Po scenariju se je 10. MOTB, ki bo od januarja 2007 vključen v nabor sil Nata v visoki stopnji pripravljenosti, zaradi delovanja paravojaških in vojaških skupin vključil v operacijo za vzpostavljanje miru in je zato deloval napadalno in obrambno, ne pa stabilizacijsko.

Bataljon, ki bo predvidoma februarja odšel na šestmesečno misijo na Kosovo in bo vključen v sestavo mirovnih sil Kforja v operaciji Joint Enterprise, bo svoje naloge opravljal v zahodnem delu pokrajine. Njegove naloge bodo predvsem patruljiranje, vzpostavljanje premičnih in nepremičnih nadzornih točk, varovanje sakralnih objektov in območij, kjer živi srbska manjšina, in varovanje konvojev. Ob morebitnih spopadih bo 10. MOTB usposobljen tudi za posredovanje in umiritev razmer.

Zgodovina 10. MOTB-ja
Bataljon je bil ustanovljen pred desetimi leti v Logatcu in se je sprva imenoval 10. bataljon za mednarodno sodelovanje. Že ob svoji ustanovitvi je bil v celoti sestavljen iz poklicnih vojakov, hkrati pa je bil tudi prvi, ki je izvajal usposabljanje po Natovih standardih. Aprila 2001 se je bataljon preimenoval v 10. motorizirani bataljon.

Njegov namen je poleg obrambe Republike Slovenije usposabljanje vojakov za delo v humanitarnih operacijah in operacijah na kriznih žariščih. Pripadniki bataljona imajo veliko mednarodnih izkušenj, ki so jih pridobili na vojaških vajah v tujini in v operacijah v podporo miru. Doslej so sodelovali v prvi mednarodni operaciji SV-ja Alba v Albaniji, na Cipru, januarja 2003 je bila v Bosno in Hercegovino napotena motorizirana četa, v začetku 2005 je bila v BiH napotena tudi izvidniška četa.

Zakaj simbol sokola?
Simbol 10. MOTB je sokol. Znak poudarja osnovno orožje sokola – kljun in kremplje. Upodobljen je v končnem naletu na plen. Simbolizira hitrost, skladnost gibov, moč, vztrajnost, zvestobo, plemenitost in prevlado nad svojim plenom v zraku, na tleh in celo v vodi.

Vojaški urnik je naporen
Kako je videti navaden delovni dan nekega vojaka? Zjutraj so vojaki pokonci že ob šestih, sledijo telovadba, jutranji postroj, dvig zastave, zajtrk in nato odhod na teren. Nekje vmes je na voljo še nekaj minut, da se vojaki uredijo in pospravijo posteljo.

Kot je nekoč dejal moj prijatelj, zaposlen v Slovenski vojski: "Če se zaposliš pri nas, ti lahko ponudim samo znoj, kri in solze." Torej gre iz te, v nekem smislu romantične izjave – njegova ljubezen do vojske in službe je res opazna že na (no, drugi) pogled -, izjave sklepati, da so vaje na terenu resnično naporne. Kako potekajo in kako zelo naporne so, ne vem.

Po nekaj urah sledi kosilo in nato odmor do 15.30, nato pa spet ven, "na svež zrak", pa čeprav bo zunaj 30 stopinj pod ali nad ničlo. Ogrevanja oziroma klimatske naprave, če izvzamemo naravo, nekje na terenu ni.

Ob 18. uri sledijo prihod s terena, spust zastave, večerja in nekaj ur medsebojnega družabnega življenja, ki ga lahko izkoristijo na različne načine, nato pa spanje. V ozki, za nekoga, ki je navajen udobnega življenja, neudobni postelji. Nov dan in enak urnik prejšnjega dne. Enolično, kajne?

Zakaj postati poklicni vojak?
Kaj je potem tako mamljivega, da se nekdo odloči za zaposlitev v vojski? Plača ni ravno bleščeča, razen če nisi na misiji v tujini, urnik naporen, lahko te pošljejo nekam na bojišče, kjer lahko celo umreš. Trpijo najbližji družinski člani, ker te vidijo bolj poredko, še posebno če si na kriznem območju.

Ali gre za adrenalinske odvisnike? Za avanturiste? Kakšne značajske lastnosti mora imeti nekdo, ki se odloči za poklicno služenje vojske? Pri nekaterih gre za željo iz otroštva, drugi spet ne vidijo druge možnosti za zaposlitev. Kaj pa drugi? Morda gre le za veliko bolj izraženo domoljubnost, za občutek pripadnosti, za ponos, da služiš domovini, da si sposoben varovati ozemlje in ljudi svoje države.

Ester Snedec