V pogovoru za MMC je odhajajoči poslanec LDS-a spregovoril o tem, kako mu je pri srcu, ko se poslavlja od poslanske funkcije, o svojem delu v državnem zboru, svoji vlogi pri medijski zakonodaji in verskem zakonu (video), doživljanju sprememb v LDS-u (video), o tem, kako sta z Bogdanom Barovičem (SNS) prižgala cigareto, svojem osebnem slogu, prijateljevanju s poslanci, pa še kaj bi se našlo. Ni dvoma, Aleš Gulič je zanimiv sogovorec, ki ima veliko povedati.
V zdajšnjem sklicu parlamenta vas ne bo. Vam je kaj žal?
Ja, seveda mi je. Jaz sem se kot poslanec dobro počutil, hitro sem se privadil tega dela, po dveh mesecih sem lahko že dovolj suvereno nastopil. Rad sem bil med ljudmi, od tam sem dobil veliko spodbud in pobud za to, kar sem počel v parlamentu. S kolegi, ne glede na stranko, sem se dobro razumel. Celo radi smo se imeli, ne glede na to, kako se to čudno sliši.
Mnogi delijo mnenje, da bi bilo treba spremeniti zapleteni proporcionalni sistem, ker naj ne bi bil najbolj pravičen. Se strinjate?
Se strinjam, ker je v bistvu en del tega sistema zlagan, saj imajo ljudje občutek, da volijo osebo, nekoga s plakata, v resnici pa se znotraj te kuhinje zgodi, da volijo nekoga drugega in je neke vrste laž, to kar se počne v predvolilni kampanji. Nehote, pa vendarle je. Tako da se mi zdi, da bi bilo bolje ukiniti volilne okraje oz. stvar urediti tako, da bi vsaka stranka v volilni enoti dala na listo 11 kandidatov, ljudem bi se dala možnost absolutne preference. Tako bi lahko zbrali tistega med kandidati, ki jim je najbolj po volji, in na neki način bi se tukaj lahko reševala t. i. spolna kvota. Ljudje bi imeli neposreden vpliv na to, kdo bo izvoljen, ženska kvota bi bila bolj upoštevana, poslanci pa bi morali delovati v volilni enoti, ne samo v volilnem okraju. Čeprav bi to morali početi že zdaj, ker imajo generalni mandat. Delovati bi morali na območju celotne Slovenije, kar pa je malokdo počel. Tako bi bili v resnici poslanci vsega ljudstva. Zdaj pa so, sploh tisti, ki so župani, samo v svojih vrtičkih. Tam si izmišljujejo zgodbe o tem, kako je pomembno, da je župan poslanec, kar pa ni res.
Kakšno prihodnost napovedujete LDS-u? Stranka je v DZ-ju ostala brez odmevnih imen, kakršno je vaše, Anderličevo, Školčevo …
No, v DZ-ju se pač ne bo slišalo naših imen, ampak mislim, da mrtvi nismo, vsi smo še živi, zase, za gospoda Školča, Anderliča mislim, da bomo še vedno zelo aktivni. Tudi za gospoda Petka, Slavinca dvomim, da se bosta umaknila iz politike. Delovali bomo drugače, znotraj stranke, pa tudi sicer v javnosti, če bo ta zainteresirana.
Vi ste svojevrsten pečat v parlamentu pustili tudi s svojim osebnim slogom – vaš videz ni ravno vsakdanji, ko gre za poslance.
No, vsak ima kaj svojega. Tudi drugi poslanci niso vsi uniformirani. Vsaj trije so kako drugače prihajali v DZ. Res pa je, da se je to dogajalo šele po tem, ko so videli, da mene ni nihče požrl. Ampak to ni pomembno. To, da sem pred štirimi leti takšen vstopil v DZ, je bilo mogoče res nenavadno. Bilo je tudi neko opozorilo, da se da v DZ-ju tudi drugače delati. Ampak ta kapital bi lahko zelo hitro zapravil, če ne bi sicer delal dobro, v nekem permanentnem komuniciranju z vsemi kolegi iz vseh poslanskih skupin. To opozorilo mi je dalo neko možnost, da sem bil zanimiv, če bi delal slabo, bi mi pa to krvavo škodilo.
Ste zaradi tega svojega sloga kdaj doživeli kakšne kritike, se je ob vas zato kdo obregnil?
Nikoli. Vsi to mislijo. Ne vem, ali si ljudje želijo, da bi to kdo naredil? Ampak ni, nihče. Brez izjeme, pa zdaj govorim o vseh 90 poslancih v DZ-ju, 400 zaposlenih in 100 gostih, ki sem dnevno prihajajo. Tudi na cesti zelo zelo redko – pa še to po navadi zaradi kakšnih drugih nagibov – ne zaradi videza.
Predvidevam, da niste za kodeks oblačenja v parlamentu?
Ne, seveda ne. Še za to nisem, da so policisti, vojaki in gasilci preveč uniformirani. Ljudje naj bodo tako oblečeni, kot jim je všeč, kot se dobro počutijo. Tako so lahko tudi v delovnem smislu bolj uspešni. Drugo so protokolarne, slavnostne obveznosti. Pa še tam pridejo v poštev ne uniforme, pač pa bolj resna oblačila. Konec koncev pa – človek lahko namesto modrega jeansa obleče črnega, namesto zajedljivega napisa na majici izbere nevtralnega, usnje je pa tako ali tako vedno lepo.
Ko je bil v DZ-ju sprejet t. i. protitobačni zakon, sta z Bogdanom Barovičem (SNS) oba prižgala cigareto. To je tudi ena od asociacij ljudi, ko se omeni Aleša Guliča.
To je bila moja ideja. Jaz sem takrat Bogdanu povedal, da bom to naredil, vprašal je, ali se mi lahko pridruži. Seveda sem rekel, da ni problema. To je treba razumeti v smislu, da sta to naredila dva kadilca. Oba sva iz Trbovelj, tam je tudi ta svobodomiselnost, svobodoljubje malo na drugačnem nivoju kot drugje po Sloveniji. To je bila protestna gesta. Saj nisva kadila v dvorani. Prižgala sva in šla ven. Če gledate te stare Dnevnike, vidite, da se je na vseh odborih kadilo in tudi na plenarnem zasedanju se je lahko prižgalo in šlo ven. Ta vlada se je odločila, da bo udarila tudi po teh drobnih svobodah ljudi, in ji je uspelo, ker je vedno naskočila kakšno manjšino – enkrat policiste, drugič učitelje, kadilce … pač neke uradnike. Na začetku pa na primer novinarje. Vedno neko skupino, ki je manjša od večine. In ko nekajkrat to narediš, potem ljudje iz neke skupine reagirajo agresivno – »Če so nas, zakaj ne bi še drugih?« Tako se da vladati.
Znani so mnogi konflikti poslancev, do katerih je prišlo v DZ-ju. Ste se tudi vi zapletli v kakšen spor s katerim od kolegov?
Ne, nikoli z nikomer. In tudi nisem čutil nobene potrebe po tem. Mi smo se pri zakonih tudi sprli, rekli kakšno tršo besedo, a menim, da se da to regulirati s kultiviranostjo. Včasih sem jo sicer pri komu pogrešal, ampak naš parlament ni surov in grob – z izjemo par posameznikov, ki ta stil gojijo.
Katero zgodbo pa si boste kot poslanec najbolj zapomnili?
… (premišlja, op. a.)
Morda kakšne »šovinistične« opazke?
Seveda, bile so tudi 'znervirane' zadeve, ampak vedno me je bolj, kot denimo konflikt Rupar-Širca ali pa tisto, kar je bilo izrečeno na račun Majde Potrate ter gospoda Battellija na osnovi nacionalnosti ipd., 'znerviralo' to, da nekaterih poslancev po par mesecev ni bilo v DZ, da so bili nepripravljeni, da so 'vleteli' in govorili stvari, ki niso imele nobene zveze s tem, o čemer smo se pogovarjali, kar je bilo na dnevnem redu. Motilo me je, ko so nekateri vsa štiri leta vzeli kot neki privilegij, ki ga je treba izkoristiti tako, da se ne počne ničesar. To so stvari, ki jih je treba spremeniti. Nekateri so mandat vzeli kot sinekuro (donosna služba brez veliko dela, op. a.), brezskrbje, prideš ali ne prideš, se sem in tja pokažeš, narediš kakšen škandal in potem odletiš. Parlament ni prostor za to, temveč prostor za pogovor, za argumente, protiargumente, tudi za jezo in humor, ne pa za brezdelje.
Glede na to, da je ta pogovor bolj sproščene narave, bi bilo zanimivo izvedeti, s kom ste se v parlamentu najraje družili in zakaj?
Količinsko gledano, predvsem s poslanci iz lastne poslanske skupine, predvsem z gospodom Školčem. V nekem obdobju sva bila tandem, ki je potem tudi na neki način pomagal, da se je stranka postavila nazaj na noge. Sicer pa nisem veliko zbiral niti med drugimi poslanci. Na kavo smo, denimo, pogosto hodili z Lahovnikom, Polonco Dobrajc, včasih je bil zraven Branko Grims, pa Jožef Horvatov iz NSi-ja, nekaj časa je bil pogosto z nami Boštjan iz Lipe. Najbrž sem tudi koga spustil. Dokler se je kadilo v kuhinji, smo bili skupaj s kadilsko družbo. Dve leti, dokler smo bili še skupaj, sem bil tudi z Majdo Širca, ker sva imela skupaj pisarno, ampak … Meni so bili čisto vsi v redu – vsak po svoje zanimiv, simpatičen sogovornik, eni bolj, drugi manj. Nekaj prijateljstev je tudi nastalo v tem času. Življenje, kot je življenje tudi sicer.
Bi lahko rekli, da ste imeli kakšnega dobrega kolega iz nasprotnega tabora?
Da, vedno. Težko rečem, da bi bil kdo, s katerim se ne bi hotel srečati na hodniku. Tudi z Evo Irgl sva se na primer dobro razumela oz. dobro začela razumeti v času, ko smo obravnavali zakon o verski svobodi. Takrat so naju večkrat skupaj vabili. Njo kot študentko teologije in zagovornico Šturmovega oz. Čeparjevega predloga in mene kot nasprotnika. Takrat sva imela to priložnost, da sva se v pogovorih bolj spoznala in tudi postala prijatelja. Ampak to ni pomenilo, da midva kaj drugače misliva o tem zakonu.
Kakšni bodo vaši naslednji koraki?
Ne vem. O tem sem še najmanj razmišljal. Meni je pomembno, da v poslanskem klubu in znotraj strokovnih služb uredimo ljudem službe za naprej. Najprej torej ljudje, potem pa živina – za ljudmi pridemo mi na vrsto. Morda se bo pokazala kakšna potreba v novi vladi, imam pa možnost, da se vrnem v žurnalistiko, ampak tega ne bi rad naredil, ker je klima takšna, da naj se politiki ne vračajo – kar je krivično. Možnost je, da se vrnem k osnovnemu poklicu in zopet postanem učitelj. Ne vem, ali se je tam (že) prepovedano vračati politikom. Ne vem. Lahko sem leto dni tudi na apanaži (rednem letnem prejemku, ki mu pripada eno leto po prenehanju funkcije poslanca, op. a.). In ni rečeno, da tega ne bom izkoristil. Čeprav si tega ne želim najbolj.
Marjetka Nared
MMC se bo v naslednjih tednih pogovarjal z nekdanjimi poslanci iz vseh parlamentarnih strank. Vabljeni k branju.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje