Po njegovem mnenju pa se lahko nekaj premakne na drugih točkah. Predsednik LDS-ovega odbora za zunanjo politiko in mednarodne zadeve je opozoril, da imata dva, ki se o nečem ne moreta dogovoriti, le dve možnosti. Ena je, da se ne dogovorita, druga pa, da spor razrešita na sodišču in arbitraža je prav to zadnje. Na očitke nasprotnikov arbitražnega sporazuma, da ima Slovenija do določenih točk nesporne pravice, pa je odgovoril, da ni arbitraže na svetu, ki bi nekomu drugemu odvzela tisto, kar so njegove nesporne pravice.

Minister za pravosodje in predsednik mestnega odbora LDS-a Aleš Zalar je izpostavil točke arbitražnega sporazuma, ki temu po njegovem mnenju dajejo dodano vrednost. Prva je, da arbitražni sporazum zagotavlja rešitev, a ne zapira vrat iskanju rešitve med samim procesom postopka arbitraže, bodisi med obema stranema, bodisi s pomočjo arbitrov, ali s pomočjo mediacije. Pri tem z arbitražnim postopkom ostajamo pri postopkovnih rešitvah, ki se uvrščajo med metode mirnega reševanja sporov, kar je za Zalarja in LDS ključnega pomena.

Zalar: Na referendumu se ne odloča o meji, ampak o tem, kdo bo o meji odločal
Zalar je ob tem opozoril še, da državljani na referendumu ne bodo odločali, kje so meje, ampak o tem, kdo bo o mejah odločal. Dodal je, da se premalo poudarja, da gre za ekspertno arbitražno odločitev in da bo Slovenija imela pomembno besedo pri izbiri arbitrov in da se tudi prek tega lahko pride do ugodne rešitve. Za Zalarja je tako izbira arbitrov ključnega pomena.

Pravosodni minister je ob tem poudaril še, da je država z arbitražnim sporazumom dosegla nekaj, kar se je med pogajanji o Rehnovih predlogih zdelo nemogoče. Ključna točka zastoja pogajanj je bila namreč hrvaška nepripravljenost, da različne izjave, dokumente in skice, ki prejudicirajo mejo, umakne iz pogajalskega procesa. Slovenija pa je z arbitražnim sporazumom dosegla, da nič, kar je bilo storjeno po 25. 6. 1991, ne more vplivati na potek meje, in to je določeno tudi v dveh členih arbitražnega sporazuma, v 5. in v 8. Državljane in državljanke je Zalar pozval, da se udeležijo referenduma in glasujejo za, saj bi bilo slabo, če bi z zavrnitvijo arbitražnega sporazuma prišli v stanje, ki bi vsi prejudici ponovno zaživeli.

Drčar Murko: Plovba določena z Anconskim sporazumom
Evropska poslanka Mojca Drčar Murko pa je odgovorila na nekatere pomisleke, ki se v zadnjem času pojavljajo med nasprotniki arbitražnega sporazuma. Glede izjave članov Panevropskega gibanja, da arbitražnemu sporazumu nasprotujejo zato, ker bodo odločitve arbitrov dokončne, je dejala, da tovstni instituti mirnega reševanja sporov veljajo že več kot 100 let in arbitraža je alternativna metoda reševanja sporov oziroma nekaj, kar izbranim arbitrom omogoča, da ko so preučili obe strani, mednarodno pravo in druge okoliščine, dosežejo končno odločitev. In smisel je, da je odločitev dokončna, je poudarila. Slovenija in Hrvaška sta namreč po njenih besedah izčrpali možnosti za neobvezujoče dogovore. Nezaupanje v dokončnost sodbe pa po njenih besedah meče neresno luč na Slovenijo.

Glede tega, da naj bi bila, če ne bo določen dostop Slovenije do mednarodnega morja, ogrožena Luka Koper, kar poudarja precej nasprotnikov arbitražnega sporazuma, pa je dejala, da to ne drži. Že leta 2000 so bile namreč z Anconskim sporazumom, ki so ga podpisale Slovenija, Hrvaška in Italija, določene obvezne poti trgovskih in vojaških ladji proti Kopru in Trstu po hrvaških ozemeljskih vodah, nazaj pa skozi italijansko morje.