinaša sobivanje mesta kot prestolnega mesta in državnih institucij v njem. Verjetno je aktualni župan izkazal premalo kooperativne drže, šlo je deloma za zamero zaradi odvzetih sredstev, deloma za politično rivalstvo in prestiž. Škoda je bila storjena denimo pri nekaterih projektih, omenil bi projekt Emonika, ki je obetal, da bo mesto končno dobilo primerno osrednjo avtobusno postajo, in ureditev območja, a je po zadnjih informacijah projekt padel v vodo. Sprašujem se, kdo bo prevzel odgovornost za obstoječe stanje. V Solidarnosti se zavzemamo za ureditev razmerja med državo in mestom. Z Vlado Republike Slovenije je treba doseči dogovor v obliki trajnega, strateškega sporazuma, ki bo prinašal sinergijske učinke in ustrezno umeščal vsebine prestolnice v mesto Ljubljana. Država, Republika Slovenija, je do mesta Ljubljana dolžnica, saj ji v dveh desetletjih in pol ni uspelo ponuditi ustrezne strategije in finančnih sredstev, ki bi dopolnjevali in nadgrajevali mesto v novo, državniško identiteto in kakovost. Diskusijo in rešitve o statusu Ljubljane – prestolnice želimo umestiti v predlog stranke Solidarnost o ustavni vzpostavitvi regij, kjer Ljubljani kot osmi regiji pripade tudi poseben status prestolnega mesta, ki gosti državne institucije. V okviru projekta regionalizacije želimo spodbuditi razpravo o združevanju občin ljubljanske metropolitanske regije.

Irena Kuntarič Hribar: Ljubljana je mesto, kjer se prepletata država in lokalna skupnost. Glede na to, da je bil leta 2009 sprejet zakon o glavnem mestu, je država vsaj delno poskrbela za finančno podporo mesta in odpravila anomalijo, ki jo je izvedla prva vlada Janeza Janše leta 2007. Menim pa, da morata država in prestolnica v prihodnje še bolje sodelovati pri projektih, ki bodo ključni tako za razvoj mesta kot države.

Jožef Jarh: Država ima popolnoma nestimulativno zakonodajo na področju lokalne samouprave - ni pokrajinske samouprave. Občine in pokrajine morajo imeti lastno gospodarsko, socialno, kulturno in prostorsko pristojnost, temelječo na lastnih avtonomnih izvornih finančnih virih. In na teh avtonomnih virih se bo začel razcvet Slovenjie. Naj povem, da uspešna Švica temelji na demokratični ureditvi, kjer šteje najmanjša zvezna enota kanton le 3.000 duš in najmanjša občina le sedem duš. Slovenci smo zgodovinsko, geografsko, kulturno podobno strukturirani kot Švica, žal pa močno zaostajamo za njo po ekonomski učinkovitosti, čeprav nam celo morje daje vse pogoje za preseganje Švice na dolgi rok.

Marija Horvat: Vlada Republike Slovenije, katera koli že, leva, desna, sredinska, se mora zavedati, da so oči Evrope uprte v Ljubljano kot kulturno, športno, univerzitetno, gospodarsko in upravno središče države, članice Evropske unije. Da je življenje v Ljubljani dražje kot v Celju ali Kopru, je seveda razumljivo. Živeti v glavnem mestu je davek, ki ga ali pa ga ne plačaš. Osebnih in političnih nesoglasij v tem pogledu ne sme biti, niti ne smemo dovoliti, da bi se vrinila skozi najmanjšo špranjo političnih nesoglasij. Ljubljana, kot sem seznanjena, še vedno čaka na denar, ki bi ga kot glavno mesto morala dobiti.

Zmago Jelinčič Plemeniti: Država ima mačehovski odnos, kar je razumljivo, saj države niti nimamo in je vsa državna uprava na ravni neke krajevne skupnosti. Dokler bodo na položajih ignoranti brez poznavanja slovenske zgodovine in brez nacionalne domoljubne zavesti, ne bo nič bolje.

Martina Valenčič: Z mojo izvolitvijo bo to vprašanje urejeno v celoti tako, da bo država morala spoštovati in imeti pozitiven odnos do Ljubljane na vseh področjih. Ljubljana se bo zavzela tudi za spremembo celotne preureditve Slovenije v odgovornejšo družbo in ustanovitev slovenske monarhije.

Nataša Sukič: Znano je, da so bili v času Janševe vlade odnosi med prestolnico in vlado slabi. Predsedovanje EU-ju je Ljubljano tako rekoč obšlo. Prepričani pa smo, da to ni bilo in ne bo odločilno za razvoj mesta in življenje občanov. Ljubljana ima nedvomno privilegiran položaj, ker je upravno, pa tudi kulturno in gospodarsko središče. To navsezadnje kažejo vsi razvojni kazalniki in je tudi pričakovano. Zato ne potrebuje nikakršnih donacij, ampak zgolj infrastrukturo (v širokem pomenu), ki jo uporabljajo tako občani kot tisti, ki v Ljubljano hodijo v službo ali po opravkih. To konkretno pomeni: izboljšanje železniškega in cestnega potniškega prometa; razvoj KC-ja Ljubljana in drugih zdravstvenih ustanov v pristojnosti države; skrb za kulturne ustanove državnega pomena in za srednje šole ter univerzo; dobro delovanje vseh državnih organov s sedežem v Ljubljani. Vloga župana in mestnega sveta je, da s premišljenimi pobudami spodbujata državne organe, da to funkcijo opravijo. Nikakor pa dejavnost ali nedejavnost države ne more biti opravičilo za slabo delovanje mestnih oblasti.

Gregor Škerl: Po mojem mnenju država ni dober gospodar, kar se vidi pri odnosu do državnega imetja, kulturne dediščine, skrbi za vodne vire in zdravo okolje, odnosu do narave ter navsezadnje vseh državljanov. Odnos do tako pomembnih zadev pa je slika odnosa do vseh slovenskih mest in s tem tudi odnosa do prestolnice. Država bi lahko bolj zavzeto sodelovala z MOL-om, saj je Ljubljana le glavno mesto. Je pa sodelovanje dvosmerna komunikacija.

Damjan Damjanovič: Menim, da odnos med državo in glavnim mestom ni urejen, saj se moramo zavedati, da je biti prestolnica države določena prednost, kakor tudi prinaša še večje obveznosti. Prestolnica je navsezadnje zrcalo celotne države.

Zoran Janković: Želeli bi si, da bi država do svojega glavnega mesta imela boljši odnos, in si bomo še naprej prizadevali za dobro mesta, kar so prejšnje vlade žal prepogosto pozabljale.

Miha Jazbinšek na naša vprašanja ni odgovoril.