Od nekdaj je želela pomagati na katerem od kriznih žarišč, pripoveduje mlada humanitarka Martina Lešnik z Mute. Zaostritev razmer na Bližnjem vzhodu je pozorno spremljala vse od 7. oktobra lani in si prizadevala priti na palestinsko ozemlje. Končno ji je uspelo, a ne v Gazo, kamor si je želela, ampak na Zahodni breg. Danes, ko je že spet doma, pravi, da se iz Gaze najverjetneje ne bi vrnila. "Če odideš v Gazo, se zelo verjetno ne vrneš," je povedala v oddaji Ob osmih. "Upam, da mi bo prihodnjič uspelo. Upam pa tudi, da ne bo treba oditi, saj se zavedam, da je tveganje veliko. Tisto območje je tempirana bomba. Ne veš, kdaj in kako ti grozi smrt."

Življenje v begunskem kampu

Martina Lešnik je tri dni preživela v begunskem kampu. Kot pravi, je to povsem drug svet. "Gibanje je omejeno na en kilometer. Vse je prašno. Povsod beton. Počutila sem se kot v živem zaporu. Ne zaradi ljudi, zaradi celotne situacije. Vojaki so pri vhodu, v stolpu. Nadzorujejo vse. Po 16. uri, ko se zmrači, ni več taksijev, ki bi te odpeljali v mesto. Vojaki pridejo s stolpov in krožijo naokrog." Na Zahodnem bregu so razmere bistveno boljše kot v Gazi. A ljudje niso sproščeni, pravi Lešnik. "Ne počutijo se varne. Zapirajo se v hiše, tudi zdaj, v času ramazana, ko bi v normalnih okoliščinah vladalo praznično razpoloženje. Tako pa razmišljajo o svojcih, prijateljih, znancih, ki so ostali v Gazi." Stike imajo lahko samo, kadar imajo v Gazi dostop do interneta. "Pogovarjala sem se z ljudmi, ki se že od 7. oktobra lani niso slišali s svojci in prijatelji. Ne vedo, ali so živi. Čakajo, da se bodo odprle meje." Sicer pa na Zahodnem bregu hodijo v službe, tudi zaloge hrane in vode lahko obnovijo. A je vse zelo drago. "Palestinci so zelo povezani, skrbijo drug za drugega. Za tiste, ki nimajo, bodo vedno poskrbeli. Je pa vse skupaj zelo negotovo. V Betlehemu so mi povedali, da se Izrael lahko kadar koli odloči, da bo na primer prekinil dobavo elektrike ali vode. To lahko traja tudi po 14 dni, kar pomeni, da lahko kupijo vodo samo v trgovinah. To je zelo drago in pomeni dodaten strošek. Osnovna higiena je zelo na minimumu."

Bodo še kdaj lahko živeli skupaj?
Palestinci v tem trenutku zelo trpijo, a so še vedno ponižni. "Vse zaradi miru. Ne vedo sicer, kako dolgo bo rušenje in streljanje trajalo, in tudi ne, koliko časa bo potem minilo, da se bodo rane zacelile in bodo lahko začeli odpuščati. Verjamejo, da ni druge rešitve kot enotno ozemlje za oboje in da bodo lahko živeli z roko v roki. Pravijo, da najboljši prijatelji ne bodo nikoli, ker je to neizvedljivo, ampak da bodo znali živeti v sožitju. Tako Palestinci. Izrael pa mora po mojem najprej sčistiti pogled na svojo superiornost. Podučiti jih je treba, kaj je res in kaj ne. Izgubiti morajo ego in se prizemljiti, vzpostaviti stik sami s sabo."