Kako se je to lahko zgodilo? "Ta vlada razume medijski svet na način bipolarnosti – si za ali proti vladi. Toda to bipolarnost moramo zavreči," poudari novinar in urednik na Mladini Jure Trampuš. "Medijski svet ni bipolaren, je multipolaren. Ljudje nismo samo levi ali desni, liberalni ali neliberalni, projanševski ali protijanševski. Svet ni črno-bel. Če pristanemo na to, da smo mediji samo vladni, potem nismo več mediji. Potem ne potrebujemo Slovenske tiskovne agencije, ampak je dovolj, da imamo le urad vlade za komuniciranje. Toda če bo ugasnila Slovenska tiskovna agencija, bo ugasnila tudi demokracija v Sloveniji!"

Dolgoletni spremljevalec notranje politike, novinar in komentator Reporterja Igor Kršinar k temu doda, da si "vlada hoče podrediti vse medije, ker se je vladajoča stranka zelo 'orbanizirala'". "Recimo, da je bila ta stranka (SDS, op. p.) v času prvega slovenskega predsedovanja Evropski uniji še 'normalna' desnosredinska stranka. Pred volitvami 2008 jo je podprla Angela Merkel. Pred zadnjimi volitvami 2018 pa Merklova ni podprla te stranke, pač pa jo je prišel v Slovenijo podpret Viktor Orban, ki ima določene težave z razumevanjem demokracije in temeljnih svoboščin, kot jih razume Evropska unija. Slovenija pa gre ravno po poti Madžarske," razlaga Kršinar in poudari, da je svoboda medijev eden od osnovnih postulatov, na katerih je utemeljena EU: "Brez tega ni svobode. Če nimamo svobodnih medijev, ne moremo reči, da živimo v demokraciji. Potem smo bližje razmeram, kakršne poznamo v Rusiji ali v Turčiji, kjer sicer formalno obstaja demokracija, ljudje hodijo na volitve, a je jasno, kdo vlada. Zelo me žalosti, da Slovenija zbuja pozornost v Evropskem parlamentu, v Evropski komisiji, da smo od zgledne države postali problematična država ali grdi raček."

Ljudje ne prenašajo žaljenja

Razmere v slovenski notranji politiki so še vedno zapletene – del opozicije napoveduje bojkot dela parlamenta, vlada ne zapira nobene fronte, ampak odpira nove, 27. aprila se je na ulicah glavnega mesta zbralo 10.000 ljudi. Jure Trampuš meni, da gre pri protestih za obliko političnega pritiska, ki pomeni dvoje: "Prvič, je to opomnik, da volivci ne pozabljajo afer z maskami, ne pozabljajo ljudi, ki so umrli v domovih za ostarele za covidom-19, ne pozabljajo sovraštva, ne pozabljajo odnosa do kulture itd. Drugič, pa protesti dajejo smisel ljudem, ki so razočarani, osamljeni, takim, ki ne najdejo trdnih temeljev v državi, kjer te predsednik vlade žali vsak dan. Mislim, da bodo protesti le še rasli. Bolj kot jih bo politika ignorirala, močnejši bodo. Prej ali slej bo politika morala to vzeti v obzir. Ker za zdaj jih vlada ignorira, še več, vlada kaznuje protestnike, da potem vse to pade na sodišču, a to je že druga zgodba."

Kršinar ob tem pojasnjuje, da imamo predsednika vlade, ki iritira ljudi – s svojim arogantnim obnašanjem, žaljenjem in drugimi potezami. "Tako jih spravi na ulice več, kot bi jih, če bi deloval zmerno. Če je v času epidemije prišlo deset tisoč ljudi, si predstavljajmo, koliko ljudi bo na ulicah, ko ne bo več epidemije. Ali pa takrat, ko bo Slovenija predsedovala EU-ju. Če bodo slučajno tedaj meje zaprte, sem prepričan, da bo na ulicah trikrat toliko ljudi." Kršinar še v zvezi s komunikacijo politične elite dodaja, da se pri nas politiki premalo zavedajo, da so predstavniki vseh državljanov – tistih, ki so jih volili, in tudi tistih, ki jih niso: "In če se nekdo obnaša, kot da predstavlja le svoje volivce proti tistim, ki me ne podpirajo, potem povzroči tako reakcijo, da so ljudje na ulicah. To je narobe."

Volilna pravica se ne konča pri volilni skrinjici

Trampuša ne moti, da so ljudje na ulicah: "Prav je, da se ljudje organizirajo, da politično razmišljajo in da mirno, brez jeze izražajo svoja politična stališča. Zato imamo državo, da so ljudje politično aktivni. Politično aktiven nisi samo takrat, ko greš na volišče. Ravno to dejstvo, da so ljudje politično aktivni le na volišču, nas je pripeljalo do tega, da v Sloveniji nimamo prave politike. Morda je čas, da znova razmislimo, zakaj imamo državo, kaj z njo narediti. Sicer si je ne zaslužimo!" Strinja se tudi Kršinar: "Tako kot je medijska svoboda eden temeljnih postulatov demokracije, je tudi svoboda do zbiranja in izražanja mnenja eden temeljnih postulatov sedanje sodobne evropske demokracije. Brez tega ni demokratične družbe in tudi ne moremo svobodno izbirati svojih predstavnikov."

V podkastu pa tudi o tem, kaj se medtem dogaja v političnih poslanskih mehurčkih, kjer obe strani s spremenljivo srečo še vedno iščeta 46 glas, ki bi lahko spremenil parlamentarni status quo? Kakšne koalicije se napovedujejo pred volitvami?