Robert Smrdelj je predsednik Združenja občin Slovenije, ene izmed dveh reprezentativnih organizacij, ki združuje slovenske občine, in župan občine Pivka. Z njim smo se pogovarjali o neprekinjenih težavah financiranja, evropskih sredstvih, davku o nepremičninah in navsezadnje tudi o stališču do odpoklica župana. Več v intervjuju.

Zakaj potrebujemo dve organizaciji, ki združujeta občine? Torej Združenje občin Slovenije in Skupnost občin Slovenije? Zakaj ne morete nastopati skupaj? Mar nimate enakih interesov?
To vprašanje se večkrat pojavlja. Razlog je ta, da se je v času ustanavljanja občin pokazala velika potreba, predvsem novoustanovljenih občin, da bi nekdo zastopal njihove interese. Očitno je prišlo do ocene, da skupnost občin tega ne opravlja dovolj dobro, da je treba imeti nekega drugega zastopnika. Tako je nastalo Združenje občin Slovenije, ki je dobilo tudi reprezentativnost. Članice združenja so sicer predvsem manjše in srednje velike občine, medtem ko skupnost občin združuje predvsem večje občine.

Je razlika v delovanju manjšin in velikih občin tako velika?
Kar precej razlik je, predvsem v sistemu financiranja. Manjše občine so večinoma podeželske občine. Kriteriji za financiranje so pri nas po zakonu taki, da se upoštevajo različni dejavniki; od velikosti, števila prebivalcev do indeksa razvojne ogroženosti posamezne občine ... Obstaja formula, po kateri se izračuna, kakšen delež sredstev dobi vsaka občina. Seveda pa vsak kalkulira za svoje področje in tukaj so zagotovo velike razlike v interesih.

Konkreten primer?
V letih ustanavljanja so veliko težavo predstavljale plače funkcionarjev v občinah, saj so imele večje občine normalne plače, v manjših občinah pa je imel profesionalni župan nižjo plačo kot najslabše plačan uslužbenec v občinski upravi, kar je popolnoma nelogično. Tudi zato, ker je sistem lokalne samouprave tak, da v veliki meri vsa odgovornost sloni na županu. S tega vidika je bil ta način anomalija. Velike občine s tem seveda niso imele težav in se s tem niso resno ukvarjale.

Po volitvah ste v odzivu na izide dejali, da si želite predvsem resne razprave o najboljših rešitvah za občane. Kakšna je bila torej razprava s prejšnjimi vladami, da jo ocenjujete za nezadovoljivo. Kaj torej pričakujete od nove oblasti?
Sistem lokalne samouprave je, vsaj z vidika združenja občin, solidno nastavljen. Menimo, da gre za dober sistem, ki dobro deluje in je stabilen. Se pa pojavljajo nihanja glede sogovornikov na državni ravni, in to velika nihanja. Včasih čutimo interese po izboljšanju te komunikacije, interese za iskanje dobrih, pozitivnih rešitev, pogosto pa se nam žal dogaja, da je interes na tej ravni le iskanje nekih političnih točk, pač na račun sistema lokalne samouprave, kar je bil poskus predvsem v zadnjem mandatu vlade.

Tako je bilo v obdobju, ko je bil minister Ivan Žagar in je bila ustanovljena služba vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko, ko je bilo veliko poudarka na sistemu lokalne samouprave in se je to področje dokaj stabiliziralo. Po mojem mnenju so se takrat stvari postavile na svoje mesto in smo imeli dobro osnovo za naprej. Ampak tako prej kot pozneje nismo imeli kakšnih pretirano dobrih sogovornikov. Niso bili sicer vsi slabi, na primer z ministrom Pličaničem (Senko Pličanič op. a.) smo imeli zelo korekten odnos. Pokazal je interes, imeli smo zelo odprto debato, poslušal je argumente in ni poskušal na račun lokalne samouprave delati škode zaradi političnih točk. A pri ministru Virantu je vse omenjeno šlo v obratno smer. Brez diskusije z občinami so se pojavile zgodbe o ukinjanju skoraj polovice slovenskih občin, in to brez kakršnih koli preverjenih argumentov.

Torej vi niste zastopnik zmanjševanja števila občin?
O tem imamo v združenju jasno stališče. Sistem, kakršen je, dokaj dobro deluje. Imamo 212 občin. Povprečje v EU-ju je, da imajo občine v povprečju 4.000 prebivalcev. Pri nas je to povprečje 9.000. Vsa naša okolica ima manjše občine, kot jih imamo v Sloveniji. Na Danskem so imeli res majhne občine in so šli v združevanje, na avstrijskem Štajerskem pa bodo občine po združevanju še vedno manjše kot v Sloveniji. Zato je tudi argument o razdrobljenosti popolna puhlica.

Zanimiv je podatek je, da so slovenske občine v povprečju dvakrat večje od evropskih. Od kod torej logika, da so premajhne, v kakšnem kontekstu, zaradi česa so premajhne? To si je nekdo pri nas pač izmislil. Tudi ko se je ukinjalo ministrstva, so vsi ploskali. In koliko evrov smo pri tem privarčevali? Jaz trdim, da nič, smo pa naredili veliko škodo, ker so se vsa ministrstva selila levo desno, prišli so novi šefi in pol leta država ni delovala. Z večanjem števila ministrstev zdaj je podobno.

Minister Virant je dejal, da bi z ukinitvijo polovice občin prihranili 20 milijonov evrov. Ko tega ni pokazal noben izračun, je rekel: "Dobro 20 ne, enih 10 pa morda ..." Po mojem mnenju se niti 10 milijonov tako ne da privarčevati, saj bi procedura ukinitve občin zamajala stabilnost sistema, občine bi se morale združiti, morali bi izpeljati referendume in tisti upravi, ki sta zdaj v mali in veliki občini, tisti ljudje ... niti eden ne bi šel domov, vsi bi prišli v novo upravo. To so tako majhne številke, da je ukvarjanje s tem postopkom čisti eksperiment brez učinka. Ta zgodba okoli ukinjanja občin se mi zdi strel v prazno. Za politične namene.

Vendar ali nimajo prav majhne občine največ težav s financiranjem? Glede na razrez finančne pogače dobijo tiste z manj prebivalci, če zelo poenostavim, ravno dovolj, da popravijo eno cesto, potem pa denarja zmanjka za drugo.
Sistem financiranja je odvisen od različnih dejavnikov. Najmočnejši dejavnik je število prebivalcev, a na to odpade še kar nekaj količnikov, ki uravnotežijo financiranje, npr. velikost občine, število mlajših od 15 let, število starejših od 60 let itd. Ta formula skuša ujeti stroške, ki jih neka občina ima, zato da pokrije obvezne naloge, ki jih mora opravljati. Za razvojne naloge pa so potem ne voljo druge dajatve, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, komunalni prispevki itd., a to je zunaj koncepta rednega financiranja.

Tako da ta ključ nekako vendarle deluje. Seveda obstajajo tudi anomalije, ampak mislim, da je dovolj količnikov, ki to ustrezno uravnovesijo. Načrt razdelitve finančnih sredstev je torej ustrezen za naloge, ki jih občina mora izvesti.

A občine se pritožujejo, da je država veliko obveznosti preložila nanje, pritok denarja pa se ni povečal. Za kaj konkretno gre? Katere so te obveznosti, ki jih je država dodatno naložila občinam?
Kot primer lahko navedem socialno varstvo ali socialne programe. Nekatere občine so imele težave zaradi plačila prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, saj se je ta strošek preložil na občine. Res se je drugje nato prikazalo, da so občine zaradi tega dobile več sredstev, a se je hkrati tudi zmanjšala povprečnina in so občine v splošnem dejansko dobile manj ob omenjeni novi obveznosti. Ponekod se to precej pozna, ponekod ne.

Drug tak primer so stroški plačila vrtca, kjer imamo precejšnje olajšave, kar je stroške občanov zmanjšalo. To je sicer dobro, a hkrati se tega izpada sredstev za občine ni nadomestilo in tu so resne težave, ker se s tem omaja sistem financiranja občin.
Seveda se občine na neki način znajdejo - tudi z zadolžitvami. Precejšen del zadolžitev je šel na račun investicij, ker se občina lahko zadolži samo za investicije. Sredstva so šla za omenjene transferje, za investicije ni ostalo sredstev in potrebna je bila zadolžitev. A pri tem je treba poudariti, da je zadolžitev občin v sistemu našega skupnega dolga minorna.

Ne bi torej rekli, da je zadolženost občin velik problem?
Ne. Zadolženost občin je v primerjavi z občinami v soseščini majhna. Zadolženost je sicer eden izmed argumentov, ki naj bi govoril v korist ukinjanja občin: da so prezadolžene in premajhne in podobne cvetke. Ni res, izjemno malo zadolžene so. Majhne občine, manjše od 5.000 prebivalcev, so enkrat manj zadolžene kot tiste večje. To pomeni, da so prav tiste občine, ki naj bi bile predvidene za ukinitev, manj zadolžene kot drug. Govorim seveda nominalno, o zadolženosti na prebivalca.

Tako ta argument niti približno ne zdrži. Res je sicer, da imamo tri precej zadolžene občine na prebivalca, in ker so majhne, to znese več. A glede "prezadolženosti" ni bilo narejene nobene analize, o tem se govori na pamet in je to floskula. Kaže se na tri občine, ki imajo s tem težave, a to so pač ekstremni primeri, poleg tega pa je treba pri teh občinah pogledati razloge za prezadolžitev. Nekatere so se morda res "prekalkulirale", druge pa so lahko "žrtve" sprememb zakona. Nekaj se prej ni štelo za zadolžitev, zdaj pa se šteje ... Tak primer je lizing, ki po novem spada med zadolženost.

V povprečju pa slovenske občine niso prezadolžene, njihov dolg predstavlja le nekaj odstotkov javnega dolga in zaradi tega država nima nobenih težav.

Torej gre občinam bolje, kot pa misli javnost.
Občine zagotovo imajo težave, predvsem zaradi "stiskanja" pri financah. Krčenje prihodkov in razlika do potrebe po sredstvih se na državni ravni kažeta v javnem primanjkljaju. Občine pa te možnosti nimajo in so stisnjene v kot, da se z maksimalnimi racionalizacijami skušajo prilagajati situaciji. Težava je, da se sredstva krčijo. V zadnjih letih so se prihodki občin znižali za 10 odstotkov. Primerne porabe je zdaj 18 odstotkov manj, kot je izračunano po zakonu o financiranju občin. To pomeni, da občine dobije za 18 odstotkov manj sredstev, kot bi morale, ker se niža primerna poraba. Vsako leto je v proračunu manj sredstev za občine, hkrati pa se govori, da imajo občine še vedno možnost racionalizacije.
Težava ni v nižanju sredstev, saj če je manj sredstev, je logika ta, da je treba nekaj odrezati. Težava je v tem, da se ne niža stroškov občin, in tukaj smo skušali z vsemi vladami izpeljati postopek racionalizacije stroškov, a prav vsakokrat se nam zgodi, da vlada prej odide, preden pridemo do rezultata.

Rezanje stroškov v smislu, da država vzame naloge nazaj?
Ne. Imamo precej nepotrebnih stroškov. Naj povem en tak "štorast" primer. Gre za vodovodne priključke, saj je treba vsak števec po uredbi umerjati po petih letih uporabe. Ti števci imajo 10 let garancije, a ker se državi zdi ceneje števec zamenjati kot pa dati v umerjanje, se vsakih pet let vse števce v občinah menja. Predstavljate si, kako velik je ta strošek za občine. Takšne anomalije so. Že deset let skušamo rešiti to zadevo in vedno se najde nekje nekdo, ki z nekim, ne najbolj pametnim argumentom to stvar "zavije" po svoje in se nič ne spremeni.

Pa tudi primer iz financiranja, ki izhaja iz 21. člena zakona o financiranju občin, je tak. Na občini se vsaj en človek ukvarja s projekti, vlogami in popravki, na državni ravni pa prav tako kar nekaj ljudi. Tukaj se lahko stvari poenostavijo in to je minister Virant razumel. Pripravljen je bil predlog zakona, ki je bil v proceduri, vlada ga je sprejela, a ker se je zgodil padec vlade, se je to ustavilo. Šlo je za poenostavitev, ki je pomenila, da ni treba vnaprej vlagati projektov, ampak se samo na koncu pogleda, ali so bila sredstva porabljena, kot je potrebno, v skladu z zakonom. To so poenostavitve, ki bi hitro prinesle rešitve, precej manj dela na občinski ravni in s tem tudi nižanje stroškov. Če pač za to ne potrebujemo posebnega človeka, bi ta delal kaj drugega ali pa ga pač ne potrebujemo. A ta težava se vleče skozi leta in tega je precej.

To pomeni, da je na občinskih upravah preveč ljudi?
Zagotovo. V občinski sferi so bila zadnja leta dodatne zaposlitve, samo zaradi dodatnih zahtev, ki so bile dane skozi zakonodajo, uredbe ...

Mi vsakemu ministru predlagamo, da naj vendarle načrtovane spremembe skuša uskladiti z občinami, da bi lahko delali koristne stvari, sicer pa naj pustijo stvari pri miru. Z veliko večino popravkov, mogoče celo v dobri veri, povzročijo samo še dodatne težave in dodatne stroške in tega si v teh časih ne moremo privoščiti. Takšna nestabilnost sistema ni dobra; na primer na področju okolja in prostorskih načrtov. Vsakih nekaj let se nekaj spreminja v zakonih. Pa saj se vendar ne moreš iti nekega prostorskega razvoja, če moraš vsakih nekaj let vse pripravljati na novo. Imaš neki prostorski načrt, ki pa ga moraš enkrat pripraviti tako, potem drugače, popravljati, pa spet popravljati ... Nastajajo stroški in čas beži. Pri tem pa je prostorski razvoj ena najpomembnejših nalog občine.

Velik del izvajanja občinskih projektov pomenijo evropska sredstva. Po besedah vašega kolega iz sorodne organizacije so evropska sredstva v občinah pravzaprav edini vir denarja za naložbe. Se strinjate?
Niso edini vir, so pa izjemno pomemben vir. So tisti vir, ki narekuje investicije v občinah, ki nam daje tempo v gradbeništvu, gradnji infrastrukture ali pri razvojnih projektih. Dobro je, da sredstva, ki so na voljo, uporabimo tam, kjer jih potrebujemo, a to je le en del zgodbe. Drugi del je ta, da je treba imeti tudi dobrih 30 odstotkov lastnih sredstev. To je kar velika težava, saj občine nimajo dovolj sredstev za lastno udeležbo in odpovedujejo projekte.

Hkrati pa so se pojavljale napake in zdaj morajo občine vračati denar.
Težave so predvsem pri velikih kohezijskih projektih, torej gradnji infrastrukture, kanalizacije, čistilnih naprav, vodovodov ... Po pravilih Evropske unije se projekti lahko odobrijo tudi na podlagi idejnih načrtov, torej brez gradbenega dovoljenja. Izvajalec po odobritvi projekta pridobi gradbeno dovoljenje. Pri nas je težava, ker zelo radi spreminjamo pravila igre in v času, ko so izvajalci že izbrani in je idejni projekta odobren, spreminjamo uredbe ipd.

Tako pogosto ni bilo mogoče pridobiti gradbenega dovoljenja na enak način, kot je to bilo predvideno v razpisu. Kdo je kriv? To je resna dilema. Verjamem, da bo velika večina občin, ki bodo morale vračati denar, tožila državo. In skoraj zagotovo bodo to tožbo dobile. Te težave, ki jih je skuhala država, bo morala država tudi plačati.

Bi katere izmed naštetih težav lažje reševali, če bi imeli pokrajine?
Težava je to, da je naš sistem naslonjen na državo. Imamo državo in imamo občine. Ustavna ureditev, zakonska ureditev sta takšni. Da, težava je, ker nimamo pokrajin. Na tej vmesni ravni imamo izjemno pomanjkljivost. Zaradi tega je sistem nestabilen, saj čim se nam država malo zamaje in vlada zašepa, imamo volitve in takrat glavnina sistema ne deluje. Tam, kjer imajo pokrajine, vmesne sisteme, se to ne dogaja. Lahko ukinemo dve tretjini občin, pa ne bomo rešili problema vmesne ravni, zato s poskusi v smeri zmanjšanja števila občin ne rešimo nič. Občina mora biti zelo blizu ljudem. To pomeni, da se je treba resno pogovarjati o pokrajinah, saj je to dobro za državo; ne zaradi nekih dodatnih funkcionarjev ali stroškov. V združenju občin celo pravimo, da se pokrajine splača uvesti, ker bo izkupiček večji kot zdaj.

Še k financiranju iz drugih virov. Nezanemarljiv prihodek je za občine tudi davek od stavbnih zemljišč, ki bi ga (in ga verjetno bo) nadomestil davek na nepremičnine. Prvemu predlogu ste nasprotovali. Zakaj in kakšna je torej vaša rešitev izvedbe tega zakona?
Po pravilih igre bi morale biti občine tiste, ki se ukvarjajo z davkom na nepremičnine, pri predlaganem pa je država skušala nastavljati inštrumente za občine in narediti sistem po lastni meri, brez resnega pogovora, kaj šele uskladitvijo z občinami. Kar nekaj težav je bilo vgrajenih v predlogu tega zakona. Zato smo občine jasno povedale, da nas potiskajo v situacijo, ko nimamo nobene druge izbire kot pa ustavno presojo. Lahko rečem, da nam je bilo že vnaprej jasno, da bo sodišče anomalije, vgrajene v zakon, razveljavilo. Ne vem, kako je to bilo to jasno le nam, ne pa vladni strani. Škoda časa in energije tako občin kot vlade, saj smo se s tem ukvarjali veliko časa, na koncu pa nimamo nič.

Ustavno sodišče je razveljavilo tudi tisto, na kar se mi nismo pritožili, tako da je bila vsa stvar štorasto in nestrokovno pripravljena. Sploh ne vem, ali je bilo v zakonu kaj, kar bi "dobro stalo".

Velika težava je bila predvsem podlaga za odmero davka. Podlage so bile vzete iz prostorskih aktov, ti pa niso pripravljeni kot osnova za davke, zato so nastajale anomalije. Vključena je bila tudi neka formula, na katero se skoraj ni dalo pritožiti ... V prostoru je stanje razgibano in specifično in vsak primer je neka svoja zgodba, ki se ga ne da spraviti v neko formulo. Tako smo se bili na občinah prisiljeni odzvati, saj so se večje težave tega zakona navezovali prav na občine in pri tem smo bili izjemno nemočni. Sprememba prostorskega načrta za potrebe samega davka pa seveda ne pride v poštev, saj se prostorski načrti sprejemajo na pet, sedem ali več let. To je bil prvi segment težav.

Drugi segment pa je bil ta, da se je občinam kar nekaj sredstev odvzelo, ker je bil zakon pripravljen v veliki meri kot poskus krpanja javnih financ v državnem proračunu. Ta vrsta davka pa to preprosto ne sme biti, ampak mora biti neki inštrument za urejanje prostorske politike na lokalni ravni, saj se s prostorom ukvarja občina, ne država. Država sprejema državne prostorske načrte, recimo za avtoceste ipd., s pozidavo prostora pa se ukvarjajo občine, kar je edino logično. Povsod po svetu je tako.

Lokalni davek torej.
Tako je. In čim je država želela pristaviti svoj lonček, so nastale težave. Ustavno sodišče je presodilo, da je šlo za poizkus, ki "ni pil vode po logiki stvari". Pri vsem tem pa je davek za stavbno zemljišče in potem seveda davek na nepremičnine edini resni avtonomen vir občin. In tukaj so bila postavljena pravila igre na način toliko bo davek in to je to. Nobenih specifik terena niso upoštevali. Kot primer naj navedem mestna jedra. Občine nadomestil za stavbno zemljišče v mestnih jedrih skoraj nimajo oziroma je to simbolično, saj želijo spodbujati življenje v mestnih jedrih. In prav tukaj je bil davek na nepremičnine tudi desetkrat višji kot prej nadomestilo. To je bil signal za obrtnike, podjetnike, da morajo "spokati", posledično pa bi spet imeli prazne ulice, kar je slabo z vidika turizma. Imeli bi škodo.

Vemo, da se je tudi nova vlada odločila, da bo uvedla davek na nepremičnine. S tem nimamo težav, imamo pa težavo s tem, da ni komunikacije z lokalno ravnijo. Davek je treba oblikovati tako, da bo imel rep in glavo, da bo prestal ustavno presojo ter da bo od njega korist, in ne škoda.

Pozornost je vzbudil tudi predlog novele zakona o lokalni samoupravi, ki med drugim predvideva, da bi bili župani manjših občin (pod 5.000 prebivalci) neprofesionalni. Vi temu niste naklonjeni.
To je sicer v veliki meri stvar odločitve tistega, ki kandidira za župana. Če ni profesionalni župan, nima nič manj odgovornosti, a če prevzame odgovornost tako, da si vzame manj časa za občino, to ni samo njegova težava, ampak tudi težava občanov. Na koncu seveda odločijo volivci.

Ljudska logika je, da neprofesionalni župan manj stane, ker ne dobiva plače.
Na lokalni ravni se tudi skozi volitve pokaže, da ljudi zanima predvsem to, kaj od tistega, kar potrebujejo, bodo v svojem prostoru dobili in kaj bodo pridobili v razvojnem konceptu. To šteje. Vse druge zgodbe, npr. okoli racionalnosti rabe sredstev, korupcije ipd., imajo sicer izjemno pomembno težo, ampak najbolj, vsaj po mojem mnenju, pri ljudeh šteje predvsem to, kaj lahko pričakujejo od kandidata, kaj bo naredil za njih. In če že vnaprej povemo, da bodo župani lahko samo neprofesionalci, izločimo pomemben del potencialnih dobrih županov, ki bi želeli funkcijo resno opravljati.

Plače županov pa v primerjavi z javnim sektorjem niso nekaj tako posebnega, da bi rekli, da bomo na tek način privarčevali. Je pa motivacija na strani župana, da čim več naredi, saj je vsaka štiri leta na tapeti. Si predstavljate, kako bi javni uslužbenci v svojih okoljih ali na svojih institucijah delali, če bi vsaka štiri leta čakali, ali jih bo predstojnik potrdil ali pa bodo morali domov? Po mojem mnenju bi bila angažiranost drugačna.

Pomemben je predvsem vidik odgovornosti, ki je skoraj v celoti na županu. Če je na občini kaj narobe, če se odkrije kakšna nezakonitost, odgovarja župan. Neresno bi bilo to odgovornost prestavljati na neprofesionalce, ker bi v tem primeru po mojem mnenju dobili šibkejše župane, kar bi bila precejšnja škoda za razvoj drobnih, manjših okolij.

Pravite, da bodo ljudje izvolili tistega, za katerega verjamejo, da bo zanje nekaj naredil, hkrati pa imamo že kar nekaj županov, ki imajo v predalih nepravnomočne in pravnomočne obtožnice, ki so že nepravnomočno obsojeni ... In kljub temu ni izključeno, da ne bodo znova izvoljeni.
Župani so takšnih in drugačnih karakterjev. Župani so postali, ker so ljudje verjeli, da bodo naredili tisto, kar so obljubili, oziroma jim dali tisto, kar potrebujejo.

Odnos do prej omenjenih obtožnic in obsodb pa kaže, kako velik je dvom o delu organov pregona v Sloveniji in kako veliko je nezaupanje v sodni sistem. Zato tudi če se zgodi neka obtožnice, ljudje tega ne vzamejo kot dokaz krivde, ampak si rečejo: "Prav, bomo videli, kaj se bo iz tega izcimilo, ampak za nas je pa lahko koristen." Seveda imajo tudi te stvari težo pri odločanju, ampak zakaj so kandidati s tem bremenom izvoljeni, kaže samo na to, da občani računajo na učinek.

Bi morda takšne težave rešil zakon za odpoklic župana? Za zdaj se na tem področju sicer nič ne dogaja.
Ta zakon je bil tako rekoč pripravljen. Bilo je sicer nekaj dilem, ampak proti koncu je bil v veliki meri izčiščen, predvsem kar se tiče ustavnosti. Združenje občin je tukaj zavzelo držo, da je treba inštrumente odpoklica župana narediti kar najvarnejše, kot je mogoče. Gre namreč za izjemno spolzek teren zaradi mogočih zlorab. So namreč okolja, kjer je odnos med občino in politiko v občini zelo napet. Tam se poskuša uporabiti vse mogoče prijeme za to, da bi se uveljavila neka lastna politika, in v takšnih okoljih bi slabo dodelan inštrument povzročil veliko nestabilnosti pri delovanju občine, kar je za občane seveda škoda. Če poračuni niso sprejeti, če so neprestano nekakšne kampanje, volitve, če se procesirajo samovšečne zadeve ... to za nobeno okolje ni dobro.

Poglejmo državno raven. Resnih ukrepov na področju financ ni, ker imamo volitve na volitve in poskušajo biti vsi predvsem všečni volivcem. Zato imamo pač javni dolg in ... enkrat nas bo streznilo. Na občinski ravni je veliko več stabilnosti. Mislim, da precejšen del težave nestabilnost v naši državi rešuje prav lokalna sfera, ker je sistem tu stabilen. In če sem vnesemo inštrument odpoklica župana in ta ni domišljen, bomo dobili isto zgodbo tudi na lokalni ravni.

A poudarjam, da pa se strinjam z argumentom, da je bolje imeti tak inštrument v zakonu kot pa kocke na ulici. V tem kontekstu je tako treba poiskati neko pragmatično varno rešitev, ki jo lahko ljudje, ki se pač odločijo, da imajo dovolj, uporabijo. Z možnostjo odpoklica se torej strinjam, a ga je treba narediti s pametjo, kar pomeni, da je treba maksimalno izločiti možnost, da bi ga politika izrabljala. Ko smo o tem razmišljali, smo ugotovili, da bi bilo dobro, da se v takih primerih razreši tako župana kot občinski svet. V občinskem svetu je namreč v veliki meri vsa lokalna politika in dobro je, da vedo, da lahko tudi oni gredo v preverbo, ne pa da samo župana porinejo na volitve. Bojazen, ki pa se pojavlja, pa je ta, da bi ta inštrument odpoklica resno posegel v inštrument volitev. Volitve so tiste, ki morajo biti osnovna izbira lokalnih oblasti. Tega se ne sme povoziti, zato mora biti odpoklic župana le ventil za ekstremne primere.

Glede na vse povedano ali lahko naštejete področja, na katerih so občine najbolj šibke, za katera kot predsednik združenja občin ocenjujete, da bi jim morali župani dati veliko več pozornosti?
Na občinah se zadnje čase veliko ukvarjamo s financami, ker se nam sredstva se nižajo tudi na dokaj nekorekten način. Sredstva so skoraj razpolovljena, kar so najbolj občutile najšibkejše občine; ne najmanjše, ampak najšibkejše. Močne tega skoraj niso občutile. Takšno varčevanje pri najšibkejših je skregano z vsako logiko, tako da se v teh občinah zagotovo krpa proračune, skušajo nekako izpeljati čas do konca leta. V sklepni fazi so tudi kohezijski projekti. Ti se končujejo, tako da je s tem veliko dela. Če projekt ni zaključen, lahko pade in treba je denar vračati. To so za občino zelo resne stvari.

Sicer pa so občine so zdaj precej angažirane tudi z novo finančno perspektivo, ta trenutek pa seveda tudi z volitvami. Te so pred vrati in vsak izmed nas, ki smo se odločili za kandidaturo, se ukvarja tudi s tem.

Vi boste torej znova kandidirali? Ste v tem mandatu izpolnili vse, kar ste si zadali?
Ne, seveda ne. Na lokalni ravni je treba predvsem zaznati, kje so težave in potrebe in potem na teh področjih obljubiti, da se bo poskušalo poiskati možnosti in vire za izvedbo. Dejstvo pa je, da je potreb neprimerno več kot pa je možnosti za izvedbo, tako da je odgovorno vedeti, kako in kaj se lahko naredi. Ampak obljubljati, da bo vse urejeno, pa je neresno. So stvari, za katere se vnaprej ve, da so nujno potrebne in da se lahko nekaj naredi. In za to te ljudje "držijo". Tu ni umika.

Pri nas (Smrdel je župan občine Pivka, op. a.) je tak problem pri oskrbi z vodo. Gre za težavo četrtine Slovenije; imamo 11 projektov, ki že leto dni čakajo na potrditev. Za občine so to izjemno veliki projekti. Za našo; skupaj z občino Postojna, je ta projekt vreden 40 milijonov evrov in na ta projekt čakamo. Obljubili smo ga že dolgo nazaj, naredili smo vse, kar je v naši moči, zdaj pa čakamo na odobritev in izvedbo. Tako da nas v naši občini v naslednjem mandatu, če bom dobil to možnost, čaka ogromno dela.