"Kot zgodovinar moram to jemati kot politično nastopanje," je slabo obrazloženo namero nemškega tožilca po raziskavi slovenskih arhivov komentiral Renato Podbersič.

Eden izmed sodelavcev Študijskega centra za narodno spravo (ŠCNS) Renato Podbersič je bil ob objavi namere tožilca Kurta Schrimma presenečen in začuden. V pogovoru za MMC je dejal, da se mu zdi stvar nekoliko "za lase privlečena". Schrimm namreč ni dejal, niti koga niti zakaj bodo preiskovali, in razen geografske opredelitve ni podal ničesar. Pa tudi to geografsko opredelitev je Podbersič postavil pod vprašaj. "Zakaj je izbral prav te tri države, ki so nekompatibilne, tako po okupacijskih sistemih kot po svoji usodi, kot po rezistenci, ki je bila, a je bila vendarle drugačna."

Če bi Grčije ne bilo zraven, bi si Podbersič mislil, da gre za iskanje Volksdeutscherjev in raziskavo njihovih zločinov. To so bili namreč Nemci, ki so služili v sedmi diviziji princa Evgena, ki je na Balkanu storila precej zločinov. "Potem pa Grčija pade zraven kot hruška sredi jabolk." Zakaj se ne pojavlja vprašanje Hrvaške in NDH-ja, se je še vprašal Podbersič. Če je namen jasno pokazati na zločine, bi morali po njegovem mnenju brez dvoma vključiti tudi preiskovanje arhivov v tej državi.

Kaj skrivajo slovenski arhivi?
Profesor zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti Dušan Nećak je dejal, da je gradivo za raziskovanje tega obdobja mogoče najti v arhivu Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru, nekatere specializirane teme, kot denimo problematiko Volksdeutscherjev in dachauskih procesov, v arhivu MNZ-ja (arhiv nekdanje Udbe), da pa je glavni arhiv za to obdobje Arhiv Slovenije (AS), ki vključuje gradivo v mnogo različnih fondih, kar so potrdili tudi na AS-ju. Poleg lastnega gradiva je zadnja leta v AS vključen tudi arhiv Inštituta za novejšo zgodovino (INZ). V sektorju za gradivo druge svetovne vojne hranijo dokumente civilnih oblasti okupiranega območja in gradivo Centra za utrjevanje nemštva, kjer je po besedah vodje sektorja Metke Gombač najverjetneje največ izvirnih dokumentov, ki bi lahko zanimali nemške raziskovalce.

Direktor INZ-ja Damjan Guštin, ki se je z obdobjem druge svetovne vojne in vojnih zločinov intenzivno ukvarjal, je dejal, da je veliko gradiva tudi v sekundarnih virih, med katerimi ima pomembno vlogo gradivo, zbrano v okviru komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev, ki je bila ustanovljena leta 1944. Komisijo je sprva imenoval svet narodne osvoboditve, v času po vojni pa jo je znova imenovala vlada. Komisija je zbirala predvsem originalno gradivo in pričevanja. Na podlagi vsega zbranega materiala se je takrat pripravilo poročilo, opremljeno z dokumenti in dokazili o vojnih zločinih italijanskega ter nemškega okupatorja, ki se je poslalo v Ameriko, pozneje pa se je uporabilo pri nürnberških procesih.

"Velika" in "mala" zgodovina
Gombačeva, ki je povedala, da imajo samo arhiva nemškega okupacijskega vodstva za več kot 1.400 škatel, je dejala še, da se po njenem vedenju s konkretnimi zgodbami raziskovalci niso pretirano ukvarjali. "Mislim, da je še en kup imen in dogodkov, ki so bili posredovani naprej, ampak takrat se je delala bolj velika zgodovina - veliki zločini, ni se šlo po krajih, sploh pa ne po osebah, pri nas imamo pa to in mogoče Nemce zdaj to zanima." Takih škatel, ki vsebujejo gradivo, ki bi nemške raziskovalce glede na v medijih objavljena poročila najbolj zanimalo, pa je po besedah Gombačeve okoli 100.

Ob tem, da je Guštin omenil uporabo gradiva, ki ga je zbirala komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev na nürnberških procesih, je poudaril še, da je bil način sojenja za povojne procese dvojen. Večjim strategom in tistim, ki so sprejemali odločitve na globalni ravni, se je sodilo skupaj na procesih, kot je bil tisti v Nürnbergu ali pa tisti v Tokiu. Manjši in krajevno omejeni zločini pa so se sodili v državah, v katerih so bili storjeni. "Zavezniki so na podlagi kolikor toliko utemeljenega zahtevka izročali Jugoslaviji nekatere nemške državljane, ki so jim potem v Jugoslaviji sodili." Tako so večino teh procesov izvedli še v času delovanja komisije, ki je leta 1948 prenehala delovati. "Vrsti generalov so sodili v glavnem v Beogradu zaradi prestopkov proti vojnemu pravu."

Je 65 let po koncu vojne (pre)pozno?
Urad za raziskavo zločinov nacionalsocializma, vodja katerega je tožilec Schrimm, v Nemčiji obstaja že od leta 1958. Ob tem, da so v svojem delovanju prva leta bili celo omejeni na raziskavo zločinov zgolj zunaj Nemčije, se pojavlja vprašanje, kako to, da so šele zdaj svojo pozornost usmerili tudi v slovenske arhive. "To gradivo je bilo dostopno, z meddržavnim zanimanjem bi pa sploh bilo popolnoma dostopno že v šestdesetih letih," je svoje začudenje izrazil Guštin. Glede na to, da sta državi sodelovali in da so Nemci svoje državljane izročali Jugoslaviji v obdobju po vojni, bi se mu zdelo logično, da bi brskanje po arhivih začeli že kdaj prej, posebej glede na to, da je bilo po vojni oblasti v interesu raziskovati nacistične zločine.

Podbersič je ob tem dodal, da je skorajda sedemdeset let po zločinih vprašanje njihove raziskave komajda še zgodovinsko-legalistično, ampak prej politično. Dejal je, da še na judovskem inštitutu, ki se ukvarja z iskanjem in preganjanjem vojnih zločincev, s katerim sodelujejo na ŠCNS-ju, ne preiskujejo več. Ob tem je poudaril, da so bili na tem inštitutu za preiskovanje zelo zagreti in tudi uspešni. Nemški tožilec v letu 2011 s svojimi napovedmi tako pri njem ne zbuja največje kredibilnosti.

In morebitna nadaljevanje/začetek ter epilog preiskave?
"To, kar je ta gospod tožilec Schrimm govoril, jaz razumem kot iskanje nemških, po državljanstvu nemških pripadnikov okupacijskih sil," je svoje mnenje izrazil Guštin in dodal: "In za to bi kar nekaj gradiva tudi tukaj našli." Nećak je nenadno zanimanje komentiral: "Kar zadeva posamezne vojne zločine nad posamezniki, je to ena zelo široka tema, ki je v zadnjem času tudi pri nas zelo aktualna, posebej v povezavi z odškodninami za storjene vojne zločine v Jugoslaviji, to pomeni tudi v Sloveniji."

Natalija Glažar, ki je v AS-ju zadolžena za mednarodno sodelovanje, je povedala, da so tuji raziskovalci pri nas izenačeni z domačimi in da redno prihajajo k nam. Po njenih besedah gre večinoma za posameznike, ki raziskujejo gradivo za pripravo svojih doktoratov ali pa so del večjih raziskovalnih projektov. Podpisanih pa imajo tudi nekaj mednarodnih sporazumov o sodelovanju.

Preganjanje zločincev
Z vrhovnega državnega tožilstva so sporočili, da so z nemškim tožilstvom v preteklosti že sodelovali in da imajo njihovi nemški kolegi po zakonu o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije možnost za pomoč pri zbiranju podatkov slovenskih institucij zaprositi tudi naše tožilstvo. Sicer pa ne želijo odgovarjati na hipotetična vprašanja o morebitnih kazenskih pregonih, ki bi jih raziskava lahko sprožila. Dodajajo pa, da zoper slovenske državljane načeloma vodijo postopke slovenski državni tožilci pred slovenskimi sodišči. "Kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo so nezastarljiva. Če je zbranih dovolj dokazov, je državni tožilec dolžan začeti kazenski postopek," pa komentirajo možnost začenjanja postopkov.

"Jaz sem absolutno za to, da se zločini, ne glede na to, kdo jih je storil, naj so to nacisti ali pa še prej fašisti ali pa na koncu tudi komunisti, če hočete sovjetski ali pa naši - njihovi zločini so nezastarljivi in je prav da se zločince preganja," je bil o svojih pričakovanjih jasen Podbersič, "Ampak se pa človek vpraša, zakaj na začetku leta 2011 taka vnema po pregonu neimenovanih zločincev v Srbiji, Sloveniji in Grčiji." Guštin pa je na vprašanje, kaj pričakuje kot posledico take raziskave, odgovoril: "Morda malo več razjasnitve, morda malo več razumevanja nemške javnosti za razmere na okupacijskih območjih. Malo več razumevanja."