ICJ deluje od leta 1946. Petnajst sodnikov z devetletnim mandatom na položaje izvolita Generalna skupščina in Varnostni svet ZN-ja. V poštev pri reševanju odprtih vprašanj med Hrvaško in Slovenijo bi prišel t. i. pravdni postopek med državama, za kar pa morata prej skleniti sporazum. Država, ki med sodniki nima sonarodnjaka (kot sta Slovenija in Hrvaška), ima pravico do imenovanja sodnika ad hoc, ki praviloma ni njen državljan.

Stroka pa je v primeru ICJ-ja zadržana predvsem zaradi dolgotrajnih postopkov.

Arbitraža o izbiri arbiterja?
Slovenska stran se z izbiro hamburškega sodišča za pomorsko pravo ne strinja zaradi njegove predmetne osredotočenosti zgolj na vprašanja morskih voda, v tem primeru razmejitve. Hrvaška pa slovenskemu predlogu - mednarodno sodišče za mediacijo in arbitražo pod okriljem Ovseja v Ženevi - očita neizkušenost, saj v svojem obstoju še ni odločalo o razmejitvah med dvema državama, poleg tega pa južna soseda očita slovensko kadrovsko premoč. V okviru ženevskega sodišča namreč delujejo štirje Slovenci in le dva Hrvata.

ICJ v Haagu ima na drugi strani pestro zgodovino razsojanja med državami. Prvi sta se nanj zaradi spora o mejnih ozemljih leta 1957 obrnili Belgija in Nizozemska. Dve leti pozneje je sodišče z desetimi sodniškimi glasovi proti štirim razsodilo v korist Belgije. Trenutno se zaradi ozemeljskih sporov (na morju in kopnem) pred ICJ-jem med drugim nahajajo Romunija in Ukrajina (od l. 2003; razmejitev na Črnem morju), Nikaragva in Kolumbija (od l. 2001; spor zaradi kopenske in morske meje), Nikaragva in Honduras (morska meja) ter Niger in Benin (splošna razmejitev; primer je tekel med letoma 2002 in 2005).