Mariborčani se bodo za prvega moža mesta odločali že drugo leto zapored. Po protestih, ki so z županskega stolčka konec leta 2012 odnesli Franca Kanglerja, so marca lani za novega župana izbrali Andreja Fištravca. Ta bo poskušal na položaju ostati še naprej, a to pomeni, da bo moral na prihajajočih lokalnih volitvah premagati Kanglerja, ki se vrača na politični parket, pa tudi preostalih 15 kandidatov.

Predvolilna kampanja je bila pestra, vseh 17 se je 25. septembra soočilo tudi v studiu Televizije Slovenija. Stopnja brezposelnosti se je zadnja leta v Mariboru povečevala in je druga najvišja v državi. Športni center Pohorje, nosilec turizma celotne regije, je v velikih težavah. V uredništvu MMC-ja pa nas je zanimalo, kakšno obliko sodelovanja s civilno družbo si predstavljajo in kaj menijo o participatornem proračunu. Prejeli smo spodnje odgovore, kandidati Andrej Šiško, Oton Štrucl, Rok Maltarski in Melqart Mohamad Berro pa nam še niso odgovorili.

Kako si predstavljate obliko sodelovanja s civilno družbo v mestu?

Dragan Bosnić: Sodelovanje, ki je nujno, si predstavljam kot dialog ločenih staršev o usodi skupnega otroka - oba sta pametna enako, odgovorna pa različno.

Franc Kangler: V vsaki družbi je zaželena civilna iniciativa, ki je organizirana tako ali drugače, predvsem pa je pomembno, da je civilna iniciativa s svojimi predlogi lokalnih skupnosti pri svojem delovanju uspešna. Znano je, da aktualnemu županu ni uspelo sodelovati z ustanovljenim vstajniškim sosvetom, saj je ta razpadel, preden je bil ustanovljen. Menim, da so javni zbori ali javne tribune v mestnih četrtih in krajevnih skupnostih priporočljivi. Predvsem pomembno vlogo imajo, kadar je treba sprejeti v mestnem svetu za okolje pomembno odločitev, ki globoko posega v ureditev bodisi na področju prostora, kulture, športa, itd., da imamo predhodno njihovo soglasje.

Peter Tomaž Dobrila: Sodelovanje s civilno družbo si predstavljam na več načinov, kot sem to počel že v svojih preteklih službah in delam še v sedanjih zadolžitvah. V obdobju direktorovanja na ministrstvu za kulturo sem uvedel stalni dialog s civilno družbo v obliki raznih interesnih področjih, denimo enakopravna obravnava nevladnih organizacija in javnih zavodov, samozaposleni v kulturi, kulturniška zbornica. Prav tako so vsi dokumenti, pri katerih nastajanju sem sodeloval, Nacionalni program za kulturo, Lokalni program Mestne občine Maribor za kulturo, kandidatura za Evropsko prestolnico kulture, vedno vključevali dialog s civilno družbo, ki je dala svoja mnenja, komentarje, pripombe, kar smo seveda upoštevali in vključili v končne verzije. Podobno bom storil kot župan in civilno družbo ter nevladne organizacije povabil k stalnemu sodelovanju pri razpravah o Mariboru, njegovi vlogi, situaciji v mestu ter razne skupine vključil v aktivno soodločanje o pomembnih politikah. Prepričan sem, da je to tudi prihodnost, saj si lokalno samoupravo predstavljam kot soupravo vsem meščank in meščanov, ne pa kot samoupravo enega, kot se prerado dogaja. A človeka pač spoznaš najbolje v dveh primerih, ko dobi oblast in ko prejme denar, in na teh točkah marsikdo pade. Zato mi ni toliko vprašanje poimenovanj ali oblik možnih sodelovanj s civilno družbo, ampak resničnega prepletanja in dela. Jasno, lahko je nekaj sosvet ali določena skupina, kakor tudi mestni zbori in javne tribune, ki jih nameravam vsekakor redno sklicevati na določene teme, bodisi gospodarske, kulturne, socialne, športne, turistične itd.

Tomaž Kancler: Osnovna dolžnost župana je, da pozna in prisluhne težavam, kot tudi pobudam svojih občanov. Že v pripravi kampanje in med njo, sem organiziral javne forume, ki so nagovarjali prav medsebojne odnose v mestu. Programski cilji mojega dela so namreč: sobivanje, soodločanje, pa tudi soodgovornost.

Stojan Auer: Lista za pravičnost in razvoj ni klasična politična stranka, v našem programu ni ideoloških tem. Ukvarjamo se zgolj in izključno s problemi Maribora. Lahko trdim, da smo zgolj organizirana oblika civilne družbe, zato tudi zelo dobro sodelujemo z vsemi zainteresiranimi gibanji v mestu.

Peter Rižnar: Sodelovanje z vsakimi civilnodružbenimi organizacijami je nujno, tudi zato, ker zakonodaja lokalnim skupnostim (mestnim četrim in krajevnim skupnostim) jemlje tako rekoč vsa operativna pooblastila. V Mariboru je zaradi vstaj zaživelo mnogo iniciativ. Vstajniški sosvet je razpadel, ker je to bil poskus uveljaviti ideje vstaj preko župana, kar pa je presegalo politične možnosti, saj aktualni župan nima ustrezne politične koalicije v mestnem svetu, in tako pobude niso mogle biti realizirane. Posebej je treba pohvaliti Iniciativo mestni zbor, saj orje politično ledino na področju organiziranja krajanov, ki niso zadovoljni z delovanjem lokalnih oblasti. A proces teče počasi, toda vztrajno – tudi z uspehi. Župan mora sodelovati s krajani v omenjenih oblikah tudi zato, da čuti »pravi« utrip mesta in zazna resnične težave mikrookolja.

Danilo Filip Križman: Dejavnost volivcev oz. državljanov med volitvami je nujna in je eden od stebrov demokracije. Za njeno spodbujanje so dovoljena resnično vsa sredstva. Najbolj se obnese internet, posebej še za mlajše in (pre)zaposlene. Zametki e-demokracije so servis48 (celjska občina) in predlagam.vladi.si, manjše skupine lahko uporabljajo kar Facebook. Tudi klasična oglasna sporočila v medijih bi redno uporabljal, prav tako kaj materialnega (letake, plakate).

Andrej Fištravec: Sodelovanje s civilno družbo ocenjujem kot izjemno pomembno. Prav zato sem kot župan s kolegi, vodji občinskih uradov in služb, obiskal vsako mestno četrt in krajevno skupnost posebej, saj sem tako najbolje izvedel, kakšne so specifične potrebe občanov in občank v krajevni skupnostih in mestnih četrteh – kar smo upoštevali v okviru finančnih zmožnosti tudi pri oblikovanju proračuna. Projektno, postopoma, sem z upravo reševal tudi posamezne tekoče zadeve, denimo, ko so si prebivalci ene od četrti želeli namesto semaforiziranega križišča krožno križišče, smo tako imenovani facebook rondo tudi zgradili. Na željo prebivalcev ene od četrti smo skladno s statutom med prebivalci preverili, ali jih moti romska gostilna oziroma njeno odprtje ali ne – na podlagi zbiranja glasov in statuta smo sprejeli tudi odločitev. Prav tako smo, denimo, v začetku poletja v eni od mestnih četrti izvedli javno tribuno, kot sem jih obljubil po prenehanju delovanja vstajniškega sosveta, kjer smo prebivalcem predstavili ozadje prodaje zemljišč, zaradi katerih so si želeli več informacij. Eni od civilnih iniciativ sem konec leta iz svojega zasebnega žepa plačal prostor za sestankovanje, minuli mesec pa sem izvedel sestanek z eno od civilnih iniciativ in ji obljubili podporo in pomoč pri terjanju odškodnin iz državnega proračuna. Kot župan sem le-tem prav tako obljubil, da bom temo odškodnin in južne mariborske obvoznice odprl tudi razpravo z državo – ko bom imel končno priložnost, da se z novoizvoljeno vlado srečam. Še naprej si bom prizadeval dobrega sodelovanja takšnimi ali drugačnimi civilnimi iniciativami.

Bernard Memon: Menim, da mora biti župan v občini odprt za vse pobude tako na formalni kot neformalni ravni. Zato je ključno, da v prvem koraku vzpostavi tudi z opozicijskimi listami in strankami znotraj Mestnega sveta Partnerstvo za razvoj - za izpeljavo ključnih projektov v občini s širšo podporo. Seveda pa je ključno, da župan na neformalni ravni redno prisluhne pobudam civilne družbe in njihove predloge glede na smotrnost vključi v svoje odločitve. Župan se mora redno udeleževati pomembnejših zborovanj in javnih tribun in prisluhniti civilnim pobudam. Le-te pa morajo župana redno seznanjati z zapisniki in posameznimi pobudami. Sodelovanje civilne družbe z mestno občino si predstavljam tudi z uresničevanjem programa »aktivnega državljanstva« ter sodelovanja občanov pri sprejemanju odločitev – »E-demokracija«. V ta namen bomo s spremembo statuta mesta uvedli tudi Varuha občanovih pravic, ki bo po zgledu dobrih praks v italijanskih mestih neposredno voljen hkrati z županom.

Anton Kranjc: Civilni družbi je treba na vsak način prisluhniti in jim dati primerno mesto v družbi, saj predstavlja mesto, v katerem živimo. Pri vprašanjih, ki so vsebinsko primerna za širšo javno razpravo, se mora njihovo mnenje slišati in upoštevati. Seveda je potrebno, glede na vsebino, vzpostaviti ustrezen model sodelovanja. Včasih so boljši individualni pogovori, včasih pa široka komunikacija v obliki javne tribune ali zbora občanov. Treba je biti prožen in tenkočuten ter imeti posluh tako za ideje kot za težave ljudi v mestu.

Franc Jesenek: Vse te raznovrstne civilne iniciative vključno s vstajniškim sosvetom, mestnimi zbori in javnimi tribunami so nastale in so plod nedajavnosti voljenih županov in mestnih svetnikov, ki so odtujili možnost dajanja pravočasnih mnenj in popud občanov in so rezultat delovanja oblasti v ozkih krogih, prekritih pred javnostjo. Župan mora javnosti pravočasno omogočiti javno informacijo o javnih stvareh.

Borut Ambrožič: V Medgeneracijski stranki se zavzemamo za povezavo vladnega in nevladnega sektorja. Naš kandidat za župana, Borut Ambrožič, je bil pred izvolitvijo za poslanca tudi član član Sveta Vlade RS za spodbujanje razvoja prostovoljstva, prostovoljskih in nevladnih organizacij. Osebne izkušnje oz. aktivnosti v društvih s področja socialnega varstva, kulture in zdravja (Medgeneracijsko humanitarno društvo Veliko srce, Zveza Slovenska unija pacientov, Društvo za promocijo pacientovih pravic in dolžnosti Maribor, Društvo za boj proti raku Štajerske – Maribor, Planinsko društvo Brezje, Društvo SLOVENSKO– AVSTRIJSKO PRIJATELJSTVO Maribor, Hortikulturno društvo Maribor, Inštitut za razvoj družbene odgovornosti – IRDO itd., so garancija, da bo civilni družbi v našem mestu posvečal ustrezno pozornost.

Metod Dolinšek: Sam kot strokovnjak za razvoj mest in regij z bogatimi mednarodnimi izkušnjami vidim prihodnji razvoj Maribora kot sodelovanje vseh, ki tvorijo skupnost (podjetniki, nevladne organizacije, predstavniki profesionalnih organizacij, univerza ...). Upravo bom usposobil za učinkovito sprejemanje in obravnavanje pobud občanov in občank. Vzpostavil bom aplikacijo za neposredno komunikacijo z mestno upravo in aplikacijo »Fix my Street«, kjer bodo lahko meščani in meščanke neposredno pošiljali fotografije in druge informacije o rečeh, ki jih je v mestu treba urediti (kante za smeti, koši, neurejene točke v mestu, označbe na cestiščih, udarne jame...) z točno določenim časom za rešitve problemov, ali za odgovor. Soodločanje meščanov in meščank vidim predvsem pri pripravah in odločitvah o prioritetnih projektih v mestu, s krepitvijo vloge mestnih četrti in krajevnih skupnosti. Vse organizirane skupine meščanov in meščank ter zainteresirani posamezniki bodo vključeni v procese odločanja, glede na tematiko, ki jih zanima, oz. se jih neposredno ali posredno dotika. Formalna vzpostavitev sistema za soodločanje v mestne akte (statut, poslovnik) pa bom pripravil po poglobljeni analizi in skupnem razmisleku vseh deležnikov.

Kakšno je vaše stališče o sodelovalnem (participatornem) proračunu, kjer o porabi dela javnega denarja neposredno odloča javnost - in zakaj je tako?

Dragan Bosnić: Sodelovalni proračun se nanaša na 20 % proračunskega denarja, namenjenega mestnim četrtim, torej, če vsak mescan da svoj glas za investicijo v svoji MC, bo investicija šla tja, kjer je največ ljudi, in ne tja, kjer je mogoče najbolj smiselno, da gre! Ideja sodelovalnega proračuna se mi ne zdi slaba, realizacija pa je v tej obliki zame precej nelogična!

Franc Kangler: Žal je resnica takšna, da je več kot 80 % proračuna že vnaprej na podlagi zakonov in odlokov opredeljena in namensko namenjenega. Tako ostane le malo maneverskega prostora, da bi lahko javnost o tem neposredno odločala. Če se bo zakonodaja na področju financiranja občin spremenila, bo tudi javnost imela možnost neposredno o tem odločati. Že zdaj ima javnost to možnost preko izvoljenih svetnic in svetnikov mestnega sveta, krajevnih skupnosti in mestnih četrti.

Peter Tomaž Dobrila: Maribor je že imel sodelovalni proračun, ko so pred letom 1990 funkcijo nabiranja idej opravljale krajevne skupnosti in se je vršila tudi realizacija izbranih pobud. Potem kaže poudariti takratno medsebojno solidarnost, ko smo prebivalci in prebivalke v določeni meri sami poskrbeli za tukajšnjo infrastrukturo, postavljala so se komunikacijska omrežja, vzpostavljal kabelski satelitski sistem itd. Podpiram participatorni proračun, ki na prvem mestu zahteva ponovno podelitev prisojnosti mestnim četrtem in krajevnih skupnostim, saj jim je bila odvzeta. Kot kandidat, ki edini poudarjam vključevanje vseh, tudi najbolj oddaljenih delov mestne občine v aktivno sodelovanje in podobo mesta, predvidevam tudi enakomerno porazdelitev proračuna med skupnosti, da o njihovi porabi v svojem okolju neporedno odloča javnost. Ljudem, občankam in občanom je namreč sedaj po statutu Mestne občine Maribor zapovedano zgolj, da na volitvah izbirajo svoje predstavnice in predstavnike, nakar nanje več nimajo vpliva. Voljeni se odtujijo in postanejo sami sebi namen, zaradi česar so se tudi zgodil vstaje v Mariboru leta 2012 in se nato razširile po vsej Sloveniji. Oblast ni delovala v korist ljudstva, ampak prej v našo škodo.

Tomaž Kancler: Ga podpiram, vendar je pričakovanja potrebno objektivizirati in prav v pogovorih z zainteresirano javnostjo opredeliti možnosti izvajanja želenega. V mestu s tako skromnim proračunskimi prihodki ostaja vse manj variabilnega dela proračuna. Uravnoteženi proračun za leto 2015, pa je tudi moja predvolilna obljuba.

Stojan Auer: Kot županski kandidat sem eden prvih podpisnikov tovrstnega predloga. Že v času Francu Kanglerja smo se vselej zavzemali za prenos večih pristojnosti na mestne četrti in na krajevne skupnosti. Kangler žal našemu pozivu ni sledil, posledično je zavračal tudi participatorno obliko proračuna. Na žalost, tudi sedanji župan Fištravec nima posluha za soodločanje v mestu. Še več. Na zakonsko obvezo transparentnosti porabe občinskega proračuna se požvižga, tako denimo nihče ne ve, v kakšnem stanju je sploh blagajna občine Maribor. Zakonsko obveznega poročila o izvrševanju proračunske porabe v prvem polletju 2014 namreč sploh ni uvrstil na sejo mestnega sveta. Če tudi mestni svetniki ne vemo, kaj počne z našim denarjem, kako naj potem v takšni politiki, kot jo goji župan Fištravec, soodločajo meščani? V Listi za pravičnost in razvoj smo od prvega dne predloge za participatorni način zbirali med občani. Samo letos, je v anketi sodelovalo več kot 2000 ljudi. Lahko trdim, da imamo od vseh list in političnih strank v sedanji postavi mestnega sveta najbolj konstruktiven program za izvajanje participatornega proračuna. Ta je namreč nastal izključno glede na želje in potrebe Mariborčanov.

Peter Rižnar: Uvedba sodelovalnega proračuna je ena od temeljnih programskih točk Združene levice. Uvedba je nujna zato, da bi lahko na ta način mestne četrti in krajevne skupnosti participirale v uveljavljanju lokalnih interesov krajanov v načrtovanju investicij na ravni mesta. Gre za tisti del proračuna, ki ni zakonsko »zabetoniran« in omogoča transparentno uporabo javnih sredstev v korist prebivalcev, kjer se preko izdelanega mehanizma lahko realizirajo tisti projekti, ki so v nekem trenutku na nivoju MČ in KS najbolj aktualni. Gre za okrog 20 % mestnega proračuna. Do participacije lahko pride postopoma, saj je treba ustrezno spremeniti statut MO Maribor, kar pa je ob politični volji možno. Občani bodo na ta način lahko na demokratični način nadzirali porabo javnih sredstev, smo pa tudi prepričani, da je to pot do aktivacije pasivnih državljanov v družbenem življenju lokalne skupnosti, saj mnogi ne gredo niti na volitve, kaj šele da bi bili aktivni državljani in sooblikovali prihodnost naše države.

Danilo Filip Križman: Podpiram participatorni proračun, ki je, saj gre za finančna sredstva, naravnost idealen za spodbujanje trajnega sodelovanja občanov pri vladanju. Prepričan sem, da bi generiral še druge oblike neposredne demokracije, morda celo e-volitve na daljavo.

Andrej Fištravec: Vodstvo MOM podpira idejo o participatornem proračunu, prav zato, kot je javnosti znano, smo naročili tako obsežen, večurni, sestanek s pristojno uradnico in tedaj predstavniki vstajniškega sosveta na to temo. V znak podpore sem kot župan že pred časom podal podpis v podporo participatornem proračunu. Kot smo namreč pridobili mnenje pristojnega ministrstva, predlog participatornega proračuna s strani civilne iniciative, na katerega je bil na mojo željo organiziran omenjeni večurni sestanek, ni skladen z zakonodajo. Tudi zato, je na mojo željo pred dvema mesecema začela mestna uprava sistematično zbirati projekte, odprte zadeve oziroma predloge (preko uradnikov oziroma vodji uradov na direktorjevem kolegiju), ki jih bom kot župan novi vladi, takoj, ko se bo ta formirala, predal – ko bom seveda imel zato možnost. Na omenjenem seznamu je namreč tudi moje prizadevanje po participatornem proračunu v Mestni občini Maribor oziroma pravnoformalnim spremembam, ki bi ga omogočale.

Bernard Memon: V naših temeljih krščanske demokracije je načelo subsidiarnosti eno ključnih načel, ker se zavedamo da ljudje sami najbolje vedo, katere so tiste investicije in projekti, ki so v njihovem lokalnem okolju najbolj nujno potrebni. Patricipatorni proračun zagovarjamo že z vidika tega, ker se je v svetu izkazalo, da je omenjeni način tudi zelo dobro orodje proti boju s korupcijo (omeji namreč interese posameznikov, ki v praksi odločajo o investicijah, znižuje razlike v razvitosti in po nekaterih ocenah vpliva na višjo gospodarsko rast). Menim, da trenutno še nismo dovolj dobro pripravljeni za vpeljavo sodelovalnega proračuna, zato bomo v Mestnem svetu podprli Odlok, ki bo Krajevnim skupnostim in Mestnim četrtem omogočal, da sami razpolagajo z deležem proračunskih sredstev, torej, da samostojno odločajo o investicijskih prioritetah v njihovem okolju in da seveda samostojno odločajo o samem financiranju posameznih investicij. Ko pa bomo normativno in tudi v izvedbenem delu dovolj dobro pripravljeni za vpeljavo participatornega proračuna, bomo predlagano obliko sodelovanja občanov seveda zagotovo podprli.

Anton Kranjc: Participatorni proračun je oblika neposredne demokracije, ki jo podpiramo, zaradi česar podpiramo tudi ljudi, ki se ukvarjajo z razvojem te ideje. Ob pregledovanju in spremljanju zapisnikov Mestnih četrti in Krajevnih skupnosti ugotavljamo, da še tiste preproste nezahtevne stvari, ki si jih ljudje želijo in skozi te zapisnike izražajo željo in potrebo po njih (otroška igrala, klopce), niso realizirane po več let. To je ljudi privedlo do potrebe po participiranju v delu proračuna, saj v tem vidijo možnost, da se njihove potrebe realizirajo. Ljudje, ki so začeli razvijati to idejo, jo morajo nadaljevati in ozavestiti zadostno kritično število ljudi, da se bo lahko skozi demokratičen dialog dosegel zadosti širok konsenz med prebivalci mesta. Nato pa je treba takšno obliko participiranja uvesti postopoma in premišljeno, da ne bomo ob koncu uvajanja ugotovili napak, ki ljudem ne bodo nudile obljubljenega.

Franc Jesenek: Nemogoče je sodelovanje občanov brez neke odgovornosti pri javnih financah brez vednosti mestnega sveta, kajti javnost ima vpliv na sestavo mestnega proračuna, ki ga pripravi mestna uprava v dveh branjih sprejemanja proračuna občine preko amandmajev, ki jih lahko interesne skupine vložijo v drugem branju preko mestnih svetnikov političnih strank, tudi župan lahko vloži svoj amandma k proračuno.
To je tudi zakonito in običajno se ugodi 1 %-2 % proračuna.

Borut Ambrožič: V Medgeneracijski stranki se zavzemamo tudi za spremembo statuta mariborske občine, ki bo povrnil pravno subjektiviteto Mestnim četrtem in Krajevnim skupnostim, kot so jo nekoč že imele (svoj TRR, pravico odločanja o odpiralnih časih, razpolaganje z denarjem). Zato nam je zelo blizu tudi ideja o participatornem proračunu, ki v mariborskem primeru predvideva soodločanje občank in občanov našega mesta glede investicij na letni ravni v višini 20 milijonov evrov.

Metod Dolinšek: Sodelovalni proračun je velik izziv tako iz strokovne plati kot tudi s sprejemanja odgovornosti za odločitve. Po zakonodaji je predlagatelj proračuna lahko le župan, potrdi pa ga mestni svet. Zakonski okvir je seveda obligatoren. Vključevanje javnosti vidim predvsem pri določanju prioritet in pri odločanju o porabi sredstev na nivoju MČ in KS, ki bodo v tem procesu imele temeljno vlogo, nikakor pa tega modela ni mogoče uvesti za izvajanje razvojnih projektov večjega formata (finančno in vsebinsko), kjer je treba predvsem poskrbeti za učinkovito izvajanje projektov. Kot pristaš transparentnosti pri delu z javnimi sredstvi pa bom poskrbel, da bodo informacije o vsakem EUR porabljenega javnega denarja na objavljene na spletu.